Jedro

Pravna kvalifikacija pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki, je odvisna od vsebine konkretnega dogovora.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik je dolžan tožencu povrniti 2.715,72 EUR stroškov revizijskega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je pri popravilu fasade na toženčevi hiši padel z lestve z višine 3,5 do 4 metre in se telesno poškodoval: utrpel je zdrobljen zlom prvega ledvenega vretenca. Od toženca je zahteval odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki je posledica navedene poškodbe.

2. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz ocene, da pomeni popravilo fasade na višini 3,5 do 4 metre nevarno dejavnost. Zato je presojalo, kdo je bil obratovalec: ali lastnik hiše in naročnik popravila, ali tožnik kot izvajalec popravila, ki je delo opravljal na podlagi pogodbe o delu. Zavzelo je stališče, da je treba v primeru, ko se delo na podlagi pogodbe o delu opravlja na višini, kot osebo, ki se ukvarja s takim delom (in je zato odgovorna), šteti neposrednega izvajalca, če je navznoter (z dogovorom med naročnikom in izvajalcem) in navzven (glede na usposobljenost in avtonomnost izvajalca, način izvedbe dela in podobno) popolnoma jasno, da je izvajalec dejavnost prevzel za svojo. To pa ne velja, ko naročnik nevarno delo zaupa osebi, za katero ve, da določeno delo opravlja priložnostno, na črno, nima gospodarskega statusa, ki bi zagotavljal izpolnjevanje formalnih, strokovnih in varnostnih obveznosti in za katero je zato negotovo, ali bo upoštevala vse varovalne ukrepe in ali jih sploh pozna. Za potrebe napolnitve pravnega standarda obratovalca nevarne dejavnosti je ugotovilo, da je bil tožnik v času škodnega dogodka brez zaposlitve in je pri tožencu delal na črno, kar je toženec vedel. Zato je odločilo, da je bil obratovalec, v konkretnem primeru toženec, lastnik hiše, in ne izvajalec del. Zaradi nadaljnje ugotovitve, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da bo tožnik delo opravil za plačilo in da bo sam nabavil za to potreben material, da je sam priskrbel lestev, da toženec pri popravilu fasade ni bil navzoč in da ni bilo dogovorjeno, da bo toženec tožniku med delom držal lestev ali mu kakorkoli pomagal. Zaključilo je, da je toženec objektivno odgovoren za tožnikovo škodo, da pa je k le-tej prispeval tudi tožnik sam, ker je kršil pravila varnega dela, saj je stal na nestabilno postavljeni lestvi in ni uporabljal dodatnega varovanja, na primer varnostnega pasu, pa bi jih glede na višino moral. Tožnikov prispevek je ocenilo kot 50%-en. Nato je ugotovilo obseg škode in tožencu naložilo, da jo mora tožniku povrniti polovico: 32.750 EUR za nepremoženjsko in 830 EUR za premoženjsko škodo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženca in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo. Tožnik, čigar pritožba je bila v celoti zavrnjena, je tako v pravdi v celoti propadel. Pritožbeno sodišče se je strinjalo s prvostopenjskim, da se je tožnik poškodoval pri delu, ki je nevarno, a je presodilo, da je bil organizator tega dela tožnik sam. Res ga je opravljal na črno in v času, ko je bil brez zaposlitve, a je po lastni izpovedi veliko delal v gradbeništvu, saj je zidar s 25-letnimi izkušnjami in je ves čas opravljal priložnostna (zidarska) dela ter si je znal sam narediti delovno mesto varno. Zato okoliščina, da je pri tožencu delal v času brezposelnosti, ne implicira tožnikove neusposobljenosti za prevzeto delo in varnost pri njem. Zaključilo je, da toženec ni bil nosilec nevarne dejavnosti popravila fasade na svoji hiši, zato za tožnikovo škodo ni objektivno odgovoren, pa tudi krivdno ne.

4. Tožnik sodbo drugostopenjskega sodišča izpodbija z revizijo. Uveljavlja revizijska razloga kršitve procesnih pravil iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ter zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj njegovi reviziji in pritožbi ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Toženec je na revizijo odgovoril. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj jo zavrže, podredno pa, naj jo zavrne.

**O dovoljenosti revizije**

6. Toženec je v odgovoru na revizijo predlagal zavrženje revizije kot prepozne. Da je tožnik zamudil rok za vložitev revizije, je sklepal po tem, da je sam sodbo sodišča druge stopnje prejel 4. 10. 2016, torej jo je moral istočasno prejeti tudi tožnik, ki bi zato moral revizijo vložiti do 3. 11. 2016, a jo je vložil šele 14. 11. 2016. 7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je revizija pravočasna. Vročitev izpodbijane sodbe tožniku je bila opravljena tako, da je bila 19. 10. 2016 puščena v hišnem predalčniku njegovega pooblaščenca. Rok za vložitev revizije zato do 14. 11. 2016 ni potekel. **O utemeljenosti revizije**

8. Revizija ni utemeljena.

**O uporabi materialnega prava**

9. Po revizijskih trditvah naj bi sodišči prve in druge stopnje zmotno presodili pravno naravo pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki: sklenili naj ne bi pogodbe o delu, pač pa mešano pogodbo, ki naj bi bila po vsebini bistveno bližje pogodbi o skupnem podjemu kot pogodbi o delu. Tožnik je namreč že v tožbi trdil, da je tožencu le pomagal, o čemer je v dokaz ponudil pisno izjavo toženca z dne 26. 2. 2009 in lastno izpoved. Iz njegove izpovedi nadalje izhaja, da je bil organizator dela toženec, ki je organiziral tudi varstvo pri delu, kar naj bi potrdila tudi priča A. A. Ker je bil tožnik le spolnitveni pomočnik toženca, ki je delo organiziral, dajal tožniku ključna navodila glede postavitve lestve, toženec pa jih je zaradi toženčeve avtoritativnosti ter svoje socialne in finančne šibkosti upošteval in ni imel možnosti postaviti lestev na izkustveno najbolj varen način, naj bi sodišče odločilo krivično, ko je vso krivdo za škodni dogodek pripisalo tožniku.

10. Pravna kvalifikacija pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki, je odvisna od vsebine konkretnega dogovora. Da je bila sklenjena pogodba o delu, s katero se po določbi 619. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo in podobno, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal, je bilo razsojeno na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnik zavezal tožencu, da bo popravil teraso in fasado na njegovi hiši, da bo delo opravil samostojno (brez pomoči toženca ali tretje osebe, torej tako, kot ga je do padca tudi opravljal) in odplačno.2 Te ugotovitve, ki jih pritožbeno sodišče ni ovrglo, utemeljujejo kvalifikacijo pogodbe kot pogodbe o delu in je nasprotno revidentovo stališče zmotno. Trditve, da je bil toženec tisti, ki je organiziral delo in varnost pri delu in tožniku dajal navodila glede postavitve lestve, s katerimi poskuša revident prikazati, da je bil »le« toženčev pomočnik, so v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da toženec sploh ni bil navzoč na kraju škodnega dogodka, temveč je medtem, ko je tožnik delal na lestvi, popravljal tožnikov avto v garaži.3 Revizijsko sodišče je na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, saj po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

**O zatrjevanih procesnih kršitvah**

11. Revident uveljavlja postopkovni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in trdi, da so razlogi izpodbijane sodbe o dejstvih, relevantnih za pravno kvalifikacijo pogodbe, v nasprotju z zapisnikom o izpovedi stranke oziroma priče in z izjavo toženca z dne 26. 2. 2009. Poudarja, da tožena stranka svoje izjave z dne 26. 2. 2009 ni dokazno izpodbila, zato bi jo morali sodišči procesno in materialnopravno upoštevati pri odločitvi. To je tožnik utemeljeno pričakoval, sodišči pa sta v nasprotju s tem izdali sodbo presenečenja. Ker je tožnik tožbo gradil prav na tej izjavi in ker je pričakoval, da jo bosta sodišči upoštevali, ni zatrjeval drugih dejstev. Razlogi sodb nižjih sodišč so (glede navedene izjave) nejasni, nekonsistentni in si med seboj nasprotujejo.

12. Tudi očitek kršitve procesnih pravil je neutemeljen. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, t.i. protispisnost, pomeni napako pri prenosu vsebine avtentičnega zapisa listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razloge sodbe; gre torej za tehnično (in ne za vsebinsko) napako, ki je v tem, da je sodišče listinam ali zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Ocene konkretnega (domnevno v sodbo napačno prenešenega) dokaza ne zajema.4 Ker Vrhovno sodišče na noben revizijski razlog ne pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 370. člena ZPP), revident z revizijo glede te kršitve ne more uspeti že zato, ker jo uveljavlja povsem nekonkretizirano, brez pojasnila, kateri del iz katere listine je bil napačno prenešen v sodbo. Poleg tega je iz revizijskih navedb očitno, da v prvi vrsti nasprotuje dokazni oceni toženčeve pisne izjave z dne 26. 2. 2009, izpovedi priče A. A. in lastni izpovedi, kar pomeni grajo dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, ki v postopku z revizijo ni dovoljena (tretji odstavek 371. člena ZPP). Ne drži pa niti očitek, da naj bi bili razlogi za neupoštevanje navedene izjave toženca nejasni, nekonsistentni in v medsebojnem nasprotju in da naj bi bila zagrešena postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V izpodbijani sodbi5 je jasno zavrnjen tožnikov pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje izjave ni upoštevalo; poudarjeno je, da je prvostopenjsko sodišče ni spregledalo, a je bila po njegovi oceni neverodostojna oziroma ker jo je štelo za manj verjeten dokaz o načinu nastanka škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje pa je pojasnilo, zakaj je verjelo izpovedi toženca, da ga v času škodnega dogodka ni bilo v bližini kraja opravljanja del, in ne pisni izjavi, sledeč kateri naj bi toženec tožniku držal lestev in jo izpustil zaradi odgovora na telefonski klic, v tem času pa naj bi lestev zdrsnila, tožnik pa zato izgubil ravnotežje in padel z nje.6 **Odločitev o reviziji**

13. Revizijski razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik, niso podani. Revizija zato ni utemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**Stroški revizijskega postopka**

14. Ker tožnik z revizijo ni uspel, je dolžan tožencu povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki jih predstavljajo stroški zastopanja v zvezi s sestavo odgovora na revizijo, odmerjeni po tarifni št. 3300 Zakona o odvetniški tarifi na 2.186 EUR ter povečani za 22%-ni davek na dodano vrednost po tarifni številki 6007 ter pavšalna zneska za fotokopiranje in tiskanje po tarifni številki 6000 in za poštne in telekomunikacijske storitve po tarifni številki 6002. 1 Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/17), je Vrhovno sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 125. člena navedenega zakona glede procesnih vprašanj uporabilo procesni zakon, ki je veljal pred njegovo uveljavitvijo (ZPP-D). 2 Glej 33. točko sodbe sodišča prve stopnje. 3 Glej prav tam. 4 Glej na primer sodbo II Ips 231/2015, II Ips 266/2015 5 Točka 22 obrazložitve drugostopenjske sodbe. 6 Točki 14 in 15 sodbe sodišča prve stopnje.