Jedro

Tožena stranka se je, glede utemeljenosti zniževanja plač delavcem v spornem obdobju, sklicevala na nedoseganje plana in na prepoved izplačila višjih plač zaradi določbe 15. člena Zakona o finanačnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Ur. l. RS št. 54/99), ni pa predložila sodišču nobenih dokazov, ki se nanašajo na planirani in realizirani bruto promet in sklepe za znižanje plač ter ukrepe v zvezi z likvidnostjo in ali prezadolženostjo. Zgolj pavšalno sklicevanje na določbe 15. člena navedenega zakona ni dovolj za zavrnitev tožbenega zahtevka. V zvezi s 15. členom ZFPPod pritožbeno sodišče poudarja, da tudi v primeru, ko je izkazana utemeljenost njegove uporabe, to ne odvezuje podjetja da plača delavcem pripadajoče razlike plač po kolektivni pogodbi, temveč le odlaga njihovo plačilo na kasnejše obdobje, ko bo podjetje ponovno likvidno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati prikrajšanje pri plači za čas od 1.6.1999 do 29.2.2000 v neto znesku 140.907,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznega mesečnega zneska; prikrajšanje pri regresu za letni dopust 1999 v višini 75.362,00 SIT; stroške prevoza na delo v znesku 36.011,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov ter ji povrniti stroške postopka v višini 53.130,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2001. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka neutemeljeno izplačevala tožnici nižjo plačo, kot je bila določena s kolektivno pogodbo dejavnosti in da ji ni izplačevala stroškov prevoza na delo in tudi ne regresa za letni dopust za leto 1999. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrže ter tožnici naloži plačilo stroškov postopka. Po stališču pritožbe sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovora tožene stranke na podlagi 15. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij. Z izpodbijano sodbo sodišče krši ta zakon oz. v kršitev sili tudi toženo stranko. Neutemeljeno je oprlo izpodbijano sodbo zgolj na določbe kolektivnih pogodb. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožene stranke pa pritožbeno sodišče navaja: Tožena stranka se je, glede utemeljenosti zniževanja plač delavcem v spornem obdobju, sklicevala v postopku pred sodiščem prve stopnje na nedoseganje plana in na prepoved izplačila višjih plač zaradi določbe 15. člena Zakona o finanačnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Ur. l. RS št. 54/99). Vendar tožena stanka ni predložila sodišču nobenih dokazov, ki se nanašajo na planirani in realizirani bruto promet in v zvezi s tem sklepe za znižanje plač ter ukrepe v zvezi z likvidnostjo in ali prezadolženostjo v obdobju od 1.7.1999 do 1.3.2000. Zaradi tega zgolj pavšalno sklicevanje tožene stranke na določbe 15. člena navedenega zakona ni dovolj za zavrnitev tožbenega zahtevka, prav tako pa tudi ne samo zatrjevanje, da so izračuni razlike neizplačanih plač za sporno obdobje nepravilni, brez navedbe v katerem delu in za koliko so ti izračuni v nasprotju s predloženimi plačilnimi listi. Zato pritožbeno sodišče soglaša s pravnim razlogi v izpodbijani sodbi glede utemeljenosti in višine tožbenega zahtevka za neizplačane razlike plač, regresa in stroškov prevoza na delo ter jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. V zvezi s 15. členom ZFPPod pritožbeno sodišče poudarja, da tudi v primeru, ko je izkazana utemeljenost njegove uporabe, to ne odvezuje podjetja plačila delavcem pripadajočih razlik plač ter drugih prejemkov po kolektivni pogodbi, temveč le odlaga njihovo plačilo na kasnejše obdobje, (kar velja tudi za druge obveznosti podjetja, ki niso nujne za tekoče poslovanje), ko bo podjetje ponovno likvidno. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).