Jedro

V pogodbi o zaposlitvi je bila določena konkurenčna prepoved. Ker ni bila opredeljena v pogodbi o zaposlitvi, jo je bilo treba razlagati po določilu 1. odstavka 7. člena ZDR. Sodišči sta ugotovili, da je tožnik v drugi organizaciji delal na svoj račun in da je delo, ki ga je opravljal, sodilo v delovno področje organizacije, v kateri je bil v delovnem razmerju, razveljavili pa sta sklepe disciplinskih organov, ker ni bilo izkazano, da so bili kršeni interesi organizacije. Reviziji je bilo ugodeno, ker ni bilo dovolj natančno ugotovljeno, če ravnanje tožnika ni vplivalo na interese organizacije, saj sem ne šteje le materialna škoda, zakon pa ne zahteva, da so interesi prizadetih, ampak je kršitev dana tudi v primeru, če bi ravnanje lahko vplivalo na interese.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo delu tožnikovega zahtevka in je razveljavilo sklepa disciplinske komisije in komisije upravnega odbora za vloge in pritožbe, na podlagi katerih mu je prenehalo delovno razmerje. Odločilo je, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati nadomestilo osebnega dohodka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, mu obračunati in odvesti vse prispevke iz delovnega razmerja ter mu ta čas vpisati v delovno knjižico. Prisodilo mu je tudi povrnitev stroškov postopka, zavrnilo pa je del zahtevka, da mora tožena stranka dopustiti tožniku opravljanje dela na delovnem mestu natakarja v P.R.. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je vložila revizijo zoper odločbo sodišča druge stopnje zaradi bistvene kršitve določb postopka po 1. točki prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ki se na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91, 45/94, smiselno uporablja kot republiški predpis) in zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka tega člena in je predlagala, da sodišče reviziji ugodi in odločbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da tožnikov zahtevek zavrne kot neutemeljen. Sodišče prve stopnje je utemeljilo svojo odločitev v tem, da tožnik ni sklenil pogodbe z obrtnikom in tako nista bila izpolnjena pogoja delo v drugem podjetju in prejem honorarja. Tak zaključek pa po mnenju revizije ni utemeljen, saj je tožnik večkrat delal v lokalu in je zato dobil plačilo v obliki udeležbe na dobičku. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo določilo 7. člena zakona o delovnih razmerjih, ko je ugotovilo, da tožnikovo delo ni vplivalo na interese tožene stranke, ker ni utrpela nobene škode. Zakon ne določa, da mora posledica nastati, ampak omenja le verjetnost posledice in še to ne v nastali škodi, ampak v vplivu na interes. Pritožbeno sodišče je povzelo zaključek sodišča prve stopnje z modificiranimi razlogi, ki nimajo podlage v dokaznem postopku. Sodišče po eni strani ugotavlja, da je tožnik opravljal natakarsko dejavnost v drugem podjetju brez soglasja tožene stranke, po drugi strani pa ugotavlja, da ni dokazana aktivnost predlagatelja, to je opravljanje dela za svoj ali tuj račun. Ustanovitev podjetja, ki ga omenja sodišče, pa sploh ni bila predmet disciplinskega postopka.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podan revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka po 13. točk drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (v zvezi s 1. točko prvega odstavka 385. člena tega zakona), ki jo revizija izrecno uveljavlja. Zmotno pa je bilo uporabljeno materialno pravo.

V IX. točki pogodbe o zaposlitvi z dne 12.12.1990, ki sta jo sklenili stranki, je določeno, da delavec ne sme v času trajanja delovnega razmerja brez predhodnega soglasja podjetja skleniti pogodbe o delu ali avtorske pogodbe ali opravljati kakršnegakoli honorarnega dela v drugem podjetju, če bi to za podjetje pomenilo konkurenco. Če delavec ravna v nasprotju s tem določilom, mora podjetju povrniti nastalo škodo, ki jo ugotavlja delavski svet podjetja in tudi določi višino odškodnine. V tem določilu sicer ni omenjena disciplinska odgovornost delavca, če krši omenjeno prepoved, kar pa ne vpliva na delavčevo disciplinsko odgovornost, saj je v 37. točki 28. člena pravilnika o delovnih razmerjih določena kot hujša kršitev delovnih obveznosti kršitev konkurenčne klavzule določene v pogodbi o zaposlitvi. Kaj pomeni konkurenčna dejavnost v pogodbi o zaposlitvi ni določeno, zato jo je treba razlagati po vsebini določila prvega odstavka 7. člena zakona o delovnih razmerjih. Po tem določilu delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme za svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, ki sodijo v delovno področje ali dejavnost organizacije oziroma delodajalca, če bi to lahko vplivalo na interese organizacije oziroma delodajalca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik delal za svoj račun in da je delo, ki ga je opravljal, sodilo v delovno področje tožene stranke. S tako ugotovitvijo pa se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče, čeprav je ni posebej obrazložilo. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da ni bil dan tudi tretji pogoj za disciplinsko odgovornost tožnika, ki ga določa zakon, ker ni bil dokazan z njegovim ravnanjem negativen vpliv na interese tožene stranke. Ta ni bil ugotovljen v postopku in tožena stranka ni utrpela nobene škode. Obenem sodišče ugotavlja, da moralna škoda in izrecna prepoved opravljanja takega dela ter brezposelnost natakarjev na področju delovanja tožene stranke ne zadostuje za ugotovitev, da je imelo tožnikovo ravnanje vpliv na interese udeleženca. Tudi s takim stališčem se je strinjalo pritožbeno sodišče, čeprav svojega stališča glede tega vprašanja posebej ne obrazlaga. Revizijsko sodišče meni, da v dosedanjem postopku ni bilo dovolj razčiščeno vprašanje ali ni bil podan za disciplinsko odgovornost tožnika tudi tretji omenjeni pogoj, to je, da je tožnikovo ravnanje lahko vplivalo na interese organizacije. Zakon ne določa kaj je treba razumeti pod pojmom "interesi", nedvomno pa tja lahko spadajo poleg materialne in moralne škode tudi drugi interesi tožene stranke, ki jih bo v ponovljenem postopku morala obrazložiti in jih bo moralo pri ponovnem sojenju sodišče oceniti in odločiti ali spadajo med interese, ki jih omenja zakon ali ne. Pritožbeno sodišče omenja v obrazložitvi svoje odločbe tudi ustanovitev podjetja. Pritrditi je treba reviziji, da tožniku ni bil izrečen disciplinski ukrep zaradi ustanovitve podjetja, zato je ta del obrazložitve odločbe nepotreben.

Nižji sodišči sta napačno razlagali določbo prvega odstavka 7. člena zakona o delovnih razmerjih kaj pomeni negativni vpliv na interese organizacije oziroma delodajalca, ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, pravno pravilna razlaga navedene določbe zakona o delovnih razmerjih pa je bistvena za ugotovitev disciplinske odgovornosti tožnika in ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče odločbi nižjih sodišč razveljavilo (drugi odstavek 395. člena zakona o pravdnem postopku).