Jedro

Zgolj z direktnim naklepom je praviloma mogoče storiti tista kazniva dejanja, pri katerih že iz zakonskega opisa izhaja, da pomenijo namerne ali motivirane delikte ter kazniva dejanja, pri katerih je že v opisu poudarjena zavestnost storilca v odnosu na posledico. Vsa ostala naklepna kazniva dejanja je mogoče izvršiti z obema oblikama naklepa.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 700 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Sevnici je bil B.V. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja skrunitve groba po prvem odstavku 315. člena KZ, za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Obsojencu so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka, od tega povprečnina 60.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, to je povprečnino 500 EUR.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v uvodu brez navedbe zakonskih razlogov, iz katerih se sme vložiti to izredno pravno sredstvo in Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijani sodbi razveljavi.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo (drugi odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno, saj ocenjuje, da nobeden od očitkov kršitev zakona ni utemeljen.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva navaja, da v izpodbijanih sodbah ni obrazloženo, kaj pomeni "prekopati" in kaj "razdreti" grob, kar sta zakonska znaka obravnavanega kaznivega dejanja. Obrazložitev prvostopenjske sodbe naj bi bila tudi sama s seboj v nasprotju, ko najprej ugotavlja, (ob zavračanju obsojenčeve razlage zakonskega pojma "mirovalne dobe"), da se obsojencu očita, da je dovolil pokop na mesto, kjer je že pokopan drug, v nadaljevanju pa trdi, da je neupravičeno prekopal in razdrl grob (s tem, ko je dovolil, da so delavci pogrebne službe po njegovih navodilih odstranili pokrivno ploščo, skopali jamo za žaro in jo vanjo pokopali). Z navedenim zagovornik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Opisano dejanje po oceni zagovornika naj bi tudi ne pomenilo uresničitev zakonskih znakov, da je bil grob prekopan in razdrt (1. točka 372. člena ZKP).

Izpodbijani sodbi imata zadostne razloge o načinu izvršitve kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je o tem navedlo obširne razloge in med drugim ugotovilo, da se obsojencu očita prekop groba (ne pa posmrtnih ostankov) ter pokop (žare) umrlega na isto mesto, kjer je bil že pokopan nekdo drug, pred potekom desetletne mirovalne dobe, kar je v nasprotju z Zakonom o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč (Uradni list RS, št. 34/1984) ter Odlokom Občine S. o pokopališkem redu (Uradni list RS št. 2/2001). Vse to so delavci pogrebne službe po obsojenčevih navodilih storili tako, da so odstranili pokrivno ploščo, skopali jamo za žaro in jo vanjo pokopali.

Sodišče druge stopnje je argumentirano zavrnilo smiselno enake pritožbene navedbe zagovornika in med drugim zapisalo, da je treba grob kot varstveni objekt obravnavanega kaznivega dejanja šteti kot celoto, z nagrobnimi obeležji vred. Opozorilo je tudi na namen zakona, posebej določbe 39. člena, ki prepoveduje posege v grob pred potekom desetletne mirovalne dobe in s tem varuje integriteto trupla, podobo in čast umrlega ter pietetna čustva svojcev in najemnika groba. Zato je pritrdilo oceni prvostopenjske sodbe, da vkop žare v navedenih okoliščinah pomeni neupravičeno odpiranje oziroma poseg v grob in s tem njegovo skrunitev.

Tudi po mnenju Vrhovnega sodišča zgolj dobesedna jezikovna razlaga obeh navedenih zakonskih pojmov, ki jih zahteva problematizira, (še) ne pojasnjuje bistva obravnavane inkriminacije. Vsebino določbe 315. člena KZ je treba razlagati tudi ob upoštevanju objekta zaščite ter namena inkriminacije, kot je razvidno iz drugostopenjske odločbe. Na tej podlagi pa sta obravnavana zakonska znaka kaznivega dejanja presojali tudi nižji sodišči. Izpodbijanima sodbama zagovornik po navedenem neutemeljeno očita, da nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Podana tudi ni kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, na katero se smiselno sklicuje, saj obsojenčevo ravnanje, kot ga ugotavlja pravnomočna sodba, pomeni uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja skrunitve groba po prvem odstavku 315. člena KZ. V razlogih prvostopenjske sodbe, kot jih povzema zahteva, tudi ni zatrjevanega medsebojnega nasprotja. Sodišče prve stopnje na šesti strani sodbe zavrača obsojenčevo razlago zakonskega pojma "mirovalna doba", pojasnjuje, v čem je bistvo neupravičenosti (protipravnosti) obsojenčevega ravnanja, nato pa utemelji način izvršitve kaznivega dejanja. Zato tudi v tem primeru za kršitev določb kazenskega postopka, ki jo zatrjuje zahteva, ne gre.

Pritrditi tudi ni mogoče ugovorom zahteve v zvezi z obsojenčevo krivdo. Zmotno je zagovornikovo stališče, da je obravnavano kaznivo dejanje skrunitev groba mogoče izvršiti le s krivdno obliko direktnega naklepa (ki pomeni voljno uresničevanje posledice, za katero se je storilec zavestno odločil). Zgolj z direktnim naklepom je praviloma mogoče storiti tista kazniva dejanja, pri katerih že iz zakonskega opisa izhaja, da pomenijo namerne ali motivirane delikte ter kazniva dejanja, pri katerih je že v opisu poudarjena zavestnost storilca v odnosu na posledico. Vsa ostala naklepna kazniva dejanja je mogoče izvršiti z obema oblikama naklepa, med takšna pa sodi tudi obravnavano. Zato zagovornik na tej podlagi prvostopenjski sodbi tudi neutemeljeno očita nasprotje med izrekom (direktni naklep) in obrazložitvijo sodbe, v kateri sodišče prve stopnje obrazloženo ugotavlja, da je bilo kaznivo dejanje storjeno z eventualnim naklepom. Na posplošene trditve zagovornika, da o krivdnih razlogih tudi drugostopenjska sodba "naj ne bi imela pravih razlogov", ni mogoče odgovoriti, saj razloge sodbe zgolj povzame, ne da bi svoje pomisleke tudi utemeljil. Zagovornikovo nestrinjanje z ugotovljeno stopnjo krivde (ki da je za obsojenca nesprejemljiva) pomeni nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti presojalo zgolj z vidika kršitev zakona, kot jih je bilo mogoče razbrati iz vsebine zahteve, ne pa tistih kršitev zakona, na katere se zagovornik izrecno (vendar očitno napačno) sklicuje, saj navedene kršitve nimajo nobene smiselne zveze z obravnavano zadevo (enajsti odstavek 364. člena ZKP ne obstaja, 350. člen KZ pa se nanaša na kaznivo dejanje napada na neodvisnost države).

Ker je po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.