Jedro

Pravica do popravka je primarno namenjena varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika, ki na ta način dobi enakovredno možnost (preko medijev), da zaščiti svoje osebnostne pravice (čast in dobro ime oziroma ugled, dostojanstvo). Hkrati je z njo varovan interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Prizadeti dobi možnost, da je slišan, javnost pa možnost, da sliši obe strani in si ustvari svoje mnenje. Po izrecni določbi 40. člena Ustave RS in določbah ZMed (prvi in tretji odstavek 26. člena in 31. člen ZMed) je pravica do popravka zagotovljena vsakomur, glede na svojo pravno naravo tudi pravnim osebam in v izjemnih primerih tudi državi. V krog naslovnikov so vključeni celo državni organi, ki praviloma nimajo pravne subjektivitete. Dejstvo, kdo in v čigavem imenu je podal predpravdno zahtevo za objavo popravka, na presojo aktivne legitimacije nima vpliva. Državni organi imajo zakonsko pooblastilo za neposredno komuniciranje z mediji po določenih - pooblaščenih odgovornih osebah in s tem za neposredno vlaganje zahteve za objavo popravka v predhodnem postopku v samem ZMed (prvi in tretji odstavek 45. člena ZMed).

Četrti odstavek 26. člena ZMed opredeljuje, kakšna mora biti vsebina popravka. Popravek v ožjem smislu je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem besedilu. Popravek v širšem smislu pa je navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Če popravek vsebinsko ne ustreza tem merilom, to predstavlja odklonitveni razlog za njegovo objavo iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed.

V sodni praksi je ustaljeno stališče, da se mora popravek nanašati na bistveno vsebino objavljenega prispevka, s katerim je bilo poseženo v pravice in interese posameznika. Popravek mora biti vsebinsko ustrezen. Iz njega mora biti jasno razvidno, katere objavljene vsebine prizadeta oseba zanika, s katerimi dejstvi in okoliščinami jih izpodbija oziroma dopolnjuje. Le tako oblikovani popravek lahko služi obrambi pravic prizadetega na eni strani in na drugi strani javnosti omogoči oblikovanje racionalnega stališča o prispevku. Pavšalno zanikanje ne prispeva k argumentirani javni razpravi niti ni učinkovito sredstvo za varovanje osebnosti, dostojanstva in dobrega imena prizadetega. Z njim namreč ni mogoče ustvariti zadostnega (prepričljivega, razumnega) dvoma o trditvah spornega novinarskega prispevka. Zato je v sodni praksi prevladujoča razlaga, da mora biti zanikanje dejstev v prispevku argumentirano in podprto z nasprotnimi dejstvi.

Ker je popravek vsebinsko prazen, presplošen in zanika kvečjemu tisti del objavljenega prispevka, ki generalizira splošne očitke o nezakonitem delu policije, ne more doseči svojega namena. Med objavljenim obvestilom in popravkom po presoji pritožbenega sodišča ni vsebinskega dialoga. Popravek na navedbe o eni in prevladujoči temi (konkretizirane navedbe o nezakonitem delu policije v določenem kazenskem postopku) odgovarja z drugo temo (splošnim opisom dela in vloge policije v predkazenskem in kazenskem postopku). Ker s splošnim in nekonkretiziranim popravkom slednji ne podaja vsebinskega odgovora na objavljeni prispevek o nezakonitem delovanju policije v konkretnem kazenskem postopku, je podan odklonitveni razlog iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: „1. Tožena stranka A. A. je kot odgovorni urednik medija B.si, dolžna najkasneje drugi dan po pravnomočnosti te sodbe objaviti brez sprememb in dopolnitev popravek tožeče stranke Republike Slovenije (Ministrstva za notranje zadeve) na prispevek z naslovom „Je na okrožnem sodišču v Mariboru danes potekala razglasitev sodbe, ne da bi kadarkoli zaslišali ključno pričo?“, ki ga je spletni medij objavil dne 31. 8. 2022 in sicer z uporabo enakih velikosti črk naslova in besedila, kot so bile uporabljene za izvorni članek, ter z istimi spremnimi fotografijami ter na enakovrednem mestu in sicer: Popravek na spletni strani B.si z objavo popravka z naslednjo vsebino: Dne 31. 8. 2022 je bil na spletni strani https://B.si/.../ objavljen prispevek z naslovom: „Je na okrožnem sodišču v Mariboru danes potekala razglasitev sodbe, ne da bi kadarkoli zaslišali ključno pričo?“ Popravek navedenega prispevka se glasi: „Policija zakonito preiskuje kazniva dejanja Policija obravnavana kazniva dejanja preiskuje zakonito in strokovno. Zakonitost policijskega dela, sploh pri uporabi prikritih preiskovalnih ukrepov, je preverjana skoz kazenski postopek in pri tem policija ne sodeluje pri nikakršnem dogovarjanju pod mizo. Katere priče bodo zaslišane v kazenskem postopku je v pristojnosti sodišča, prav tako lahko zaslišanje prič predlagata obramba in državni tožilec.

Sodne odločbe spoštujemo, navedbe o nezakonitem delu policije in napeljevanju policistov pa odločno zavračamo.“ C. C. Sektor za odnose z javnostmi“ Popravek iz prejšnje točke mora biti objavljen na spletni strani B.si v taki obliki in na takem mestu, da ima njegova objava enako vrednost kot objava z dne 31. 8. 2022 pod naslovom „Je na okrožnem sodišču v Mariboru danes potekala razglasitev sodbe, ne da bi kadarkoli zaslišali ključno pričo??“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v petnajstih dneh, pod izvršbo.“

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške celotnega postopka, to je postopka pred sodiščem prve stopnje in pred sodiščem druge stopnje, v skupni višini 1.743 EUR, in sicer v roku petnajst dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mora tožena stranka kot odgovorni urednik medija objaviti popravek tožeče stranke na prispevek z naslovom „Je na okrožnem sodišču v Mariboru danes potekala razglasitev sodbe, ne da bi kadarkoli zaslišali ključno pričo?“, ki ga je spletni medij objavil dne 31. 8. 2022, z vsebino, povzeto v izreku sodbe, in v enakovredni obliki ter na enakovrednem mestu kot objava z dne 31. 8. 2022, na katero se nanaša. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.1 Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podredno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov z obrestmi. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo 214. člen ZPP in posledično napačno ugotovilo dejansko stanje o tem, kdo in v čigavem imenu je vložil zahtevo za objavo popravka. Kršeno je razpravno načelo, podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), ker je sodišče prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke. Mimo nje je ugotovilo pravno odločilno dejstvo po 26. členu ZMed.2 Tožeča stranka ni podala določne trditvene podlage, v čigave interese naj bi posegla toženka s spornim prispevkom. Navedbe je spreminjala in jih prilagajala (enkrat se je sklicevala na interese RS, drugič na interese policije, tretjič na interes javnosti). Napačno je zavrnjen ugovor aktivne legitimacije in odločeno o odklonitvenem razlogu iz četrte alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Ni bilo nesporno in ne dokazano, da je bila zahteva za objavo popravka vložena s strani RS, MNZ, policije, GPU, SGDP. Zmotna je presoja, da je imel vlagatelj pooblastilo za vlaganje zahteve za objavo popravka. Pravico vložiti tožbo ima po ZMed le vlagatelj, ki je zahteval objavo popravka. To ni bila tožeča stranka, zato ni aktivno legitimirana. Zmoten in protiustaven je zaključek, da so interesi države in policije identični. Ugotoviti je treba, kdo lahko zahteva objavo in kdo lahko vloži tožbo. Ker tožeča stranka nikoli ni zahtevala popravka, ni aktivno legitimirana za tožbo. V nasprotju z izrecno določbo četrte alineje prvega odstavka 31. člena ZMed je ugotovitev sodišča, da zakon ne določa, da bi morala pisna zahteva za objavo popravka obsegati podpis vlagatelja. S predloženimi listinami je dokazano, da listina ni podpisana ne elektronsko ne lastnoročno. Podan je odklonitveni razlog iz četrte alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno, sprejeta odločitev materialnopravno napačna. Nepravilni so zaključki, da v članku ni navedb, da so sporne objave povzete iz drugih medijev. To izhaja že iz samega članka, zato bi se popravek lahko uveljavljal le zoper izvorne članke. Z objavljenimi vsebinami pa bi lahko polemiziral le na način, da bi izpodbijal dejstva, da zatrjevane vsebine v drugih medijih niso bile objavljene tako, kot objavlja medij tožene stranke. Za vse, kar popravek zahteva več in drugače, je podan odklonitveni razlog iz druge alineje 31. člena ZMed, ker ni vsebinskega dialoga med objavo in popravkom. Napačni so zaključki, da nista podana odklonitvena razloga po prvi in drugi alineji prvega odstavka 31. člena ZMed. Članek obravnava konkretni postopek in podaja legitimno kritiko delovanja javnih oblasti v tem konkretnem postopku. Osredotoča se zgolj na en konkreten primer delovanja policije, zato je generalna navedba v popravku, da policija zakonito preiskuje kazniva dejanja, preširoka in v nasprotju z realnostjo, saj je vsaj deloma neresnična. Sporni prispevek se deloma nanaša na kritiko delovanja državnih organov v konkretni zadevi. Zahtevani popravek se ne nanaša na objavljeno obvestilo. V zahtevku ni navedb o morebitnih neresnicah in v čem naj bi te bile. Zahteva tožeče stranke je preširoka, ker ni nasprotnih dejstev in okoliščin. Sodišče je navedene okoliščine spregledalo. Jasna in ustaljena sodna praksa je, da mora biti popravek ustrezno vsebinski glede na objavljeni prispevek, česar v obravnavani zadevi ni. Presoja sodišča, da je med spornim prispevkom in popravkom podan ustrezno vsebinski dialog, je zmotna. Generalne navedbe, da policija vedno in povsod deluje zakonito in strokovno, da vedno in povsod spoštuje sodbe sodišča, znatno presegajo objave v spornem prispevku, ki se nanaša na konkreten primer sumov nezakonitega delovanja policije v konkretnem (pred)kazenskem postopku. Torej ne gre za popravek, pač pa za poskus tožene stranke dostopati do medija tožeče stranke in objaviti nekaj, kar se ji v prispevku ne očita. To je še posebej sporno takrat, ko je tožeča stranka država. Podana sta odklonitvena razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed. Pritožba nadalje sodišču očita še, da je napačno uporabilo stališče sodne prakse glede objav, v katerih gre za kritiko državne oblasti (II Ips 595/2009) ter da ni opravilo ustrezne vsebinske presoje in tehtanja pravic strank. V konkretni zadevi bi morala svoboda izražanja iz 39. člena Ustave RS prevladati nad pravico do popravka in odgovora iz 40. člena Ustave RS.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb postopka so neutemeljeni. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in omogočajo vsebinski preizkus. Sodišče se je opredelilo do vseh ugovorov toženke in jih obrazloženo zavrnilo. Nestrinjanje pritožnika z dokazno oceno listin in pravno presojo, na kar merijo pritožbeni očitki, ne predstavlja absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitve načela kontradiktornosti, absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in ustavne pravice do enakega varstva pravic zaradi zatrjevane prekoračene trditvene podlage tožeče stranke v zvezi z ugotavljanjem, v čigave interese naj bi posegla sporna objava, ni. Trditvena podlaga tožeče stranke, povzeta v točki 1 sodbe, je bila zadostna. Kljub dodatnim navedbam v nadaljnjih vlogah, ki so omenjale tudi pravico do odgovora (42. člen ZMed),3 so bile dovolj jasne, da jih je sodišče obravnavalo in presojalo z vidika določno uveljavljene in zatrjevane pravice do popravka objavljenega besedila po prvem odstavku 26. člena ZMed. Prav tako ni zatrjevane kršitve 214. člena ZPP, ki naj bi vplivala na pravilno ugotovljeno dejansko stanje o vlagatelju zahteve za objavo popravka. Sodišče je namreč dejstvo, kdo in v čigavem imenu je podal zahtevo za objavo popravka, ugotovilo (tudi) po oceni listine v priloga A3, kar jasno izhaja iz razlogov v točki 5 in 13 sodbe.

6. Ugotovilo je, da je zahtevo za objavo popravka in pravočasno tožbo vložil isti subjekt - Republika Slovenija, in sicer predpravdni zahtevek za objavo popravka po pooblaščenem vlagatelju - odgovorni osebi državnega organa za posredovanje informacij za medije (pooblastilo za zastopanje na podlagi tretjega odstavka 45. člena ZMed), tožbo po zakonitem zastopniku države in državnih organov (prvi odstavek 12. člena ZDOdv).4 Pritožbeno sodišče pritrjuje njegovi dokazni oceni, da tožeča stranka zahteva objavo popravka zaradi objavljenega obvestila v mediju, ki se je nanašalo na njeno izvrševanje oblastne funkcije, in sicer z neposrednimi očitki zoper delo državnega organa (policije) pri izvajanju javnih nalog in pooblastil. Ugotovilo je, da obravnavani prispevek v delih, označenih v tožbi, in povzetih v točki 6 sodbe, z očitki o izvrševanju nezakonitih dejanj policije, na katere se je tožeča stranka odzvala z zahtevo po objavi popravka, krni dobro ime tožeče stranke in spodkopava zaupanje v pravno državo. Iz razlogov v točki 19 sodbe sledi jasen zaključek, da je bilo s tem poseženo v pravno varovan interes oziroma pravico tožeče stranke - države in državnih organov (prvi odstavek 26. člena ZMed).

7. Po takih ugotovitvah je ugovor aktivne legitimacije (češ da ni jasno, kdo in v čigavem imenu vlaga zahtevo za objavo popravka in tožbo, oziroma da ne gre za isto osebo) pravilno zavrnjen. Pravica do popravka je primarno namenjena varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika, ki na ta način dobi enakovredno možnost (preko medijev), da zaščiti svoje osebnostne pravice (čast in dobro ime oziroma ugled, dostojanstvo). Hkrati je z njo varovan interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Prizadeti dobi možnost, da je slišan, javnost pa možnost, da sliši obe strani in si ustvari svoje mnenje.5 Po izrecni določbi 40. člena Ustave RS in določbah ZMed (prvi in tretji odstavek 26. člena in 31. člen ZMed) je pravica do popravka zagotovljena vsakomur, glede na svojo pravno naravo tudi pravnim osebam in v izjemnih primerih tudi državi.6 V krog naslovnikov so vključeni celo državni organi, ki praviloma nimajo pravne subjektivitete.7 Dejstvo, kdo in v čigavem imenu je podal predpravdno zahtevo za objavo popravka, na presojo aktivne legitimacije nima vpliva. Državni organi imajo zakonsko pooblastilo za neposredno komuniciranje z mediji po določenih - pooblaščenih odgovornih osebah in s tem za neposredno vlaganje zahteve za objavo popravka v predhodnem postopku v samem ZMed (prvi in tretji odstavek 45. člena ZMed). Zmotno je pritožbeno naziranje, da zakonske podlage ni. Pred sodišči pa državo in državne organe skladno z zakonskim pooblastilom iz prvega odstavka 12. člena ZDOdv lahko zastopa le državno odvetništvo, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni podan odklonilni razlog iz četrte alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Dejanska ugotovitev, da je predpravdni zahtevek za objavo popravka vložila pooblaščena odgovorna oseba organa za odnose z javnostjo, ima oporo v pravilno ocenjenem procesnem gradivu. Nestrinjanje pritožnika z dejanskimi in pravnimi zaključki v točkah 13 do 16 sodbe, je neutemeljeno. Drži pa, da je zmotno naziranje sodišča o popolnosti vloge oziroma podpisu zahteve za objavo popravka. Iz določbe četrte alineje prvega odstavka 31. člena ZMed jasno izhaja, da mora zahtevo za objavo popravka pooblaščena oseba podopisati. Zaradi izkazovanja vlagateljeve istovetnosti je podpis vlagatelja obvezna sestavina vsake vloge že po splošnem pravilu 105. člena ZPP. V spisu je nepodpisana vloga. Tožeča stranka, ki jo je predložila, je trdila, da je toženki poslala formalno popolno - podpisano zahtevo. Toženka, na katero se je s tem preneslo dokazno breme, navedenih trditev ni ovrgla z morebitno predložitvijo listine, ki jo je prejela, tožbenih trditev o popolnosti prejete zahteve pa ni niti prerekala (ne na prvi stopnji ne v pritožbi). Dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez razloga, štejejo za priznana (214. člen ZPP). Torej je tudi odločitev o popolnosti zahteve za objavo popravka pravilna.

9. Pravica do popravka objavljenega besedila, urejena v 26. členu ZMed, predstavlja način izvrševanja ustavne pravice do popravka (40. člen Ustave RS). Po svoji naravi konkurira svobodi novinarskega izražanja (39. člen Ustave RS) in svobodni gospodarski pobudi izdajatelja medija (74. člen Ustave RS). Sodišče mora tehtati, kateri pravici je treba dati v konkretnem primeru prednost. Ne drži, da sodišče tehtanja ni opravilo - presodilo je, da je treba v obravnavanem primeru dati prednost pravici do objave popravka. Vendar je treba pritrditi pritožbi, da je sprejeta odločitev materialnopravno napačna.

10. K iskanju ravnovesja med kolidirajočimi ustavnimi pravicami je pristopil že zakonodajalec. V 26. členu ZMed je prizadetemu priznal pravico do popravka objavljenega besedila, omejil pa jo je z odklonitvenimi razlogi iz prvega odstavka 31. člena istega zakona, med katerimi je tudi neizpolnjevanje namena, ki naj ga popravek ima.

11. Četrti odstavek 26. člena ZMed opredeljuje, kakšna mora biti vsebina popravka. Popravek v ožjem smislu je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem besedilu. Popravek v širšem smislu pa je navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Če popravek vsebinsko ne ustreza tem merilom, to predstavlja odklonitveni razlog za njegovo objavo iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed.

12. Kakšna mora biti vsebina popravka - torej narava zanikanja v njem - da bo dosegel svoj namen, je vselej odvisno od okoliščin konkretnega primera. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da se mora popravek nanašati na bistveno vsebino objavljenega prispevka, s katerim je bilo poseženo v pravice in interese posameznika. Popravek mora biti vsebinsko ustrezen. Iz njega mora biti jasno razvidno, katere objavljene vsebine prizadeta oseba zanika, s katerimi dejstvi in okoliščinami jih izpodbija oziroma dopolnjuje. Le tako oblikovani popravek lahko služi obrambi pravic prizadetega na eni strani in na drugi strani javnosti omogoči oblikovanje racionalnega stališča o prispevku. Pavšalno zanikanje ne prispeva k argumentirani javni razpravi niti ni učinkovito sredstvo za varovanje osebnosti, dostojanstva in dobrega imena prizadetega. Z njim namreč ni mogoče ustvariti zadostnega (prepričljivega, razumnega) dvoma o trditvah spornega novinarskega prispevka. Zato je v sodni praksi prevladujoča razlaga, da mora biti zanikanje dejstev v prispevku argumentirano in podprto z nasprotnimi dejstvi. Pomembno je, da je s prispevkom vzpostavljen vsebinski dialog ter da se s tem javnosti omogoči oblikovanje racionalnega stališča o prispevku.8

13. V obravnavani zadevi tožeča stranka zahteva popravek, v katerem v naslovu povzema, da policija zakonito preiskuje kazniva dejanja, nato pa v štirih stavkih na splošno opisuje delo policije pri zbiranju dokazov, nadzor nad njenim delom v predkazenskem postopku, njeno vlogo pri izvajanju dokazov v kazenskem postopku in dodaja, da sodne odločbe spoštuje in da navedbe o nezakonitem delu policije in napeljevanju policistov odločno zavrača. Glede na vsebino objavljenega prispevka, ki po pravilnem opozorilu pritožbe obravnava konkreten kazenski postopek, so navedene navedbe v popravku presplošne in zgolj formalne. Konkretizirane navedbe članka o načinu dela (določene skupine) policistov v konkretnem predkazenskem in kazenskem postopku9 niso niti ustrezno zanikane niti dopolnjene z nasprotnimi dejstvi in okoliščinami. Izpostavljena vsebina in obseg obravnavanja konkretnega kazenskega postopka v prispevku je terjala ne le posplošeno generalno zanikanje nezakonitega dela policije (na splošno), temveč vsebinski odgovor z navedbo nasprotnih dejstev in okoliščin o delu policije v konkretnem postopku. Le na ta način bi bil lahko dosežen namen popravka. Ker je popravek vsebinsko prazen, presplošen in zanika kvečjemu tisti del objavljenega prispevka, ki generalizira splošne očitke o nezakonitem delu policije, ne more doseči svojega namena. Med objavljenim obvestilom in popravkom po presoji pritožbenega sodišča ni vsebinskega dialoga. Popravek na navedbe o eni in prevladujoči temi (konkretizirane navedbe o nezakonitem delu policije v določenem kazenskem postopku) odgovarja z drugo temo (splošnim opisom dela in vloge policije v predkazenskem in kazenskem postopku). Ker s splošnim in nekonkretiziranim popravkom slednji ne podaja vsebinskega odgovora na objavljeni prispevek o nezakonitem delovanju policije v konkretnem kazenskem postopku, je podan odklonitveni razlog iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Odgovornemu uredniku vsebinsko neustreznega popravka ni bilo treba objaviti.

14. Če je za del popravka podan odklonitveni razlog, ima to za posledico neobjavo celotnega popravka (prvi odstavek 27. člena ZMed). V takem primeru po uveljavljenih stališčih sodne prakse10 tudi sodišče ne more naložiti objave popravka. Zato je bilo treba tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Višje sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

15. Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je bilo treba odločiti o stroških celotnega postopka (165. člen ZPP).

16. Tožeča stranka je v pravdi propadla. Po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) mora toženi stranki povrniti stroške celotnega postopka na prvi in drugi stopnji, sama pa do povračila svojih stroškov (vključno s stroški odgovora na pritožbo) ni upravičena.

17. Stroški postopka so odmerjeni v skladu z OT11 in upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR v času odločanja. Odmerjeni so na priglašenih stroškovnikih (na list. št 38 do 39 za postopek na prvi stopnji in na hrbtni strani list. št. 57 za pritožbeni postopek). Stroški za zastopanje na prvi stopnji znašajo 1.096,73 EUR. Nanašajo se na nagrado za sestavo vlog po tar. št. 20/1 in 2, na zastopanje na narokih dne 12. 12. 2022 in 11. 1. 2023 po tar. št. 21/3 in 21/1 OT, potne stroške odvetnika s prihodom na narok, urnino in materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT ter DDV. Za druge priglašene stroške ni podlage v OT (prvi narok je bil le procesne narave; sestanki s stranko in pregledi spisov ter listin za pripravo vlog niso samostojna opravila, ampak so zajeta v sestavljanje vlog). Stroški pritožbenega postopka tožene stranke znašajo 646,65 EUR. Poleg nagrade za sestavo pritožbe, materialnih stroškov in DDV obsegajo še takso za pritožbo. Tožeča stranka je torej dolžna povrniti toženi stranki skupaj 1.743 EUR pravdnih in pritožbenih stroškov. Če jih ne bo poravnala v paricijskem roku, bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti (378. člen OZ v zvezi z načelnim pravnim mnenjem občne seje VSS z dne 13. 12. 2006).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o medijih, Ur. list RS, št. 35/01 s spremembami. 3 List. št. 16. 4 Zakon o državnem odvetništvu, Ur. list RS, št. 23/17. 5 Odločba VS RS, II Ips 204/2017. 6 VS RS II Ips 595/2009, VSL I Cp 888/2021. 7 VS RS II Ips 595/2009. 8 VS RS II Ips 69/2021 - točka 21. 9 Povzete so v točki 6 sodbe. 10 VS RS II Ips 89/2018 in druge. 11 Odvetniška tarifa, Ur. list RS, št. 2/15, s spremembami.