Jedro

Ustavne presoje ZIOOZP in na njegovi podlagi sprejete Uredbe v tem pravdnem postopku niti hipotetično ne more biti, ker gre za pravno podlago, ki jo redno sodišče uporablja v nepravdnem postopku. Trditve in razloge, na katerih temelji tožba v tej zadevi, bi moral tožnik uveljavljati v nepravdnem postopku, v katerem je bilo odločeno o njegovi odškodnini. Sporni zakon je pri svojem odločanju uporabilo sodišče v nepravdnem postopku, zato bi moral tožnik v tistem postopku doseči zase ustavnopravno pravilno rešitev. In če ima prav, potem bi to tudi moral imeti možnost doseči že v prvotnem postopku. Pravdni postopek pa ni in ne more biti namenjen korekciji odločitev v drugem sodnem postopku.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik v tej pravdi od toženke zahteva razliko med odškodnino za vrnitev neupravičeno kazensko zaplenjenega premoženja, do katere bi bil upravičen po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in odškodnino, ki jo je v nepravdnem postopku dejansko prejel po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) oziroma Zakonu o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (v nadaljevanju ZIOOZP) in Uredbi o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (v nadaljevanju Uredba).

2. Po navedeni pravni podlagi se namreč odškodnina izplača v obliki različnih obveznic, pri čemer so za obveznice po ZDen-u (SOS2E) določeni boljši pogoji obrestovanja kot za obveznice po ZIOOZP-u (RS21). Tožnik meni, da je takšna zakonska ureditev, in sicer 3. člen ZIOOZP, v neskladju z Ustavo, in sicer s pravnim načelom enakosti in prepovedjo diskriminacije (14. člen Ustave).

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka plača 42.515,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije, v katerem Vrhovnemu sodišču zastavlja vprašanje, ali je normativna ureditev 3. člena ZIOOZP in Uredbe v neskladju z Ustavo, kolikor na njeni podlagi upravičenci do vračila zaplenjenega premoženja po ZIKS-u prejmejo nižje obresti na odškodnino za zaplenjeno premoženje oziroma obveznice v primerjavi z upravičenci po ZDen-u. 6. Predlog ni utemeljen.

7. Ustavne presoje ZIOOZP in na njegovi podlagi sprejete Uredbe v tem pravdnem postopku niti hipotetično ne more biti, ker gre za pravno podlago, ki jo redno sodišče uporablja v nepravdnem postopku. Trditve in razloge, na katerih temelji tožba v tej zadevi, bi moral tožnik uveljavljati v nepravdnem postopku, v katerem je bilo odločeno o njegovi odškodnini. Sporni zakon je pri svojem odločanju uporabilo sodišče v nepravdnem postopku, zato bi moral tožnik v tistem postopku doseči zase ustavnopravno pravilno rešitev. In če ima prav, potem bi to tudi moral imeti možnost doseči že v prvotnem postopku. Pravdni postopek pa ni in ne more biti namenjen korekciji odločitev v drugem sodnem postopku.

8. Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je Vrhovno sodišče zavrnilo predlog v skladu z drugim odstavkom 367.c člena ZPP.

9. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).