Jedro

Če okrajno sodišče v postopku z zahtevo za sodno varstvo odloči deloma ali v celoti v obdolženčevo korist, skladno z drugim odstavkom 147. člena ZP-1 ne določi sodne takse.

Izrek

Z ahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani v odločbi o stroških postopka spremeni tako, da se sodna taksa ne določi.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Ljubljana Vič je zaradi prekrška po 2. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) storilki izrekel globo v višini 300,00 EUR in 3 kazenske točke. Zoper plačilni nalog je storilka vložila zahtevo za sodno varstvo, kateri je Okrajno sodišče v Ljubljani delno ugodilo in po uradni dolžnosti spremenilo pravno opredelitev prekrška in storilki izreklo globo v višini 250,00 EUR in 3 kazenske točke. Odločilo je tudi, da je storilka na podlagi 143. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) dolžna plačati sodno takso kot strošek postopka, hkrati pa, da se sodna taksa za postopek pred sodiščem ne določi. 2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve določbe drugega odstavka 147. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 in bistvene kršitve določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Navaja, da bi moralo sodišče, ki je delno ugodilo zahtevi kršiteljice za sodno varstvo, ravnati skladno z določilom drugega odstavka 147. člena ZP-1 in odločiti, da se sodna taksa ne plača, hkrati pa takšna odločitev sodišča v odločbi o stroških postopka po njenem mnenju nasprotuje sama sebi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sodne takse ne določi. 3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena kršiteljici, ki se o njej ni izjavila.

B.

4. V obravnavani zadevi je okrajno sodišče delno ugodilo zahtevi za sodno varstvo kršiteljice in plačilni nalog v pravni opredelitvi in odločbi o sankciji spremenilo, tako da je prekršek opredelilo po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP ter kršiteljici izreklo globo v višini 250,00 EUR in 3 kazenske točke. V preostalem je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo. Odločbo o stroških, ki je po eni strani kršiteljici nalagala dolžnost plačila sodne takse, po drugi strani pa iz izreka sodbe izhaja, da se sodna taksa za postopek pred sodiščem ne določi, je v razlogih sodbe pojasnilo s tem, da je kršiteljica na podlagi določila prvega odstavka 144. člena ZP-1 in 147. člena ZP-1, ki se na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZP-1 uporablja tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo, dolžna plačati stroške postopka, in sicer sodno takso, ki je določena v Prilogi- Taksna tarifa Zakona o sodnih taksah. Po tarifni številki 8111 je za izrek globe predpisana taksa v višini 10 % zneska globe, vendar najmanj 40,00 EUR, za izrek ene ali več stranskih sankcij pa po tarifni številki 8114 skupaj 50,00 EUR.

5. Določbe o tem, kdo plača stroške postopka, vsebuje ZP-1 v 14. poglavju. Splošno pravilo je, da stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek (prvi odstavek 144. člena ZP-1). V postopku z zahtevo za sodno varstvo se na podlagi določbe tretjega odstavka 59. člena ZP-1 smiselno uporabljajo določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku. O plačilu stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, odloča dokončno to sodišče v skladu z določbami 143. do 146. člena ZP-1 (prvi odstavek 147. člena ZP-1), pri čemer se sodna taksa ne določi, če je bilo z odločbo višjega sodišča v celoti ali deloma odločeno v obdolženčevo korist (drugi odstavek 147. člena ZP-1). Ob smiselni uporabi citiranih določb (tretji odstavek 59. člena ZP-1) to pomeni, da odloči okrajno sodišče v postopku z zahtevo za sodno varstvo o plačilu stroškov, ki nastanejo pri tem sodišču, in je pri tem vezano na določbe 143. do 146. člena ZP-1. Če je s sodbo okrajnega sodišča odločeno deloma ali v celoti v obdolženčevo korist, sodišče skladno z drugim odstavkom 147. člena ZP-1 ne bo določilo sodne takse.

6. V obravnavanem primeru je bilo s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani deloma odločeno v korist kršiteljice, zato bi sodišče ravnalo pravilno, če bi uporabilo določbo drugega odstavka 147. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, v skladu s katero se sodna taksa v tem primeru ne določi. C.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče z odločitvijo o plačilu sodne takse kršilo določilo drugega odstavka 147. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani v odločbi o stroških postopka spremenilo tako, da se sodna taksa ne določi.