Jedro

Res se v okviru inkriminiranih trditev obdolženih A. A. in B. B. v pretežni meri navajajo pravne osebe, ob čemer se zasebni tožilec neposredno omeni le kot avtor trditve, da država ni nič izgubila, ampak pridobila; vendarle pa je povezava med osrednjim sporočilom inkriminiranih delov prispevkov (finančni zlom Y. in obeh holdingov, stečaj omenjenih pravnih entitet, posledice teh stečajev, težave državnih bank in državnih gospodarskih družb, skoraj dvemilijardni primanjkljaj in škoda za davkoplačevalce) in zasebnim tožilcem, ki je znano imel določeno vlogo v lastnici holdingov in družbe X. ter tudi v sami tej družbi, razvidna iz razloga, ker je način poslovanja pravnih entitet vsaj posredno določen z ravnanjem z njimi povezanih fizičnih oseb.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izjave, ki sta jih po opisu v zasebni tožbi dala obdolžena, ne predstavljajo trditev o takšnih dejstvih, ki terjajo zaključek o izpolnitvi zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Ni dvoma, da izjave o finančnem zlomu, stečajnih postopkih, visokem dolgu ter oškodovanosti davkoplačevalcev, kar je po opisu vsaj posredno povezati z ravnanjem zasebnega tožilca, pomenijo negativno konotacijo takšnega ravnanja; vendar pa je kontekst, ki ga zatrjuje sam zasebni tožilec v zasebni tožbi, tak, da se izkaže za pravilno ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, da gre le za običajno novinarsko poročanje o zadevi javnega pomena. Pojmi, kot so "največja finančna afera, propadla cerkvena holdinga, skoraj dvemilijardna luknja", uporabljeni v povezavi z oškodovanostjo slovenskih davkoplačevalcev, kljub negativni sporočilnosti ne dosegajo kriterija sramotilne izjave, torej take, ki je objektivno sposobna škoditi časti oziroma dobremu imenu zasebnega tožilca, kot to pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Zasebni tožilec je dolžan plačati 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom ugovorom zagovornikov obdolženih A. A., B. B. in C. C. ugodilo in zasebno tožbo zasebnega tožilca D. D., vloženo po pooblaščencu, zoper obdolženo A. A. in obdolženega B. B. zaradi dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in zoper obdolženo C. C. zaradi dejanja pomoči h kaznivemu dejanju žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1, iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 278. člena ZKP ter iz razloga po drugem odstavku 277. člena ZKP zavrglo. Zasebnemu tožilcu D. D. je po drugem odstavku 96. člena ZKP naložilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolžencev ter potrebne izdatke in nagrado njihovih zagovornikov.

2. Zoper navedeni sklep je vložil pritožbo pooblaščenec zasebnega tožilca iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovore obdolženih zoper zasebno tožbo zavrne kot neutemeljene, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Na pritožbo pooblaščenca zasebnega tožilca sta odgovorila zagovornika obdolženih B. B. in C. C. ter predlagala, da pritožbo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov spisa pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje o zavrženju zasebne tožbe, vložene zoper obdolžene zaradi dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1 in dejanja pomoči k temu kaznivemu dejanju. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo kazensko materialno pravo, pri izdaji izpodbijane odločbe pa tudi ni prekršilo določb kazenskega postopka.

6. Zmotno je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da naslovnik posamičnih izjav obdolženih A. A. in B. B. v oddajah dne 21. 1. 2021 in 25. 1. 2021, ki se nanašajo neposredno na cerkvena holdinga E. in F. ter družbo X., stečajne postopke, v katerih so se znašle te družbe, ter posledice teh stečajnih postopkov v obliki visokih dolgov in oškodovanosti davkoplačevalcev zaradi potrebe po dokapitalizaciji bank, to je zasebni tožilec D. D., ni določljiv. Pritožnik ima prav, da je zasebni tožilec po razumevanju povprečnega poslušalca oziroma gledalca neločljivo povezan z obema cerkvenima holdingoma in družbo X. na podlagi splošno znanega dejstva, da je bil nekdaj ekonom Y., ki je bila večinska lastnica cerkvenih holdingov in družbe X., pa tudi direktor družbe X., s tem pa tudi naslovnik trditev o takem poslovanju navedenih holdingov in družbe, ki naj bi vodilo v nastanek skoraj dvemilijardne luknje, katero bodo morali pokriti davkoplačevalci. Res se v okviru inkriminiranih trditev obdolženih A. A. in B. B. v pretežni meri navajajo pravne osebe, ob čemer se zasebni tožilec neposredno omeni le kot avtor trditve, da država ni nič izgubila, ampak pridobila; vendarle pa je povezava med osrednjim sporočilom inkriminiranih delov prispevkov (finančni zlom Y. in obeh holdingov, stečaj omenjenih pravnih entitet, posledice teh stečajev, težave državnih bank in državnih gospodarskih družb, skoraj dvemilijardni primanjkljaj in škoda za davkoplačevalce) in zasebnim tožilcem, ki je znano imel določeno vlogo v lastnici holdingov in družbe X. ter tudi v sami tej družbi, razvidna iz razloga, ker je način poslovanja pravnih entitet vsaj posredno določen z ravnanjem z njimi povezanih fizičnih oseb.

7. Vendar predhodno navedeno ne spremeni dejstva, da zasebni tožilec D. D. v inkriminiranih delih prispevkov ni neposredno omenjen, kar z drugimi, v nadaljevanju izpostavljenimi okoliščinami, predstavlja tisto ključno podlago, ki potrjuje pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da očitano dejanje, kot je navedeno v zasebni tožbi, ni kaznivo dejanje.1

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izjave, ki sta jih po opisu v zasebni tožbi dala obdolžena, ne predstavljajo trditev o takšnih dejstvih, ki terjajo zaključek o izpolnitvi zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Ni dvoma, da izjave o finančnem zlomu, stečajnih postopkih, visokem dolgu ter oškodovanosti davkoplačevalcev, kar je po opisu vsaj posredno povezati z ravnanjem zasebnega tožilca, pomenijo negativno konotacijo takšnega ravnanja; vendar pa je kontekst, ki ga zatrjuje sam zasebni tožilec v zasebni tožbi, tak, da se izkaže za pravilno ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, da gre le za običajno novinarsko poročanje o zadevi javnega pomena. Pojmi, kot so "največja finančna afera, propadla cerkvena holdinga, skoraj dvemilijardna luknja", uporabljeni v povezavi z oškodovanostjo slovenskih davkoplačevalcev, kljub negativni sporočilnosti ne dosegajo kriterija sramotilne izjave2, torej take, ki je objektivno sposobna škoditi časti oziroma dobremu imenu zasebnega tožilca, kot to pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče (točka 5 in 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

9. Tudi po oceni pritožbenega sodišča, posebej upoštevaje spremljevalne okoliščine novinarskih izjav, zapisane v zasebni tožbi, to je navezavo na javno dostopne podatke glede finančnih posledic poslovanja cerkvenih holdingov in družbe X., ki so dobili odraz zlasti v oddaji dne 25. 1. 2021, z navajanjem višine terjatev, vrste stečajnih upnikov, obstoječe gospodarske krize in potrebe po dokapitalizaciji državnih bank v določeni višini, pa tudi dejstvo, da zasebni tožilec, razen v minimalnem delu, sploh ni neposredno omenjen, je pretežna sporočilnost v zasebni tožbi zajetih izjav obeh obdolženih novinarjev predstaviti negativne finančne posledice slabega poslovanja določenih pravnih oseb, ki temeljijo na poročilih AJPES-a, in ne, kot to neutemeljeno zatrjuje pooblaščenec v pritožbi, nekorektno in žaljivo poročanje o navedeni problematiki. Pritožniku glede na zapisane inkriminirane izjave v zasebni tožbi ni mogoče pritrditi, da so bili uporabljeni izrazi objektivno gledano senzacionalistični in očitno prenapihnjeni ter v neskladju z dejstvi; pooblaščenec je tisti, ki je zasebnega tožilca na podlagi obdolženkine izjave, da njegova trditev po javno dostopnih podatkih ne drži, zaznal kot osebo, ki laže. Sodišče druge stopnje še pripominja, da ugovorni postopek v zvezi z neposredno vloženo zasebno tožbo ne prenese presoje, ali je podanih zadosti dokazov, da je obdolženi utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet zasebne tožbe; zato se pritožbene navedbe, ki se nanašajo na podrobno analizo stopnje točnosti posredovanih podatkov, izkazujejo kot brezpredmetne.3

10. Iz predhodno navedenih razlogov sodišče druge stopnje sprejema tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da niti obdolženi C. C. na podlagi zapisanega v zasebni tožbi ni mogoče očitati udeležbene oblike pri kateremkoli kaznivem dejanju zoper čast in dobro ime. Ob tem pritožbeni senat zavrača tudi nekonkretizirane pritožbene trditve o subjektivni pristranskosti članov prvostopenjskega senata, ter navedbe pooblaščenca o prekoračenih pooblastilih prvostopenjskega senata; prvostopenjska odločitev predstavlja dopustno presojo karakteristike zapisanega v zasebni tožbi po 1. točki prvega odstavka člena 277 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 278 ZKP, pritožnik pa s citiranjem sodnih odločb, ki se nanašajo na ključno drugačne procesne situacije, senata sodišča druge stopnje ne more prepričati v nasprotno.

11. Pritožbeni senat je zato pritožbo pooblaščenca zasebnega tožilca na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka člena 402 ZKP, ker ni ugotovil kršitev po petem odstavku istega zakonskega določila, zavrnil kot neutemeljeno. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je zasebni tožilec na podlagi Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZST-1) in Tarifne številke 7409, upoštevaje premoženjske razmere zasebnega tožilca, dolžan plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR.

1 Zaključek prvostopenjskega sodišča, da zasebni tožilec ni upravičen tožilec, ne drži. Razlog za zavrženje obtožnega akta iz razloga po določbi drugega odstavka člena 277 ZKP, ki se nanaša na pojem upravičenega tožilca, se veže na drugo procesno situacijo, kot je bila obravnavana. Citirano določbo je treba uporabiti v zvezi z razlikovanjem med upravičenostjo posameznih vrst tožilcev (državni tožilec, zasebni tožilec, oškodovanec kot tožilec), ki je vezano na razlikovanje med posameznimi vrstami kaznivih dejanj glede na potrebne procesne predpostavke (pregon po uradni dolžnosti ali na zasebno tožbo, predlog za pregon), in ne, kot v konkretnem primeru, v zvezi s presojo iz opisa razvidne dejanske povezave med inkriminiranimi izjavami in določeno osebo. 2 Glej v Veliki znanstveni komentar Posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Ur. l. RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, prva knjiga, Ljubljana 2018, str. 875. 3 Ta presoja bi lahko prišla v poštev šele po ugotovitvi, da opis dejanja v zasebni tožbi predstavlja potrebno konkretizacijo zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja.