Jedro

Pogodbeno določilo, da bo tožnik (najemnik) vozila uporabljal izključno za potrebe toženke (najemodajalke), je v kontekstu ostalih elementov posla mogoče razumeti kot dogovor o omejenem načinu rabe v najem dane stvari, sklenjen v korist tožnika. Toženka je namreč s tem v zvezi nase prevzela zavezo, da bo tožniku, kot začetniku v opravljanju prevozniške dejavnosti, priskrbela delo. Da takšna pogodbena ureditev vendarle ni bila v škodo tožnika, pričajo med drugim neprerekane trditve toženke, da je tožnik v času sodelovanja s toženko razširil svojo dejavnost. Pred začetkom sodelovanja s toženko ni imel lastnega kapitala za nakup ali leasing tovornih vozil, po zaključku sodelovanja pa je imel eno tovorno vozilo v lasti in eno v leasingu.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v znesku 6.063,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka dalje.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti štirih „pogodb o poslovnem najemu tovornih vozil in priklopnih vozil“ v delu, ki se nanaša na najem teh vozil, ter tožbeni zahtevek za vračilo plačanih najemnin v višini 546.910,23 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlagal je spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, oziroma podredno razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je tudi stroške revizijskega postopka.

4. Toženka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je tudi stroške revizijskega postopka.

Relevantno dejansko stanje

5. Tožnik je s toženko sklenil štiri „pogodbe o poslovnem najemu tovornih vozil in priklopnih vozil“ (v nadaljevanju pogodbe). Prva je bila sklenjena 4. 7. 2011 in podaljšana z aneksom 3. 7. 2012, druga 2. 9. 2011 in podaljšana z aneksom1. 9. 2012, tretja 6. 1. 2012 ter četrta 30. 3. 2012. Sodelovanje med strankama se je zaključilo v decembru 2012, ko je tožnik toženki njena vozila vrnil. 6. Tožnik se je z vsako od pogodb za (toženkino) tovorno vozilo zavezal plačevati mesečno najemnino v višini 3.600,00 EUR. Nadalje se je zavezal, da bo z vsakim vozilom prevozil od 12.000,00 do 16.000,00 kilometrov mesečno, pri čemer bo prevoze opravljal izključno za toženko (oziroma po njenem naročilu). Dogovorjeno je bilo, da bo toženka tožniku plačevala 0,95 EUR za prevoženi kilometer.

7. Stroške zavarovanja, registracije, vzdrževanja in popravil vozil ter strošek pnevmatik se je zavezala nositi toženka, stroške goriva, cestnin in plač za voznike pa tožnik.

8. Toženka je tožniku priskrbela naročila, tako da je z najetimi vozili mesečno prevozil med 9.000,00 in 16.000,00 kilometri. Vse prevoze, ne glede na to, ali so naročniki toženki prevoze plačali ali ne, je toženka tožniku plačala (toženka je nase prevzela riziko neplačil naročnikov prevozov).

9. Pri sklepanju pogodb je poleg tožnika sodeloval tudi njegov oče, dolgoleten voznik, ki je natančno poznal razmere na trgu prevozništva.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

10. Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da gre v primeru sklenjenih pogodb zat.i. mešane pogodbe, to je pogodbe z elementi najema in elementi podjema. Dogovor o tem, da bo tožnik kljub prevzeti zavezi uporabe vozil izključno za potrebe toženke (v tem delu pogodbe ustrezajo definiciji podjemne pogodbe), toženki za ta vozila plačeval najemnino ter sam nosil transportne stroške, sta sodišči ocenili kot dopusten, oziroma v skladu z 2. členom OZ. V zvezi z zatrjevanim oderuštvom je sodišče presodilo, da tožnik glede sklenjenih pogodb ni uspel dokazati niti objektivnega niti subjektivnega elementa oderuštva. Svojo odločitev o tem, da si toženka s sklenitvijo pogodb zase ni izgovorila nesorazmerne koristi (neobstoj objektivnega elementa), sta sodišči utemeljili z ugotovitvami, da je toženka nase prevzela določene stroške vozil in rizike poslovanja (neplačila naročnikov, prazni kilometri itd.), da je bilo zaradi teh pogodb tožniku brez večjih vložkov sploh omogočeno, da se je začel ukvarjati z dejavnostjo prevozništva (tožnik ni imel lastnega kapitala za nakup ali leasing tovornih vozil), da je toženka tožniku priskrbela delo itd. V zvezi z neobstojem subjektivnega elementa pa sta sodišči izpostavili, da je tožnik s toženko v obdobju 14 mesecev sklenil štiri vsebinsko enake najemne pogodbe, ki jih je podaljševal z aneksi, da je pri sklepanju pogodb tožnik nastopal kot samostojen podjetnik posameznik in ne kot „navadna“ fizična oseba ter da je pri sklepanju pogodb sodeloval tudi tožnikov oče, dolgoleten voznik.

Revizijske navedbe

11. Revident izpodbija presojo sodišč nižjih stopenj o pravni naravi sklenjenih pogodb. Trdi, da sklenjenih pogodb ni mogoče subsumirati pod določbe OZ o najemni pogodbi, saj ne vsebujejo bistvene sestavine najemne pogodbe, to je prepustitev rabe predmeta pogodbe najemniku. Ker toženka tožniku tovornjakov ni prepustila v rabo, ji terjatev iz naslova najemnin niti ni mogla nastati. Nadalje revident s ponavljanjem trditev o domnevno oderuških pogodbah sodiščema nižjih stopenj očita zmotno uporabo določb 119. in 92. člena OZ ter kršitev pravice do poštenega sojenja. Na koncu revident sodišču druge stopnje očita še, da sodbe prvostopenjskega sodišča v zvezi s pritožbeno uveljavljano kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni preizkusilo.

O neutemeljenosti revizije

12. V obligacijskem pravu na splošno veljata načelo avtonomije (3. člen OZ) in načelo dispozitivnosti (2. člen OZ). Stranke so tako pri določitvi pogodbene vsebine načeloma proste in niso vezane na ureditev pogodbenih tipov, kot se nahajajo v posebnem delu OZ. Mogoče je pritrditi presoji sodišč nižjih stopenj, da so bile v obravnavanem primeru med strankama postopka sklenjene t.i. mešane pogodbe, ki vsebujejo na eni strani (prevladujoče) elemente najemne pogodbe in na drugi strani element podjemne pogodbe. Ta se kaže v zavezi tožnika, da bo z najetimi vozili opravljal prevoze izključno za toženko.

13. Vseeno pa je mogoče to pogodbeno določilo v kontekstu ostalih elementov posla razumeti tudi kot dogovor o omejenem načinu rabe v najem dane stvari, sklenjen v korist tožnika. Toženka je namreč s tem v zvezi nase prevzela zavezo, da bo tožniku, kot začetniku v opravljanju prevozniške dejavnosti, priskrbela delo. Da takšna pogodbena ureditev vendarle ni bila v škodo tožnika, pričajo med drugim neprerekane trditve toženke, da je tožnik v času sodelovanja s toženko razširil svojo dejavnost. Pred začetkom sodelovanja s toženko ni imel lastnega kapitala za nakup ali leasing tovornih vozil, po zaključku sodelovanja pa je imel eno tovorno vozilo v lasti in eno v leasingu.

14. Upoštevaje ugotovljeno, to je, da v sklenjenih pogodbah prevladujejo sestavine najemne pogodbe, poleg tega pa, da je pogodbeno omejitev rabe vozil mogoče šteti kot dovoljeno omejitev rabe predmetov najema, je treba te pogodbe v bistvenem presojati po pravilih, ki veljajo za najemne pogodbe. Zato se revizijske trditve, katerih bistvo v tem delu je nestrinjanje z odločitvijo sodišč, da je bil tožnik na podlagi sklenjenih pogodb toženki dolžan plačevati najemnine, izkažejo za neutemeljene.

15. Nadalje niso utemeljene niti trditve revidenta o obstoju objektivnega elementa oderuštva, ki naj bi se kazal v tem, da je toženka tožniku za vsak prevoženi kilometer plačala nižjo ceno od poštene. S tem v zvezi revident sodišču očita, da ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca. Iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe (v zvezi z 10. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe) izhaja presoja sodišča, da so bile tožnikove trditve v zvezi z nerentabilno ceno, ki jo je toženka plačevala tožniku, oziroma trditve v zvezi z zatrjevanim tožnikovim prikrajšanjem, ker je toženka svojim naročnikom zaračunavala višjo ceno, pomanjkljive. Zaradi tega sodišče ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca. Po vpogledu v spis Vrhovno sodišče ugotavlja, da izvedenskega mnenja Dragana Martinoviča, na katerega se v reviziji sklicuje, in ki bi eventualno lahko pomenila dopolnitev pomanjkljive trditvene podlage, revident vlogi z dne 14. 8. 2014 ni priložil. Ker revident ugotovitve sodišča o pomanjkanju trditev z revizijo ne uspe izpodbiti, z revizijskim očitkom neizvedbe dokaza ne more uspeti.

16. Z revizijskimi trditvami o subjektivnem elementu oderuštva revident izraža splošno nestrinjanje z odločitvijo sodišč nižjih stopenj, pri čemer pa zaključkov sodišč konkretno ne izpodbija. S takšnimi trditvami prepričanja Vrhovnega sodišča v pravilnost izpodbijane presoje ne more omajati.

17. Ne drži niti revizijski očitek, da sodišče druge stopnje prvostopenjske sodbe v zvezi z zatrjevano kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni preizkusilo. V 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je obrazložilo, da pritožba ni uveljavljala razloga protispisnosti. V njej namreč ni bilo določno zatrjevano, vsebino katerih listin naj bi sodišče prve stopnje povzemalo v nasprotju z njihovo vsebino. Skozi očitek kršitve določb postopka je toženka v pritožbi, enako pa velja tudi za revizijo, izrazila le svoje nestrinjanje z zaključki in končno presojo sodišča prve stopnje ter v revizij še nestrinjanje z zaključki in končno presojo sodišča druge stopnje.

18. Po obrazloženem se je pokazalo, da razlogi zaradi katerih je bila revizija vložena niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

O revizijskih stroških

19. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam krije svoje stroške revizijskega postopka, dolžan pa je toženki povrniti njene stroške odgovora na revizijo. Sodišče je toženki priznalo na podlagi specificiranega stroškovnika in Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) priznalo nagrado za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi v višini 4.950 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), pavšalno nadomestilo za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) ter 22 % DDV v višini 1.093,40 EUR, skupaj 6.063,40 EUR.