Jedro

Pri uveljavljanju pravnega varstva pred imisijami s sosednjega zemljišča ni pomembno, ali je bil objekt (v konkretnem primeru nadstrešek) zgrajen v skladu z izdanimi upravnimi dovoljenji in ali je odmik od meje takšen, da omogoča vzdrževanje nepremičnine, temveč je bistvenega pomena, ali objekt, tam kjer stoji, na nepremičnino tožnikov deluje negativno.

Pri odvzemu svetlobe gre za neposredno vplivanje na sosednjo nepremičnino, ki, glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera, čezmerno otežuje uporabo nepremičnine tožnikov.

Dovolitev izdelave toplotne izolacije pomeni poseg v lastninsko pravico tožencev, vendar pa tak poseg v konkretnem primeru predstavlja omejitev lastninske pravice, ki jo je lastnik sosednje nepremičnine (toženca) dolžan trpeti. Cilj izdelave toplotne izolacije je namreč izboljšanje energetske učinkovitosti nepremičnine tožnikov.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnikov delno utemeljen. Odločilo je, da sta toženca dolžna odstraniti konstrukcijo s ploščo, ki je nameščena pred okno na severni steni stanovanjske hiše tožnikov, A. 73, konstrukcija pa stoji na parceli št. 1000/43, k. o. X, ob meji s parcelo št. 1000/44, k. o. X, v roku 15 dni (I. točka izreka); v bodoče vzdržati se postavitve kakršnihkoli ovir ali drugih podobnih dejanj odvzema svetlobe oknu, ki se nahaja v severni steni hiše tožnikov, ki stoji ob meji parcel št. 1000/44 in 1000/43, k. o. X (II. točka izreka); da sta dolžna dopustiti, da tožnika za potrebe izvedbe toplotne izolacije v debelini 8 cm severne stene njune stanovanjske hiše, ki stoji na parc. št. 1000/44, k. o. X, uporabita njuno parcelo št. 1000/43, k. o. X, v roku 30 dni (III. točka izreka); dopustiti, da tožnika za potrebe dokončanja napušča postavita zidarski oder na parceli št. 1000/43, k. o. X, in izvedeta ustrezna dela za izvedbo napušča ob severni fasadi stanovanjske hiše tožnikov na naslovu A. 73, ki stoji na parceli št. 1000/44, k.o. X, v roku 30 dni (IV. točka izreka). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: "Toženca sta dolžna odstraniti del nadstreška nad atrijem, ki se nahaja na njuni parceli št. 1000/43, k. o. X (nadstrešek stoji ob severni fasadi hiše tožnikov na naslovu A. 73) in sicer tako, da bo nadstrešek odmaknjen vsaj za 0,6 metra stran od fasade stanovanjske hiše tožnikov, ki stoji na parc. št. 1000/44, k.o. X, na naslovu A. 73, v roku 15 dni", zavrnilo (V. točka izreka), prav tako pa v delu, ki se glasi: "V primeru, da toženca svojih obveznosti iz točk I., III., IV. (podredno IV.A) ne izpolnita v postavljenem roku ali da kršita obveznosti iz II. ali V. točke tega izreka, sta nerazdelno dolžna za vsak dan zamude ali kršitve plačati tožeči stranki znesek 50 EUR" (VI. točka izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VII. točka izreka).

Pritožbeni postopek

2.Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki in priglašata stroške pritožbenega postopka.

3.Tožnika se pritožujeta zoper V. in VII. točko izreka izpodbijane sodbe in navajata, da se sporni nadstrešek, iz katerega izhajajo nedopustne imisije na njuno parcelo (po nadstrešku se na steno širi vlaga, pritisk na steno lahko povzroči deformacijo le-te, zaradi vzdrževanja nadstreška pa je prišlo tudi do poškodb na fasadi), dejansko naslanja na severno steno hiše. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v III. točki izreka izpodbijane sodbe tožnikoma dovolilo izvedbo 8 cm debele izolacije na tej steni, jima ni jasno, kako bosta izolacijo lahko izvedla, če nadstrešek ne bo ustrezno odmaknjen. Sodbe v tem delu torej ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ob tem tožnika poudarjata, da v opisanem kontekstu odmik nadstreška ne predstavlja vprašanja z vidika upravnih predpisov, ampak vprašanje izvršljivosti sodne odločbe. Pritožujeta se tudi zoper napačno odločitev sodišča prve stopnje o odmeri stroškov. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odmeri stroškov upoštevati zadnjo verzijo zahtevkov in navedb vrednosti spornega predmeta (v nadaljevanju vsp).

4.Toženca se pritožujeta zoper I., II., III., IV. in VII. točko izreka izpodbijane sodbe. Navajata, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o leseni konstrukciji z napačnega vidika presojalo krajevno običajne razmere, saj je presojalo, ali je krajevno običajno v naselju A., da se pred okna postavljajo paneli, namesto da bi pravilno presojalo, ali je v tem naselju krajevno običajno, da imajo sanitarije, ki mejijo na atrij sosednje hiše, okna in s tem dnevno svetlobo. Sicer drži, da pri odločanju o imisijskem varstvu upravna potrdila, dovoljenja in predpisi o gradnji niso upoštevni, vendar pa slednje ne spremeni dejstva, da sta tožnika navedene predpise in izdano gradbeno dovoljenje zavestno kršila, zaradi česar morata nositi posledice te kršitve. Prav tako predmetni spor ne predstavlja spora zaradi motenja posesti, zato ne gre za spor, v katerem bi se ugotavljajo le zadnje posestno stanje in nastalo motenje, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Slednje je bilo namreč dolžno ugotavljati kakšna sta narava in namen nepremičnine tožnikov, kakšna je glede na krajevne razmere običajna uporaba teh, ali sporna dejavnost tožencev uporabo nepremičnine tožnikov otežuje preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine in glede na krajevne razmere običajna ter, ali dejavnost tožencev tožnikoma povzroča znatnejšo škodo. Ob navedenem bi moralo sodišče prve stopnje izhajati tudi iz stališča, da sta tožnika dolžna trpeti tudi bistvene indirektne imisije, če so krajevno običajne, saj se mora vsakdo prilagoditi značilnostim prostora, kjer živi. Ker sodišče prve stopnje nobenega od navedenih elementov ni ugotavljalo, sodba v tem delu ni obrazložena in se je ne da preizkusiti, prav tako pa je sodišče prve stopnje napačno postopalo s tem, ko je zavrnilo izvedbo dokazov z zaslišanjem treh prič. Toženca nadalje navajata, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in brez pravne podlage tožnikoma dovolilo izdelavo dodatne izolacije preko obstoječe. Taka izdelava dodatne izolacije namreč pomeni trajno zasedenost tega dela zemljišča v lasti tožencev in s tem popolno izvotlitev njune lastninske pravice po celotni dolžini mejne stene v dolžini 5,1 m in širini 10 cm. Opozarjata še na nepravilno povzemanje izpovedbe prvega toženca, ki ni nikoli izjavil, da tožnikoma ni dopustil izdelave toplotne izolacije zaradi vgraditve okna v hišo. Odločitev sodišča prve stopnje, da se tožnikoma dopusti postavitev delovnega odra na parceli tožencev za namene dokončanja napušča je arbitrarna. Vizualnega učinka napušča sta deležna le toženca, prav tako pa iz izvedenskega mnenja izhaja, da je napušč mogoče dokončati tudi z deskanjem na vrhu špirovcev, kar je mogoče narediti brez vstopa v atrij tožencev. Ker je odločitev sodišča prve stopnje v I. do IV. točke izreka izpodbijane sodbe nepravilna in nezakonita, je posledično nepravilna in nezakonita tudi odločitev o stroških postopka.

5.Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6.Pritožbi nista utemeljeni.

Splošno

Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno izvedlo dokazno oceno (8. člen ZPP) in posledično pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v tej zadevi ter na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je argumente za odločitev jasno in sistematično obrazložilo.

O pritožbi tožeče stranke

7.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izpodbijane sodbe v V. točki izreka ni mogoče preizkusiti in da iz nadstreška tožencev, ki se dotika severne stene hiše tožnikov, izhajajo prepovedane imisije na parcelo tožnikov. Sodišče prve stopnje se je namreč v zadostni meri opredelilo do tega ali nadstrešek skladno s 75. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) predstavlja prepovedano imisijo, pri tem pa tudi pravilno opozorilo na to, da tožnika slednjega tekom postopka niti nista zatrjevala (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da zgolj morebitna neskladnost z upravnimi predpisi o zahtevani oddaljenosti nadstreška od parcelne meje ne more že sama po sebi pomeniti utemeljenosti zahtevka tožnikov. Pri uveljavljanju pravnega varstva pred imisijami s sosednjega zemljišča namreč ni pomembno, ali je bil objekt (v konkretnem primeru nadstrešek) zgrajen v skladu z izdanimi upravnimi dovoljenji in ali je odmik od meje takšen, da omogoča vzdrževanje nepremičnine, temveč je bistvenega pomena, ali objekt, tam kjer stoji, na nepremičnino tožnikov deluje negativno. Ugotovilo je, da nadstrešek kot tak ne povzroča znatne škode, torej, da ni vzrok vlage, poškodbe fasade ali plesni v notranjosti prostorov.

8.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba, zaradi zavrnitve dela tožbenega zahtevka v V. točki izreka, ni izvršljiva v III. točki izreka. Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 21. člena zakona o izvršbi in zavarovanju). V konkretnem primeru predstavlja izvršilni naslov III. točka izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Slednji po oceni višjega sodišča vsebuje vse zgoraj navedene potrebne elemente, kar pomeni, da bosta toženca, za čas izdelave toplotne izolacije na severni steni hiše tožnikov, dolžna dopustiti posege, ki bodo nujni za izvedbo toplotne izolacije, pri čemer dejstvo, da je sodišče prve stopnje (pravilno) zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na permanentno odstranitev nadstreška, ne more vplivati na izvršljivost III. točke izreka izpodbijane sodbe.

O pritožbi tožene stranke

9.Sodišče prve stopnje je sporno razmerje namreč materialnopravno pravilno presojalo kot spor zaradi vznemirjanja lastninske pravice po 99. členu SPZ in ne kot spor zaradi motenja posesti po 32. členu SPZ (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati le zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, saj predmetni spor ne predstavlja spora zaradi motenja posesti.

10.Nadalje so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje krajevno običajne mere presojalo z napačnega vidika, saj je presojalo napravo, ki naj bi povzročala vznemirjanje, namesto da bi presojalo spremembo v stanju, lastnostih ali uporabi nepremičnine, ki naj bi bila vznemirjana. Nepremičnini pravdnih strank predstavljata v naravi sosednji hiši v nizu hiš, toženca pa sta s postavitvijo lesene konstrukcije s ponjavo pred okno tožnikov posegla v njuno lastninsko pravico. Absolutna narava lastninske pravice daje njenemu imetniku pravico, da od vsakogar zahteva prenehanje kakršnegakoli protipravnega poseganja vanjo, ki nimajo narave odvzema stvari iz posesti, pri čemer je pomembno, da je vznemirjanje protipravno. Sodišče prve stopnje je pravilno postopalo s tem, ko je presojalo ali lesena konstrukcija pomeni posebno napravo, iz katere izvira protipravno vznemirjanje. Sodišče prve stopnje bi moralo, kot to trdita toženca, presojati ali morda vznemirjanje izhaja iz okna tožnikov in ali je slednje krajevno običajno, le v primeru, če bi tudi toženca sama zahtevala pravno varstvo svoje lastninske pravice (kar pa ni bilo predmet obravnavane zadeve). Stališče sodišča prve stopnje, da odtegnitev svetlobe predstavlja bistveno imisijo po 75. členu SPZ, je pravilno. Pri odvzemu svetlobe gre namreč za neposredno vplivanje na sosednjo nepremičnino, ki, glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera, čezmerno otežuje uporabo nepremičnine tožnikov.

11.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi morala tožnika, ki sta zavestno kršila predpise o gradnji in izdano gradbeno dovoljenje s tem, ko sta v severno steno njune hiše vgradila okno, trpeti posledice kršenja le-teh. Pri odločanju o imisijskem varstvu se namreč uveljavlja prizadetost lastne koristi, zato upravna potrdila, dovoljenja in predpisi o gradnji niso upoštevni.

12.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo zahtevo po enakopravni obravnavi pravdnih strank in prepoved sodniške arbitrarnosti s tem, ko ni izvedlo vseh s strani tožencev predlaganih dokazov z zaslišanjem prič B. B., C. C. in D. D., ki bi lahko izpovedale o tem, da sta tožnika že pred namestitvijo panela v sanitarijah tudi podnevi prižigala luč, oziroma o tem, da uporaba sanitarij po postavitvi lesene konstrukcije ni bila v ničemer spremenjena ter v zvezi s krajevno običajnimi razmerami. Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna, kar pomeni, da sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, po drugi strani pa tudi odločitev sodišča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, ni prosta. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti ustavno upravičena, sicer je poseženo v strankino pravico do izjave. Sodišče tako ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, da predlaganega dokaza z ogledom, na katerem bi si stanje natančneje ogledalo, izmerilo in fotografiralo, ni opravilo, saj je ogled opravil že postavljeni izvedenec, prav tako pa je ustrezno obrazložilo tudi zavrnitev dokazov z zaslišanjem prič D. D., B. B., C. C. in E. E. (3. točka izpodbijane sodbe).

13.Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bo, ker je sodišče prve stopnje dopustilo tožnikoma izdelavo dodatne toplotne izolacije preko obstoječe, prišlo do popolne izvotlitve lastninske pravice tožencev po celotni dolžini in širini mejne stene, kar nima pravne podlage. Sodišče prve stopnje je uporabilo pravila sosedskega prava, ki so jih lastniki dolžni upoštevati, pri tem pa tudi pravilno presojalo kolizijo med obema lastninskima pravicama. Višje sodišče se pridružuje stališču, da dovolitev izdelave toplotne izolacije pomeni poseg v lastninsko pravico tožencev, vendar pa tak poseg v konkretnem primeru predstavlja omejitev lastninske pravice, ki jo je lastnik sosednje nepremičnine (toženca) dolžan trpeti. Cilj izdelave toplotne izolacije je namreč izboljšanje energetske učinkovitosti nepremičnine tožnikov, kar je potrdil tudi sodni izvedenec, zato ni mogoče trditi, da tožnika zlorabljata pravico, prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je energetska obnova z nameščanjem izolacije na zunanji strani stene krajevno običajna.

14.Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno povzelo izpovedbo prvega toženca, zaradi česar obstaja nasprotje med odločilnimi dejstvi, navedenimi v sodbi in podatki samega sodnega spisa so neutemeljene. Uveljavljena kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je napaka tehnične narave, ko sodišče prve stopnje v obrazložitvi napačno navaja tisto, kar je zapisno v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. Toženci kršitve, na katero višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ne argumentirajo. Višje sodišče pa tudi sicer kaj takega ne zazna. Nestrinjanje tožencev z dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, takšne kršitve ne predstavlja. Gre lahko kvečjemu za grajo ugotovljenega dejanskega stanja. Višje sodišče na tem mestu opozarja še, da sodišču prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni potrebno prepisovati celotnih izpovedb prič, temveč se mora opreti, pri tem pa tudi obrazložiti, le na tista dejstva, ki so v postopku odločilna, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Prav tako pa navedeno ne more pomeniti, da sodbe ni mogoče preizkusiti, kot to zatrjujejo pritožniki. Sodbo je po oceni višjega sodišča mogoče preizkusiti, saj vsebuje jasne, tehtne in pravilne razloge o pravno odločilnih dejstvih, katerim v celoti sledi tudi višje sodišče.

15.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče arbitrarno odločilo, da lahko tožnika dokončata izdelavo napušča, pri čemer ni upoštevalo, da sta vizualnega učinka napušča deležna le toženca, kot tudi ni upoštevalo mnenja izvedenca, saj je ta navedel, da je napušč mogoče dokončati tudi z deskanjem na vrhu špirovcev, torej brez vstopa v atrij tožencev. Arbitrarnost pri sprejemanju odločitev pomeni samovoljno odločanje, ki je očitno napačno in brez pravnih argumentov. Do slednjega v konkretni zadevi ni prišlo. Sodišče prve stopnje se je namreč v konkretni zadevi oprlo na pravilno materialnopravno podlago (76. člen SPZ), pri čemer je presojalo ali so izpolnjeni vsi pogoji za začasno uporabo nepremičnine tožencev za namene izvedbe del oziroma dokončanje napušča. Pri tem se je oprlo predvsem na ugotovitve v izvedenskem mnenju (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), v katerem je sodni izvedenec ugotovil, da je napušč, kot ga zahtevata tožnika, mogoče izdelati z uporabo nepremičnine tožencev, in sicer tako, da se na njuni nepremičnini postavi delovni oder. Dokončanje napušča tudi po mnenju višjega sodišča pomeni delo, ki je potrebno za doseganje gospodarskega interesa. Držijo sicer pritožbene navedbe, da je sodni izvedenec ugotovil, da bi napušč bilo mogoče dokončati tudi z deskanjem na vrhu špirovcev, vendar pa bi slednje bilo mogoče izvesti samo z nesorazmernimi stroški (prvi odstavek 76. člena SPZ), zaradi česar višje sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

16.Glede na vse povedano višje sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pravilna. Ker ni ugotovilo niti izrecno uveljavljenih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev, je pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Stroški

17.Neutemeljene so pritožbene navedbe obeh pravdnih strank o tem, da je odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka napačna. Če stranka v pravdi deloma uspe, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške pravdnega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). V sodni praksi je nesporno, da odločitev, naj vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ni vedno posledica matematičnega izračuna o polovičnem uspehu vsake pravdne stranke, saj sodišče odloča upoštevajoč vse okoliščine posameznega primera. Navedeno še toliko bolj drži v primeru nedenarnih zahtevkov. Višje sodišče ugotavlja, da je v predmetnem postopku uspeh obeh pravdnih strank primerljiv, prav tako pa so primerljivi tudi njuni pravdni stroški, vse te okoliščine pa utemeljujejo odločitev sodišča prve stopnje, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

18.Ker nobena od pravdnih strank s svojo pritožbo ni uspela, odgovor tožnikov na pritožbo tožencev pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, nosi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 75, 76, 99

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.