Jedro

Tožeča stranka je spregledala, da je pomemben dogovor o načinu zaračunavanja stroškov, ne samo končni izkupiček. Drugačen dogovor med strankama bi bil sicer ob vnaprejšnjem njunem soglasju mogoč, tožene stranke pa ne more vezati le enostranska odločitev tožeče stranke o spremembi pogodbenega dogovora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in v III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške in je v roku 15 dni od prejema te sodbe dolžna plačati toženi stranki 373,32 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 7.636,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov: (1) 402,98 EUR od 25. 4. 2019, (2) 2.290,29 od 21. 5. 2019, (3) 375,16 EUR od 1. 6. 2019, (4) 2.286,96 EUR od 24. 6. 2019, (5) 2.280.76 EUR od 16. 7. 2019, vse do plačila in 90,00 EUR izvršilnih stroškov (I. točka izreka). Po umiku tožbe za 378.00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov: (1) 121,81 EUR od 21. 5. 2019, (2) 125,14 EUR od 24. 6. 2019 in (3) 131,34 EUR od 16. 7. 2019 do plačila, je postopek ustavilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.108,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in je višjemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki etažni lastnici poslovnih prostorov v poslovni coni A.1 Tožeča stranka ni upravnik. Elektriko stranki pridobivata iz transformatorske postaje, za katero stroške porabe elektrike plačuje tožeča stranka. Stranki sta v poslovnem odnosu na podlagi med njunima pravnima prednikoma sklenjene Pogodbe o delitvi in plačilu tekočih stroškov, 11. 6. 2007 (A21, v nadaljevanju: Pogodba). V Pogodbi sta pravna prednika zapisala, da tožena stranka do nadaljnjega oziroma do eventuelnega drugačnega dogovora o višini plačuje tožeči stranki stroške električne energije, vodarine, kanalščine in čiščenja odplak po odštevalnem števcu. Pri tem omrežnino in porabljeno električno energijo plačuje po ceni, ki jo tožeča stranka plačuje Elektro B., vodarino, kanalščino in čiščenje odplak pa po ceni, ki jo plačuje družbi C. d. o. o. in CCN D.; stroške električne energije za razsvetljavo skupnih in zunanjih prostorov ter za pogon skupnih naprav pa plačuje v višini 14,00 EUR na mesec. Tožeča stranka je nato v decembru 2018 spremenila način zaračunavanja stroškov, tako da je glede na povprečno porabo elektrike in vode v preteklosti uporabnikom mesečno zaračunala pavšal, v naslednjem mesecu pa poračun o čemer je toženo stranko obvestila z dopisom, 6. 12. 2018. 6. Po spremenjenem načinu je toženi stranki izstavila pet računov, in sicer račun št. 10664 z dne 17. 4. 2019 za 402,98 EUR, št. 10816, z dne 6. 5. 2019 za 2.412,10 EUR, št. 10847, z dne 7. 6. 2019 za 375,16 EUR, št. 11014, z dne 7. 6. 2019 za 2.412,10 EUR in št. 11192, z dne 1. 7. 2019 za 2.412,10 EUR. Tožeča stranka je upoštevala delna plačila tožene stranke in je zato vtoževala skupno 7.636,15 EUR. Prav tako med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka mesečni znesek 14,00 EUR za skupno razsvetljavo in strojni pogon poravnala. Sodišče pa tožeči stranki ni priznavalo 50 odstotkov povišanja po Pogodbi dogovorjenega stroška 14 x 2, torej 28,00 EUR.

7. Kar se tiče stroškov varovanja po varnostnem inženirju, tožeča stranka ni zmogla trditvenega bremena, da so bili ti stroški potrebni zaradi domnevno nezakonitih posegov edino tožene stranke v elektro energetsko omrežje. Te stroške je tožeča stranka namreč zaračunavala vsem etažnim lastnikom v poslovni coni, hkrati jim je odobrila 90 odstotni popust. Tožeča stranka ni prerekala trditev tožene stranke da ni logično, če je edino tožena stranka s svojimi dejanji povzročila potrebo po zaposlitvi varnostnega inženirja, zakaj potem tožeča stranka ta strošek zaračunava tudi ostalim etažnim lastnikom. Zato sodišče prve stopnje predhodno povzetih trditev tožeče stranke ni štelo kot prepričljivih in konsistentnih.

8. Višje sodišče bo v nadaljevanju odgovorilo na pritožbene navedbe po posameznih postavkah vtoževanih stroškov.

**Pavšalni stroški za elektriko in vodo**

9. Tožeča stranka v zvezi s stroškom 28,00 EUR uveljavlja, da je zmotna ugotovitev v razlogih izpodbijane sodbe, da je bila tožena stranka dolžna plačati le 14,00 EUR. Pojasnjuje, da tožena stranka ne uporablja zgolj enega poslovnega prostora, za katerega je bila sklenjena že navedena Pogodba, pač pa je lastnica tudi etažnega dela posameznega dela stavbe 1959-693-1 k. o. 1959-Domžale in je zato dolžna plačati 28,00 EUR. Tožeča stranka se pri tem sklicuje na trditve, ki jih je navedla v 8. točki pripravljalne vloge z dne 1. 9. 2020, drugi odstavek na strani 2. 10. Iz podatkov spisa res izhaja, da je bila trditev tožeče stranke, da tožena stranka uporablja dva poslovna prostora, zatrjevana v navedeni pripravljalni vlogi. Vendar pa je tožena stranka na glavni obravnavi 7. 6. 2020 (list. št. 134) temu nasprotovala. Pojasnila je, da ni v ničemer posegla v elektro omrežje, niti v sistem, niti v obremenitev. Novo kupljeni poslovni prostor uporablja kot skladišče, porabljeno elektriko iz tega prostora pa mesečno poravnava po odčitalnem števcu. To pa pomeni, da se je procesno trditveno in dokazno breme od tožene stranke preneslo na tožečo stranko. Trditvam tožene stranke o načinu plačevanja navedenih stroškov, tožeča stranka na navedeni obravnavi ni nasprotovala. Zato je mogoče šteti, da so priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ker ni sledilo trditvam tožeče stranke, da bi ji morala tožena stranka za skupno razsvetljavo in strojni pogon poslovnih prostorov namesto 14,00 EUR, plačati 28,00 EUR. Višje sodišče pa ni dolžno odgovarjati na ponovljene navedbe v pritožbi, na katere je tožeča stranka že dobila odgovor v izpodbijani sodbi, ki je tudi po preizkusu višjega sodišča pravilna in zakonita.

11. Tožeča stranka v pritožbi nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka za zaračunavanje pavšalnega zneska navedenih stroškov nima pravne podlage, ker meni, da Pogodba takšnega načina obračunavanja ne prepoveduje, saj tožena stranka na koncu vselej plača samo porabo, kot je izkazana po števcih. Navedeno stališče po mnenju višjega sodišča ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da Pogodba določa način zaračunavanja stroškov po dejanski porabi, razvidni iz odštevalnega števca, kar pomeni, da gre za plačilo že nastalih stroškov oziroma porabe. Drži sicer, da po izvedenem poračunu tožena stranka tudi v primeru zaračunavanja po pavšalu ne bo na slabšem, čeprav je sprva, gledano po posameznih mesecih, ko se je tožeča stranka odločila uvesti način zaračunavanja stroškov po pavšalu bila tožeča stranka dolžna plačati več kot običajno. Vendar je tožeča stranka spregledala, da je pomemben dogovor o načinu zaračunavanja stroškov, ne samo končni izkupiček. Drugačen dogovor med strankama bi bil sicer ob vnaprejšnjem njunem soglasju mogoč, tožene stranke pa ne more vezati le enostranska odločitev tožeče stranke o spremembi pogodbenega dogovora. Slednje tudi jasno izhaja iz določil Pogodbe. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, že iz 2. člena Pogodbe izhaja, da se stroški plačujejo na dogovorjen način do nadaljnjega oziroma do eventualnega drugačnega dogovora o višini, kar pomeni, da bi moral biti za drugačen način zaračunavanja stroškov sklenjen dogovor (15. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

12. Med strankama v postopku sicer ni bilo sporno, da je tožena stranka stroške po dejanski porabi dolžna plačati, pri čemer je nesporno del računov že poravnala. Držijo sicer pritožbene navedbe, da je tožeča stranka izračune stroškov električne energije podrobno pojasnila. Vendar glede na ugotovitev, da zaračunavanje po pavšalu nima pravne podlage, to ni bistveno za odločitev. Pomembno je le, ali je v navedenih računih naveden del stroškov po dejanski porabi (in kakšen), ki ga tožena stranka še ni plačala. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo način plačevanja s Pogodbo dogovorjenih stroškov (primerjaj 11. člen razlogov). Kljub pozivu tožene stranke, je ostalo s strani tožeče stranke nepojasnjeno, katerih stroškov, določenih v 2. členu Pogodbe tožena stranka ni plačala. Tožeča stranka bi s podatki morala razpolagati, saj 2. člen Pogodbe določa tudi, da se stanje števcev vodi pri njej. Očitek sodišču prve stopnje, da je storilo absolutno bistveno, kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker na kakšno pravno odločilno dejstvo ni odgovorilo, torej ni utemeljen.

**Stroški varovanja**

13. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji navajala, da je tožena stranka posegla v elektro energetsko omrežje zaradi česar je večkrat prihajalo do motenj in izpadov ter tudi ogrožanja varnosti ljudi. Tožeča stranka se je sklicevala tudi na odškodninsko podlago, zato je sodišče prve stopnje zahtevek v tem delu presojalo tudi na podlagi pravil o neposlovni odškodninski odgovornosti. Višje sodišče v celoti pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi (primerjaj 12 – 14 točko razlogov) in sicer, da že prvič tožeča stranka ni prepričljivo in konsistentno navajala, da je hkrati iste stroške zaračunala vsem ostalim etažnim lastnikom, zatrjevala pa je, da so bili nezakoniti posegi v elektro energetsko omrežje povzročeni izključno s strani tožene stranke. Računa številka 9/2019 in 12/2019 niti ne dokazujeta stroškov odprave splošne nevarnosti domnevno povzročene s strani tožene stranke, saj je tožeča stranka sama v vlogi z dne 2. 7. 2020 navajala, da se vtoževana računa nanašata na investicijsko vzdrževanje in ne na odpravo posledic ravnanj tožene stranke.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v zvezi s pravno podlago neposlovne odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, OZ), ni izkazana že prva predpostavka morebitne neposlovne odškodninske odgovornosti tožene stranke in sicer njena protipravnost ravnanja.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu (212. člen ZPP). Sodišče pa ne more namesto stranke v dokazih iskati pravnorelevantnih dejstev in iz njih izpeljevati trditvene podlage. Zato sodišče tudi ni bilo dolžno izvajati dokaza z izvedencem elektro in komunalne stroke, kar je sodišče prve stopnje pojasnilo v 11. točki razlogov. Zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podana.

16. Višje sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člen ZPP). Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni (155. člen ZPP). Zato jih je višje sodišče toženi stranki odmerilo po priglašenem stroškovniku, v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški torej znašajo za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT, 375 točk), 2 odstotni materialni stroški (tretji odstavek 11. člena OT) 10 točk in 22 odstotni DDV na odvetniške storitve 112,20 točk, skupaj 622,20 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) znašajo stroški tožene stranke 373,32 EUR.

1 Med istima strankama je tekel pri Okrožnem sodišču v Ljubljani opr. št. II Pg 624/2019, 23. 11. 2021, zaradi plačila 4.844,93 EUR s pp, spor glede plačila stroškov elektrike, vode in skupnih stroškov po isti Pogodbi, vendar za drugo časovno obdobje. Tožbeni zahtevek na plačilo navedenega zneska je bil pravnomočno zavrnjen s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 254/2022, 26. 10. 2022. Na vsa vprašanja, ki so bila izpostavljena tudi v tem postopku, sta stranki odgovor že dobili v navedenih sodbah.