Jedro

Pritožba utemeljeno uveljavlja kršitev postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo ni zavrnilo dokaznih predlogov tožnika. Iz sodbe ne izhaja, zaslišanje katerih predlaganih prič je sodišče zavrnilo, prav tako pa tudi ne, s katerim dokazom je bilo določeno, s strani tožnika zatrjevano dejstvo, ovrženo in zakaj tožnik tega s predlaganim dokazom ne bi mogel dokazati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter se zadeva (razen v točki I/5) vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo, tožena stranka pa sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 9. 2014, za ugotovitev, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki še traja, za poziv nazaj na delo, za vpis v evidenco socialnega zavarovanja in za izplačilo plač ter drugih prejemkov za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Hkrati je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da tožena stranka obračuna tožniku regres za letni dopust za leto 2013 v bruto znesku 783,66 EUR, odvede davek in mu izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 do plačila, zmanjšan za 21,46 EUR, ter zahtevek za povračilo stroškov postopka (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, saj za izpodbijanje tega nima pravnega interesa) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, določenih v 338. členu ZPP, torej zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje, vendar pred spremenjen senat, saj je sodišče v tem senatu zavzelo trdno stališče, od katerega ni pripravljeno odstopiti niti po napotku Vrhovnega sodišča RS. Najprej opozarja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je ponovno zavrnilo zahtevek za plačilo regresa za leto 2013, o katerem je že pravnomočno odločeno s sodbo naslovnega sodišča opr. št. Pd 101/2014 z dne 2. 6. 2015 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 830/2015 z dne 25. 2. 2016. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju storilo iste bistvene kršitve kot v predhodnem postopku, saj ponovno ni izvedlo ključnih dokaznih predlogov tožnika, prav tako pa znova ni obrazložilo razlogov, zakaj jih ni izvedlo. Zapisalo je zgolj, da ni izvedlo ostalih dokazov, saj je ocenilo, da ti niso potrebni, ker naj bi bilo z izvedenimi dokazi ugotovljeno tisto, kar je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno. Tako je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se sodba v tem delu ne da preizkusiti, saj z izvedenimi dokazi ni mogoče popolno ugotoviti dejanskega stanja. Poleg tega je bilo s tem tožniku onemogočeno dokazovanje relevantnih okoliščin, kakor tudi dokazovanje nasprotnih dejstev od tistih, ki jih sodišče očitno preuranjeno šteje za dokazane zgolj na podlagi listin in izpovedi tožene stranke. Vsi predlagani dokazi so bili substancirani. Zaradi njihove neizvedbe je tožena stranka podala ugovor bistvene kršitve določb postopka. S tem je sodišče prve stopnje grobo kršilo načelo materialne resnice in načelo kontradiktornosti postopka, ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, kar je kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče res ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. Nedvomno pa sodišče ne sme zavrniti izvedbe dokazov s pavšalno utemeljitvijo, da niso potrebni, kot je to v tej zadevi storilo sodišče prve stopnje že drugič. Predlagane priče A.A., B.B., C.C. in D.D., ki so vsi bivši delavci tožene stranke, bi lahko izpovedali o načinu dela pri toženi stranki, o opravljanju nadur, evidenci ur in tudi o dvojni evidenci ter plačevanju teh ur na roke ter o dejanskem delu tožnika. Tožnik je zatrjeval, da je dela pri toženi stranki dovolj (tudi v času tožnikovega odpovednega roka), zato je predlagal, da tožena stranka predloži računalniški izpis iz evidence delovnih ur in nadur pri toženi stranki za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 1. 2015 in zaslišanje že navedenih prič. Sodišče bi moralo zaslišati tudi E.E. v zvezi z načinom vodenja evidenc, saj je tožnik trdil, da so se vodile dvojne evidence, prav tako pa bi v zvezi s tožnikovimi trditvami, da so pri toženi stranki zaposlovali na novo, sodišče moralo pridobiti izpis iz registra ZZZS o zavarovanih osebah pri toženi stranki za obdobje po 31. 7. 2014 do konca januarja 2015, še posebej, ker je tožena stranka predložila tak izpis le za obdobje do 31. 7. 2014, to je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo navedbe tožnika kot neverodostojne. V celoti je verjelo toženi stranki in njenemu lastniku, njunih navedb pa ni kritično presojalo glede na tožnikove navedbe. Tožnik svojih trditev ni mogel utemeljiti s predlaganimi dokazi, ker jih sodišče ni izvedlo. Po stališču pritožbe pa tožena stranka ni niti dokazala, da obstajajo resnični ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni razlogi, prav tako pa tudi ne, zakaj je odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto pomožna mizarska dela podala ravno tožniku in ne kateremu drugemu pomožnemu mizarju.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala navedbe iz pritožbe, predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. in 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi tega pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče je o zadevi že odločalo. S sodbo opr. št. Pdp 830/2015 z dne 25. 2. 2016 je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 101/2014 z dne 2. 6. 2015 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper pravnomočno odločitev je tožnik vložil revizijo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. VIII Ips 133/2016 z dne 6. 12. 2016 revizijo tožnika glede odločitve o regresu za letni dopust za leto 2013 zavrglo, v preostalem delu pa je reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje glede odločitve o nezakonitosti odpovedi, reintegracijskem in reparacijskem zahtevku ter spremljajočem stroškovnem zahtevku razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo. Ugotovilo je, da sta podani kršitvi določb postopka po 8. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki ju uveljavlja revizija, saj je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno obrazložilo zavrnitev tožnikovih dokaznih predlogov, te je prvič obrazložilo šele pritožbeno sodišče in je bila s tem tožniku kršena pravica do izjave. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje, naredilo dokazni zaključek predvsem na dokazni oceni zaslišanja tožnika glede na zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke, lastnika tožene stranke in enega bivšega zaposlenega. Obrazložitev sodišča prve stopnje kaže na nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno glede uspešnosti dokazovanja spornih dejstev, ki jih je želel tožnik s predlaganimi dokazi izpodbiti, ne pa na nepotrebnost predlaganih dokazov zaradi pravne nepomembnosti zatrjevanih spornih dejstev, kot na prvi pogled izhaja iz obrazložitve drugostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje je zadevo zaključilo na prvem naroku za glavno obravnavo v ponovljenem postopku, na katerem je ponovilo vse že izvedene dokaze in odločilo z izpodbijano sodbo.

7. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da so utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje znova odločilo o zahtevku za regres za letni dopust za leto 2013, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo tega sodišča opr. št. Pd 101/2014 z dne 2. 6. 2015 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 830/2015 z dne 25. 2. 2016. Ker je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in skladno z določbo 2. odstavka 354. člena ZPP sodbo v točki I/5 izreka razveljavilo.

8. Pritožba utemeljeno uveljavlja kršitev postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo sploh ni zavrnilo dokaznih predlogov tožnika, čeprav iz njegovih navedb izhaja, da navaja in predlaga kot do sedaj. V točki 4 obrazložitve sodbe je napisalo, katere dokaze je izvedlo, ne pa katerih ni izvedlo in tudi ne razlogov, zakaj jih ni izvedlo. Iz obrazložitve na splošno izhaja, da po njegovi oceni ti dokazi niso potrebni, ker je bilo z izvedenimi dokazi ugotovljeno tisto, kar je za odločitev v tem sporu pomembno, in sicer, ali je pri toženi stranki prišlo do ukinitve delovnega mesta, na katerem je delal tožnik in s tem do prenehanja opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ter zakonitosti podane odpovedi. Zaradi tega ni izvajalo dokazov, ki so bili predlagani o relevantnih okoliščinah in dokazov, ki bi dokazovali tisto, kar je bilo že dokazano z listinami oziroma zaslišanjem strank in prič. Iz sodbe ne izhaja, zaslišanje katerih predlaganih prič je sodišče zavrnilo, prav tako pa tudi ne, s katerim dokazom je bilo določeno, s strani tožnika zatrjevano dejstvo, ovrženo in zakaj tožnik tega s predlaganim dokazom ne bi mogel dokazati.

9. Pritožba utemeljeno opozarja, da je želel tožnik s predlaganimi zaslišanji sodelavcev dokazati, da je imela tožena stranka v času, ko mu je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, dovolj dela, da se je vodila dvojna evidenca opravljenih ur in nadur. Kot dokaz svojim trditvam, da je imela tožena stranka v času podaje odpovedi in v času tožnikovega odpovednega roka dovolj dela, je tožnik predlagal, da tožena stranka predloži računalniški izpis evidence delovnih ur in nadur pri toženi stranki za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 1. 2015, svoje trditve, da je tožena stranka zaposlovala nove delavce, pa je želel dokazati z izpisom iz registra ZZZS o zavarovanih osebah pri toženi stranki v obdobju po 31. 7. 2014 do konca januarja 2015. S tem, ko je sodišče prve stopnje brez ustrezne obrazložitve zavrnilo dokazne predloge tožnika, je prekršilo obveznost, ki izhaja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava, Ur. l. RS/I, št. 33-1409/1991 in naslednji), da mora sodišče zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. Iz stališč Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up-219/15-18 z dne 19. 5. 2016 in sklepu št. Up-420/00 z dne 21. 5. 2002 pa izhaja, da vnaprejšnja zavrnitev dokaza o bistvenem dejstvu, ki je jasno predlagan in ki bi, če bi uspel, lahko pomenil uspeh v sporu, prav tako pomeni kršitev pravice do enakega varstva in poštenega sojenja.

10. Ker je pritožba tožeče stranke utemeljena že zaradi bistvene kršitve po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje (1. odstavek 360. člena ZPP). Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP), saj gre za kršitev, ki je sodišče druge stopnje samo ne more odpraviti.

11. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov za uporabo 356. člena ZPP, zato pritožbene navedbe tožnika, naj se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodiščem, ni upoštevalo. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje namreč ni bila posledica napačnih pravnih stališč prvostopenjskega sodišča oziroma neupoštevanja napotil Vrhovnega sodišča RS, ampak tega, da je brez ustrezne razlage zavrnilo izvedbo dokazov, ki jih je predlagal tožnik.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.