Jedro

Iz izpodbijanih odločb in listin v spisu izhaja, da je so prizadete stranke in občina sklenile pogodbo o opremljanju, s katero so prizadete stranke prevzele obveznost izgradnje manjkajoče komunalne infrastrukture, po njeni izgradnji pa dolžnost, da jo predajo v last in upravljanje občini, ta pa se je zavezala, da bo rabo poti določila kot pot in da jo bo hkrati kategorizirala v skladu z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest. Zato dejstvo, da so zemljišča, na katerih bodo sporni objekti zgrajeni, zaenkrat še v zasebni lasti, ne dokazuje, da ne gre za gradnjo gospodarske javne infrastrukture.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo ... (prizadetim strankam v tem upravnem sporu) dovolila odstranitev pomožnega objekta navedene etažnosti in tlorisnih dimenzij, stoječega na zemljišču parc. št. 1083 in 1009/7 k.o. ... ter gradnjo objekta gospodarske javne infrastrukture, in sicer ceste, komunalne infrastrukture (meteorne in fekalne kanalizacije, vodovoda), energetske infrastrukture ter komunikacijskega omrežja na zemljiščih parc. št. 1083, 1009/1, 1009/2, 1009/3, 1009/4 in 1009/7, vse k.o. ... pod tam navedenimi pogoji.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je po Odloku o programu opremljanja stavbnih zemljišč na območju Občine Cerknica (v nadaljevanju Odlok o OPN) na predmetnem zemljišču dopustna gradnja objektov gospodarske javne infrastrukture do meje sosednjih zemljišč, če se z njo ne posega v sosednje zemljišče. Tožničina posplošena zatrjevanja glede povečanih vplivov na njeno zemljišče je toženka ocenila kot njen dejanski interes. Ugotovila je še, da se bo zaradi načrtovane gradnje v času izvedbe del nekoliko povečal promet s tovornjaki in da bo zaradi uporabe gradbenih strojev povečan nivo hrupa, vendar bodo povečani vplivi občasni in v okviru dovoljenih mej, v času obratovanja objekta pa vpliva na nepremičnine in ljudi v okolici ni pričakovati. Pri tem se je sklicevala na opis pričakovanih vplivov objekta na okolico, prikazan v vodilni mapi PGD. Prav tako iz PGD izhaja, da tožničino zemljišče zaradi odtekanja meteorne vode ne bo prizadeto, saj bo meteorna voda z asfaltiranega vozišča odtekala v muldo, iz mulde pa preko litoželezne rešetke v jašek meteorne kanalizacije.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo in zahtevek za povračilo stroškov.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da pri predmetni gradnji ne gre za objekt gospodarske infrastrukture, ampak za objekt zasebne infrastrukture, zato bi morala toženka upoštevati določbe Odloka o OPN glede zahtevanih odmikov objektov od sosednjih zemljišč. Ker tožnica z gradnjo do njene parcelne meje ni soglašala, meni, da bi morala toženka zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za objekt gospodarske javne infrastrukture zavrniti. Poleg tega ji ni bil priznan položaj stranke v postopku in ni bila seznanjena s celotno dokumentacijo v upravnem spisu. S tem so bili kršeni Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) in Odlok o OPN. Meni, da bi ji morala toženka dati možnost pregleda celotnega upravnega spisa, opraviti pa bi morala tudi ustno obravnavo in jo na njej seznaniti s podrobnostmi načrtovane gradnje. Meni, da pogodba, sklenjena med Občino Cekrnica in prizadetimi strankami še ne zadostuje, da se nameravana gradnja na zasebnih zemljiščih šteje za objekt gospodarske javne infrastrukture. Poudarja, da gre izključno za zasebni interes zasebnih investitorjev, namenjen izključno ustvarjanju njihovega dobička. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča U-I-132/07, v kateri je jasno opredeljeno, da morajo biti javne ceste v skladu z Zakonom o javnih cestah bodisi v državni, bodisi v občinski lasti, če naj po njih poteka javni promet. Status javne ceste zato v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Meni, da bi morala občina najprej pridobiti zemljišča, na katerih bo grajena cesta, nato pa zemljišče opredeliti kot javno cesto. Vse to pa so bodoče negotova dejstva. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka in prizadete stranke na tožbo niso odgovorile.

V zadevi ni sporno, da Odlok o OPN na območju urejanja GR 18 z namensko rabo prostora Sks (stanovanjske površine s kmetijami), kamor sodi načrtovana gradnja, v 56. členu dopušča gradnjo gospodarske javne infrastrukture lokalnega pomena.

Sporno pa je, ali gre v predmetni zadevi dejansko za gradnjo objektov gospodarske javne infrastrukture, za katere Odlok o OPN v 61. členu dovoljuje gradnjo do meje sosednjih zemljišč, ali pa gre za gradnjo zasebnih objektov, za katero Odlok o OPN predpisuje minimalne odmike oz. soglasje lastnikov sosednjih zemljišč, kar zatrjuje tožnica.

Že zato, ker iz izreka izpodbijane odločbe izrecno izhaja, da se dovoljuje gradnja objektov gospodarske javne infrastrukture (ceste, komunalne infrastrukture, energetske infrastrukture ter komunikacijskega omrežja), in ne gradnja zasebne infrastrukture, tožbeni ugovor, da ne gre za takšno gradnjo, ni utemeljen.

Z izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo objektov gospodarske javne infrastrukture je namreč določena tudi njihova namembnost, ki je glede na definicijo objekta gospodarske javne infrastrukture iz 1.6. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 v služenju določeni vrsti gospodarske javne službe državnega ali lokalnega pomena ali tvorjenju omrežja, ki je v javno korist. V kolikor se objekti ne bodo uporabljali v skladu z namembnostjo, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje, bo moral ukrepati pristojni inšpektor.

Gradnjo komunalne infrastrukture po prvem odstavku 77. člena ZPNačrt sicer zagotavlja občina. Ne glede na navedeno pa se v skladu s prvim odstavkom 78. člena s pogodbo o opremljanju občina in investitor lahko dogovorita, da bo investitor sam zgradil del ali celotno komunalno opremo za zemljišče, na katerem namerava graditi. Po petem odstavku navedene določbe je občina po izdaji uporabnega dovoljenja zgrajeno komunalno opremo dolžna prevzeti.

Iz izpodbijanih odločb in listin v spisu izhaja, da je so prizadete stranke in občina sklenile pogodbo o opremljanju, s katero so prizadete stranke prevzele obveznost izgradnje manjkajoče komunalne infrastrukture, po njeni izgradnji pa dolžnost, da jo predajo v last in upravljanje občini, ta pa se je zavezala, da bo rabo poti določila kot pot in da jo bo hkrati kategorizirala v skladu z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest. Zato dejstvo, da so zemljišča, na katerih bodo sporni objekti zgrajeni, zaenkrat še v zasebni lasti, ne dokazuje, da ne gre za gradnjo gospodarske javne infrastrukture.

Ker iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da je tožnica aktivno sodelovala v upravnem postopku, bila vabljena na obravnavo, podala izjavo na zapisnik, bila seznanjena z načrtovano gradnjo, nato pa še pisno podala svoje razloge za nasprotovanje gradnji, ni utemeljen tožbeni ugovor, da je bila kršena njena pravica do sodelovanja v postopku kot stranka. Iz listin v spisu pa tudi ne izhaja, da bi se tožnica hotela seznaniti še s kašnimi listinami v spisu, pa bi ji toženka to onemogočila.

Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.