Jedro

Glede na ugotovitve o fizičnem in psihičnem nasilju nasprotnega udeleženca nad predlagateljico ter strahu, ki ga je ta pri predlagateljici povzročil, je sodišče nasprotnemu udeležencu kot povzročitelju nasilja utemeljeno izreklo ukrepe po ZPND.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotni udeleženec nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zavrne ugovor nasprotnega udeleženca z dne 3. 3. 2023 zoper sklep V N 199/2023 (I. točka izreka). Z navedenim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo predlogu predlagateljice in nasprotnemu udeležencu za obdobje 12 mesecev prepovedalo: približevati se predlagateljici, z njo vzpostavljati vsakršno srečanje ali navezovati stik z njo na kakršenkoli način; vstopiti v in zadrževati se v bližini družinskega stanovanja na naslovu X., ter nasprotnemu udeležencu naložilo, da predlagateljici v izključno uporabo prepusti družinsko stanovanje na naslovu X. Glede stroškov je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu odločilo, da nosita udeleženca vsak svoje (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in predlog za izrek ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) zavrne, podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Ugotovitev sodišča, da je s stopnjo verjetnosti izkazano, da je predlagateljica že dalj časa žrtev nasilja s strani nasprotnega udeleženca, je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča v točkah 26 in 44 obrazložitve, da je v družini udeležencev prisotno nasilje, katerega žrtev so vsi člani, tudi nasprotni udeleženec. Sodišče sicer navaja, da naj bi bil glavni vir nasilja prav nasprotni udeleženec, vendar to ne drži. Sodišče je namreč zaključke napravilo na podlagi izpovedi A. A., sina udeležencev, ki je izpovedal, da se fizičnega nasilja ne spominja. Pri dogajanju v družini A. je šlo za vsakdanje pričkanje med družinskimi člani, ki je potekalo vzajemno in ne samo s strani nasprotnega udeleženca. Družinska razmerja so že po naravi stvari konfliktna, pri odločanju o predlogu za izrek ukrepov po ZPND pa je relevantno tudi, ali gre za takšno nasilje, da je poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost utemeljen. Po mnenju nasprotnega udeleženca se v konkretnem primeru postopek zlorablja, da se predlagateljica nasprotnega udeleženca znebi, čeprav namen ukrepov ni, da bi družinski člani določili krivca za generalno stanje in vzdušje v družini in ga izločili oziroma izselili od doma. Nasprotni udeleženec je kljub zdravstvenim omejitvam relativno samostojen, kljub temu je predlagateljica že v letu 2021 iskala možnost namestitve zanj in upala, da se nasprotni udeleženec po hospitalizaciji in zdravljenju ne bo več vrnil domov. Ker se to ni uresničilo, se je poslužila predmetnega postopka.

Nasprotni udeleženec se giblje s pomočjo električnega invalidskega skuterja. Samostojno lahko stoji, hodi pa na način, da se oprijema predmetov ali ljudi. Težje govori, motorika pri njem je slaba, v rokah nima moči. Glede ugotovitve, da so na psihiatriji pri nasprotnem udeležencu ugotavljali tudi slabo kontrolo agresivnih impulzov, pa opozarja, da to ne izhaja iz izvidov psihiatra D. D. Tudi sicer to ne pomeni, da je nasprotni udeleženec nad predlagateljico izvajal nasilje.

Ugotovitev sodišča, da je bil nasprotni udeleženec žrtev nasilja, je pravilna, zlasti sin B. A. se je nanj spravljal tudi fizično, enako velja za sina C. A., ki ga je brcal. Sodišče ugotavlja, da ima nasprotni udeleženec z nekaterimi otroki težaven odnos, vendar sta bila do nasprotnega udeleženca vsaj C. A. in B. A. tudi fizično nasilna. Za situacijo se ne bi smelo bremeniti izključno nasprotnega udeleženca in le njega sankcionirati z izrečenimi ukrepi. Vloga udeležencev pri prepirih je bila bolj ali manj enaka, kar izhaja tudi iz izpovedi sinov. Dne 5. 1. je šlo za prepir med udeležencema in ne za to, da bi nasprotni udeleženec izvajal nad predlagateljico nasilje. C. A. in A. A. sta izrecno zanikala, da bi nasprotni udeleženec predlagateljico tepel ali bil drugače fizično nasilen do nje. Malo verjetno je, da bi bil res nasilen, pa tega nihče v družini ne bi zaznal. Zato ni mogoče slediti dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je verjelo predlagateljici tudi v delu zatrjevanega fizičnega nasilja nasprotnega udeleženca nad njo. Ob tem se sodišče ni opredelilo do fizične pojave predlagateljice v primerjavi s pojavo nasprotnega udeleženca z vsemi gibalnimi in ostalimi omejitvami.

Ne drži, da bi se predlagateljica nasprotnega udeleženca bala. Tudi sicer je fizično močnejša od nasprotnega udeleženca in osnove za to, da bi se ga bala, ni. Nikoli ni prespala v dnevni sobi ali drugje, ločeno od nasprotnega udeleženca, navedbe, da naj bi ji grozil s smrtjo med spanjem in podobno, niso resnične. Da se nasprotnega udeleženca ne boji, izhaja tudi iz tega, da sta se udeleženca dvakrat srečala na pokopališču, normalno sta se pogovarjala in sta celo molila skupaj.

Tudi ne drži, da je nasprotni udeleženec do svojega stanja nekritičen in da je zavračal vsakršno pomoč. Vse življenjske potrebe in opravila kljub omejitvam opravlja samostojno in prav iz tega razloga odklanja namestitev v dom starejših. Glede omembe sodišča, da je nasprotni udeleženec med izpovedjo predlagateljice padal v besedo in komentiral njeno izpoved, pa pojasnjuje, da je bil ob neresničnem izpovedovanju predlagateljice izjemno prizadet, zato je komentiral njeno izpoved in precejšnji del naroka prejokal. V zvezi z izpostavljenim dejstvom, da otroci niso jedli v kuhinji, temveč v svoji sobi, nasprotni udeleženec pojasnjuje, da razlog za to ni bil on oziroma njegovo ravnanje, temveč dejstvo, da kuhinjska miza nikoli ni bila ustrezno pospravljena. Sodišče izpoved predlagateljice ocenjuje kot umirjeno, to pa je mogoče pripisati dejstvu, da je bila podučena, kaj mora izpovedati.

Nasprotni udeleženec se pritožuje tudi glede časa trajanja ukrepa prepustitve družinskega stanovanja v izključno uporabo predlagateljici. Navaja, da bi moralo sodišče postopati po določbi tretjega (prav: četrtega) odstavka 21. člena ZPND, ki omejuje trajanje ukrepov na šest mesecev, če je povzročitelj nasilja najemnik stanovanja, ki je v skupni uporabi. Najemnik stanovanja, v katerem živi družina A., je nasprotni udeleženec, predlagateljica in njuni otroci pa imajo stanovanje pravico uporabljati skupaj z njim. Predlagateljica ni najemnica, zato ni podlage, da bi izrečeni ukrep po 21. členu ZPND trajal več kot šest mesecev.

3. Predlagateljica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPND v 3. členu določa, da je nasilje v družini prepovedano. Nasilje je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oziroma zanemarjanje ali zalezovanje žrtve ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročitelja nasilja in telesno kaznovanje otrok.

6. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Ugotovilo je tako fizično kot psihično nasilje nasprotnega udeleženca nad predlagateljico in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo.

7. Nasprotni udeleženec neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je skladna z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Sodišče je obrazložilo, zakaj je verjelo predlagateljici, ki je o nasilju nasprotnega udeleženca izpovedala zelo realno, in ne nasprotnemu udeležencu,1 ter utemeljeno zaključilo, da je bil nasprotni udeleženec do predlagateljice tudi fizično nasilen (nenazadnje je tudi sam izpovedal, da je ženo kdaj majhno boksnil). Sodišče je utemeljeno navedlo, da nasprotnemu udeležencu ne more slediti, da zaradi svoje delne invalidnosti in dejstva, da naj bi bila predlagateljica fizično močnejša od njega,2 ni sposoben fizičnega nasilja, kot se mu očita, zlasti tudi glede na njegovo lastno izpoved (glej 38. točko obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje). Zaključilo je, da njegova cerebralna paraliza še ni napredovala do te mere, da ne bi bil sposoben predlagateljice v postelji udariti v ramo, v njo vreči kozarca ali noža ali pa ji zapičiti vilice v hrbet, kot je izpovedala predlagateljica. Ob sprejemu na psihiatrični kliniki 5. 1. 2023 je tudi sam povedal, da je v afektu vrgel kozarec, ki se je zlomil, nato pa v ženo v jezi še nož, in sodišče njegovi izpovedi, da naj bi psihiatrinja to zapisala napačno, utemeljeno ni verjelo. Dogodek 5. 1. 2023, ko je nasprotni udeleženec po prepiru s predlagateljico iz jeze najprej na tla vrgel prazen steklen kozarec in vpil na predlagateljico, nato pa vanjo vrgel kuhinjski nož, ki je priletel v predel prsi (ni je pa poškodoval), je zato sodišče prve stopnje utemeljeno opredelilo kot fizično nasilje.

8. Po izvedenem dokaznem postopku pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nasprotni udeleženec nad predlagateljico izvajal tudi psihično nasilje s tem, da je v zadnjem času celo na dnevni bazi začenjal prepire, v katerih ji je govoril, da je totalno nesposobna kot žena, učiteljica in kot mati. Govoril ji je, da je počivalšek, kurba, lenuh, socialec, pri čemer nasprotni udeleženec dejstva, da je predlagateljico zmerjal z navedenimi izrazi, ni zanikal, tega dejstva pa ne izpodbija niti v pritožbi. Poleg tega ji je v izpadih celo grozil, da jo bo ubil in razkosal, ker ni vredna živeti, kar je potrdil tudi sin A. A. Tudi tega zaključka nasprotni udeleženec ne izpodbija.

9. Nasprotni udeleženec nasprotuje posegu sodišča v njegove pravice s trditvijo, da je šlo za vsakdanje pričkanje med družinskimi člani, ki je potekalo vzajemno in ne samo s strani nasprotnega udeleženca, temveč tudi med ostalimi člani. Pri tem izpostavlja nasilje, ki naj bi ga nad njim izvajali otroci, vendar navedeno za odločitev ni relevantno, saj je sodišče prve stopnje kot odločilno za izrek ukrepov ugotovilo nasilje nasprotnega udeleženca nad predlagateljico, zato na pritožbene navedbe v zvezi s tem ni treba odgovarjati. Res je sodišče v 26. in 44. točki obrazložitve navedlo, da je bil žrtev nasilja tudi nasprotni udeleženec, vendar je ugotovilo, da se je predlagateljica pred nasprotnim udeležencem (le) verbalno branila, zatrjevano nasilje otrok nad nasprotnim udeležencem pa ni predmet tega postopka. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je utemeljen zaključek, da je bil glavni vir nasilja v družini prav nasprotni udeleženec in je njegova navedba, da poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost ni utemeljen, neutemeljena. Glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno zatrjuje, da gre le za določitev krivca za generalno stanje in da se predmetni postopek zlorablja, da se predlagateljica nasprotnega udeleženca znebi.

10. V zvezi s stanjem nasprotnega udeleženca, ki ga sodišče opisuje v 38. točki obrazložitve, je odločilno, da je nasprotni udeleženec še vedno sposoben fizičnega nasilja, kljub svoji delni invalidnosti, ki jo natančneje opisuje v pritožbi. Tudi slabo kontrolo agresivnih impulzov je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo na podlagi izvida Psihiatrične klinike iz leta 2023 (A11), zato se nasprotni udeleženec neutemeljeno sklicuje na izvide psihiatra D. D. iz leta 2018, v katerih to še ni bilo ugotovljeno. Nasprotni udeleženec prav tako neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča, da je do svojega stanja nekritičen in da je zavračal vsakršno pomoč, saj je na podlagi priloženih dokazov sodišče prve stopnje ugotovilo, da medikamentozno terapijo ves čas odklanja, do svojega stanja je nekritičen, nedostopen je za kakršno koli svetovalno in psihoterapevtsko pomoč, tako da so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.3 Nasprotni udeleženec navaja, da je bil ob neresničnem izpovedovanju predlagateljice izjemno prizadet in je komentiral njeno izpoved ter precejšen del naroka prejokal, kar pa ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je vpadal v njeno besedo in komentiral njeno izpoved, kot je sodišče ugotovilo na 7. strani zapisnika naroka z dne 24. 4. 2023. 11. Nasprotni udeleženec je tudi sam priznal, da je po izdaji sklepa o prepovedi približevanja večkrat kršil izrečene ukrepe, zato so neutemeljene drugačne pritožbene navedbe in izpodbijanje zaključkov sodišča z navedbami, kako naj bi se udeleženca naključno srečala na pokopališču, normalno pogovarjala in skupaj celo molila. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno ugotovilo tudi, da se predlagateljica nasprotnega udeleženca boji, in tudi to dejstvo slednji izpodbija neutemeljeno. Verjelo je predlagateljici, da jo je bilo ob dogodku 5. 1. 2023 pristno strah zase, da je čutila nemoč in se iskreno boji, da bi ji nasprotni udeleženec vzel življenje ali kaj naredil. Ves čas živi v strahu, saj ne ve, kaj vse je nasprotni udeleženec sposoben narediti. Navedbe, da ni osnove za to, da bi se ga bala, so zato neutemeljene.

12. Glede na pravilne ugotovitve o fizičnem in psihičnem nasilju nasprotnega udeleženca nad predlagateljico ter strahu, ki ga je ta pri predlagateljici povzročil, je sodišče nasprotnemu udeležencu kot povzročitelju nasilja utemeljeno izreklo ukrepe, ki so bili navedeni uvodoma oziroma je pravilno zavrnilo ugovor zoper sklep, s katerim so bili ukrepi izrečeni.

13. Med drugim je sodišče izreklo nasprotnemu udeležencu tudi ukrep po 21. členu ZPND, torej prepustitev stanovanja v skupni uporabi v izključno uporabo predlagateljici. V zvezi s tem je neutemeljena navedba, da bi lahko takšen ukrep izreklo le za čas šestih in ne dvanajstih mesecev. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je res nasprotni udeleženec sklenil najemno pogodbo za stanovanje, vendar pa gre za neprofitno najemno stanovanje Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine, za katerega sta udeleženca postopka na javnem razpisu, v skladu s pogoji in merili Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem kandidirala kot starša več mladoletnih otrok (kot družina z več mladoletnimi otroki).4 Slednje je v svoji izpovedi priznal tudi nasprotni udeleženec sam. Ne gre torej za primer, ko je povzročitelj nasilja sam ali s tretjo osebo najel stanovanje (ko se ukrep izreče za 6 mesecev, četrti odstavek 21. člena ZPND), pač pa dejansko za skupen najem stanovanja, ne glede na to, da je v pogodbi formalno kot najemnik naveden (le) nasprotni udeleženec. Sodišče prve stopnje je zato kot podlago za odločitev pravilno uporabilo tretji odstavek 21. člena ZPND.

14. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 41. členom ZNP-1).

15. Na podlagi osmega odstavka 22.a člena ZPND sodišče v postopku po tem zakonu o stroških postopka odloča po prostem preudarku. V okviru tega je upoštevan (ne)uspeh nasprotnega udeleženca s pritožbo, ki zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Glede nasprotnega udeleženca glej 32. točko obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje. 2 Neutemeljen je očitek sodišču prve stopnje, da se do fizičnih pojav udeležencev ni opredelilo. 3 Glej 27. točko obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje. 4 V 6. členu najemne pogodbe (A10) je navedeno, da se bo stanovanje uporabljalo za stanovanjske potrebe najemnika in njegove družine.