19. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa odvetniška družba B., o.p., d.n.o., Z., na seji senata dne 3. oktobra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 951/2005 z dne 24. 8. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. In 90/01 z dne 3. 6. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V izvršilnem postopku sta sodišči prve in druge stopnje odločili, da se nepremičnina pritožnice (tedaj dolžnice) izroči kupcu ter da se je pritožnica iz stanovanjske hiše dolžna izseliti v roku 30 dni.

2.V ustavni pritožbi pritožnica oporeka zapisu v obrazložitvi sodišča druge stopnje, da je pritožnica že dolgo seznanjena z dejstvom, da se bo morala iz nepremičnine, ki je sredstvo izvršbe, izseliti, saj postopek traja že vrsto let. Trdi, da je s tem Višje sodišče negiralo samo bistvo uporabe pravnih sredstev. Meni, da gre za kršitev 25. člena Ustave. Ta kršitev pa naj bi bila podana tudi zato, ker naj odločitev sodišča prve stopnje o primernosti tridesetdnevnega roka ne bi bila obrazložena. Meni, da je dolžnost sodišča, da svojo odločitev obrazloži s konkretnimi dejstvi in okoliščinami, ki potrjujejo pravilnost odločitve, tega pa da ni storilo ne sodišče prve stopnje ne Višje sodišče. Navaja še, da se obveznosti obrazložitve ni mogoče izogniti z navedbo, da stranka v pritožbi ne navaja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da rok ni primeren. Ne strinja se tudi s stališčem, da pomeni sklep o izročitvi nepremičnine zgolj formalni zaključek izvršilnega postopka. Meni, da bi v primeru, če bi bilo res tako, tega sklepa ne uredili v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju ZIZ). Trdi še, da izpodbijani sklep nedopustno posega v lastninsko pravico drugega solastnika. Ta naj bi pritožnici kot njen sin dovoljeval bivanje v svojem delu solastne stavbe in zato bi izselitev pritožnice bila v očitnem nasprotju z željami, interesi in upravičenji drugega solastnika.

B.

3.Navedb ustavne pritožbe, ki se nanašajo na položaj drugega solastnika, ki naj bi pritožnici dovoljeval stanovati v hiši skladno s svojim solastninskim deležem in v katerega položaj naj bi izpodbijani sklep nedopustno posegel, ni mogoče upoštevati. Pritožnica namreč navaja, da je sodišče s tem nedopustno poseglo v človekove pravice tega solastnika. Vendar ta oseba ni vlagatelj ustavne pritožbe. Pritožnica pa svoje ustavne pritožbe s sklicevanjem na domnevno kršitev človekovih pravic drugih oseb ne more utemeljiti.

4.Očitki ustavne pritožbe glede pomena sklepa o izročitvi nepremičnine se nanašajo na pravilno uporabo zakona in iz ustavne pritožbe ni razvidno, v čem naj bi bila ustavnopravna raven te problematike v tem primeru. Ker gre le za vprašanje pravilnosti uporabe zakona, ki na raven človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne posega, s temi navedbami ustavne pritožbe glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ni mogoče utemeljiti.

5.Drži sicer trditev ustavne pritožbe, da je za učinkovitost pravice do pritožbe po 25. členu Ustave nujno, da je sodna odločba sodišča prve stopnje obrazložena in da tudi sodišče druge stopnje odgovori na pritožbene navedbe. Pritožbeno sodišče je na trditve pritožbe glede dolžine roka za izselitev iz stanovanja odgovorilo, le da ta odgovor ni tak, kot bi ga želela pritožnica. Zato ne gre za kršitev omenjene ustavne pravice s strani Višjega sodišča. Glede ravnanja sodišča prve stopnje, ki je v obrazložitvi svojega sklepa zapisalo le, da je tridesetdnevni rok primeren, pa je treba upoštevati, da gre le za vprašanje določitve paricijskega roka, torej postransko odločitev. Pri tem ZIZ ne določa konkretnih kriterijev presoje (enako kot tudi Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 – ZPP določa, da sodišče pri nedenarnih terjatvah lahko določi rok, daljši od petnajst dni, ob tem pa ne določa kriterijev). Breme stranke je, da sodišču navede razloge, ki utemeljujejo določitev daljšega roka . Če stranka teh razlogov ne navede, tudi sodišče določitve dolžine roka ni dolžno posebej obrazložiti. Pritožnica v obravnavani zadevi ne zatrjuje, da je že pred izdajo izpodbijanega sklepa pred sodiščem prve stopnje navajala razloge za določitev daljšega roka. V takšnem položaju pa tudi ravnanje sodišča prve stopnje, ki se je ob določitvi tridesetdnevnega roka lahko sklicevalo le na primernost, ni ustavno sporno.

6.Neutemeljen je pritožničin očitek o tem, da Višje sodišče v obrazložitvi sklepa ne bi smelo zapisati, da je pritožnici že dlje časa znano, da se bo morala izseliti. Ne drži, da takšen zapis izničuje bistvo pravnih sredstev. V nasprotju z jamstvi Ustave bi bilo, če bi oceno o tem, da pravno sredstvo nima možnosti za uspeh, sodišče podalo vnaprej, saj bi takšno vnaprejšnje opredeljevanje ustvarilo videz, da sodišče v zadevi več ne more odločiti objektivno. Ni pa enak položaj, če sodišče v obrazložitvi svoje končne odločbe, torej v trenutku, ko o zadevi odloča, poda tudi navedbe, ki v bistvu kažejo na oceno, ali je stranka lahko realno pričakovala uspeh s pravnim sredstvom. Ni rečeno, da je takšno ocenjevanje potrebno in primerno, gotovo pa ni sporno z vidika ustavnih procesnih jamstev. Glede na kategoričnost navedb ustavne pritožbe velja le dodati, da obstoj pravnih sredstev ne pomeni, da od strank v sodnih postopkih ni mogoče pričakovati, da bodo pred vložitvijo pravnega sredstva kritično ocenile, ali imajo možnost, da z njimi uspejo. Sam abstrakten obstoj pravnih sredstev ne pomeni, da stranki oziroma njenim pooblaščencem nikoli ne bi bilo mogoče očitati, da so pravno sredstvo vložili, čeprav so vedeli, da ne morejo uspeti (kar v bistvu pomeni zapis, da pritožnica ve, da se bo morala izseliti).

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić