Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Glede na to, da v tem primeru ne gre za gradnjo iz 3. odstavka 3. člena ZGO-1, na katero bi se navedena odločba Ustavnega sodišča nanašala, se predmetni inšpekcijski postopek zato konča po določbah ZUN. Ker se izvršena gradnja ne da uskladiti z lokacijskim dovoljenjem, je urbanistična inšpekcija tožniku pravilno izrekla ukrep po 4. odstavku 75. člena ZUN.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.9.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo urbanistične inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote N.m. z dne 14.1.2001, s katero je bilo med drugim odločeno, da je tožnik dolžan do 15.2.2001 na lastne stroške odstraniti stanovanjsko hišo tlorisnih dimenzij 13 x 9 m, višine klet + pritličje + podstrešje, na severozahodni strani dozidano garažo, tlorisnih dimenzij 6 m x 4 m in na jugozahodni strani dozidano klet, tlorisnih dimenzij 9 m x 3 m, vse zgrajeno na zemljišču parc. št. 288 k.o. L. Obenem z navedenim ukrepom so bile tožniku odrejene tudi prepovedi iz 76.c člena ZUN. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je urbanistična inšpektorica predmetni urbanistični ukrep tožniku pravilno izrekla na podlagi določb 4. odstavka 75. člena ZUN. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke. Organ prve stopnje je tožniku, glede na to, da se izvršena gradnja ne da uskladiti z lokacijskim dovoljenjem, ki je bilo tožniku izdano za gradnjo zidanice, po določbah 4. odstavka 75. člena ZUN pravilno odredil odstranitev brez dovoljenja zgrajene stanovanjske hiše, k hiši dozidane garaže in kleti. Ni pa se spuščalo v vsebino tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na ravnanje uradnih oseb pred in med uvedbo upravnih postopkov, saj očitki tožnika ne vplivajo na pravilnost in utemeljenost izrečenega inšpekcijskega ukrepa. Za uveljavljanje teh ugovorov ima tožnik na voljo druga pravna sredstva. Hkrati s tožbo je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za priznanje pravice do odškodnine. V zvezi s tem je navedlo, da odškodninski spori, kjer se zahteva povračilo materialne in nematerialne škode, glede na to, da v tej zadevi ne gre za primer iz 2. odstavka 2. člena ZUS, ne sodijo v njegovo pristojnost. Tožnik v pritožbi navaja, da bo odstranil stanovanjsko hišo v skladu z izdano odločbo. Pričakuje pa, da svoj del odgovornosti za nastalo situacijo prevzame organ, ki je z opravljanjem svojega dela kršil določbe ZUP, etična načela delavcev v državni upravi in druge predpise, s tem pa njega in njegovo družino spravil v bistveno slabši položaj, kot bi ga imel ob takojšnjem ukrepanju oziroma izdaji inšpekcijske odločbe. Bistveno slabši položaj predstavlja zanj dejstvo, da mora ponovno reševati svoje stanovanjsko vprašanje, pod bistveno težjimi pogoji, kot bi jih imel, če bi inšpekcija izdala odločbo takoj po prijavi nedovoljene gradnje. S tožbo je zahteval odločanje o pravici do odškodnine, zaradi razlogov za sum, da odločba ni bila izdana v predpisanem postopku. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi. Pritožba ni utemeljena. Po 1. odstavku 200. člena ZGO-1 se inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po predpisih, ki so veljali pred njegovo uveljavitvijo. Izjema so inšpekcijski postopki, ki se nanašajo na objekte iz 3. odstavka 3. člena ZGO-1, to je enostavne objekte. Ustavno sodišče Republike Slovenije je namreč, kolikor gre za inšpekcijske postopke v zvezi z enostavnimi objekti, z odločbo, št. U-I-150/04-19 z dne 1.12.2005 (Uradni list RS, št. 111/05 5 z dne 13.12.2005), navedeno določbo 1. odstavka 200. člena ZGO-1 razveljavilo. V obravnavanem primeru ne gre za gradnjo iz 3. odstavka 3. člena ZGO-1 (enostavni objekt), na katero bi se navedena odločba ustavnega sodišča nanašala. Predmetni inšpekcijski postopek se zato konča po določbah ZUN. Kot je razvidno iz odločbe upravnega organa prve stopnje je urbanistična inšpektorica tožniku izrekla inšpekcijski ukrep na podlagi 4. odstavka 75. člena ZUN. V postopku je ugotovila, kar izhaja iz podatkov v upravnih spisih, da gre v tem primeru za nezakonito gradnjo stanovanjske hiše, ter, da se izvedena dela ne dajo uskladiti s pogoji lokacijskega dovoljenja, ki je bilo tožniku izdano za gradnjo zidanice. Zato je bil tožniku najprej izrečen ukrep po 2. odstavku 75. člena ZUN. Z odločbo z dne 17.11.1998 je bilo odločeno, da mora ustaviti nadaljnjo gradnjo in v enem mesecu po prejemu odločbe zaprositi za spremenjeno lokacijsko dovoljenje. Ker je za urejanje prostora pristojni upravni organ njegovo vlogo za spremembo lokacijskega dovoljenja z dokončno odločbo zavrnil, je urbanistična inšpektorica nato odredila, da se zgrajeni objekt v skladu s 4. odstavkom 75. člena ZUN v celoti odstrani. Če namreč za urejanje prostora pristojni upravni organ spremembo lokacijskega dovoljenja zavrne, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta na investitorjeve stroške odstrani ter vzpostavi stanje, določeno v lokacijskem dovoljenju. Tem dejanskim ugotovitvam tožnik niti ne ugovarja. Ugovarja pa, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o njegovi zahtevi za priznanje pravice do odškodnine, ki naj bi mu šla zaradi nezakonitega ravnanja uradnih oseb v predmetnem inšpekcijskem postopku. Ugovor ni utemeljen. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bil inšpekcijski postopek voden pravilno, v skladu z določbami ZUP in ZUN, pravilni in zakoniti pa sta tudi odločbi upravnih organov obeh stopenj. Prvostopno sodišče je tožniku, v zvezi z njegovo zahtevo za priznanje pravice do odškodnine tudi pravilno pojasnilo, da v tej zadevi ne gre za primer iz 2. odstavka 2. člena ZUS. Ker je pravilno ugotovilo, da je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, tožnik ne more uspeti s svojim ugovorom, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da ima v obravnavanem primeru zaradi nezakonitega ravnanja uradnih oseb pravico zahtevati odškodnino. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.