Jedro

Ker organ v postopku za izdajo izpodbijane odločbe ni reševal predhodnega vprašanja statusa kmeta obeh ponudnikov, sodišče ne more pritrditi njegovemu zaključku, da je bil upoštevan prednostni vrstni red kupcev po 23. členu ZKZ.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Ptuj št. 330-1166/2019 (05079) z dne 15. 5. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 285,00 EUR z DDV stroškov postopka v roku 15 dni v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ptuj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odobrila pravni posel za nakup nepremičnine parc. št. 503 k.o. ... za kupnino 4.100,00 EUR, ki jo prodajalka A. A. iz Ptuja prodja kupcu B. B. iz Ptuja (1. točka izreka odločbe). Pravni posel za nakup nepremičnine parc. št. 503 k.o. ... za kupnino 4.100,00 EUR se zavrne kupcu C. C. iz Ptuja (2. točka izreka odločbe). Posebni stroški postopka niso nastali (3. točka izreka odločbe).

2. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je bila ponudba za prodajo predmetne nepremičnine, v skladu z določili 20. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKZ) nabita na oglasno desko Upravne enote Ptuj in objavljena na enotnem državnem portalu E-uprave. V zakonitem roku 30 dni sta podala pisno izjavo o sprejemu ponudbe na podlagi 21. člena ZKZ, tožnik C. C. in B. B. Iz prvostopenjske odločbe izhaja, da sta oba ponudnika po 4. točki 23. člena ZKZ uveljavljala predkupno pravico kot drug kmet. Ob enakih pogojih se med kmeti uvrščenimi na isto mesto, pravica do nakupa določi po vrstnem redu: 1. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino in glavno dejavnost, 2. kmet, ki zemljišče sam obdeluje. Prvostopenjski organ je ugotovil, da tako tožniku kot B. B. kmetijska dejavnost pomeni edino in glavno dejavnost, prav tako sta oba kmeta, ki zemljišče sama obdelujeta. Glede na ugotovitve prvostopenjskega organa je lahko prodajalka A. A. sama odločila komu bo zemljišče prodala, na podlagi 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ. Prvostopenjski organ odločil, glede na ugotovitev, da pri odobritvi navedenega pravnega posla ni ovir, ki bi izhajale iz 19. člena ZKZ odobri pravni posel med prodajalko A. A. in kupcem B. B. 3. Zoper prvostopenjsko odločitev je vložil pritožbo C. C., ki jo je drugostopenjski organ zavrnil. Pritožnik je uveljavljal napačno ugotovitev dejanskega stanja, in sicer da kupcu B. B. kmetovanje predstavlja glavno in edino dejavnost. Upravni organ pri ugotovitvi dohodkov iz zaposlitve oziroma drugih dohodkov, ki niso dohodki iz kmetijske dejavnosti, bi vsekakor moral upoštevati še dohodke vseh družinskih članov B. B., ki prav tako prispevajo h kmetijski dejavnosti in živijo v skupnem gospodinjstvu. Glede na to, da B. B. prejema tudi dohodek iz delovnega razmerja, bi prvostopenjski organ moral bolj skrbno preveriti ali mu kmetijska dejavnost predstavlja edino in glavno dejavnost. Nadalje je pritožnik uveljavljal bistveno kršitev odločb upravnega postopka, saj mu organ ni dal možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Drugostopenjski organ se je v izogib ponavljanju v celoti skliceval na obrazložitev v izpodbijani odločbi (drugi odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP).

4. Drugostopenjski organ je ugotovil, da se v primeru, ko so vsi zainteresirani kupci v enakem položaju po 23. in 24. členu ZKZ, prednostna pravica določi po 3. točki drugega odstavka 23. člena ZKZ in sicer tako, da kmeta, ki ima prednost, določi prodajalec. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe je razvidno, da je prvostopenjski organ v ugotovitvenem postopku ugotovil, da je uspeli kupec prednostni upravičenec kot kmet, kateremu kmetijska dejavnost pomeni poglavitni vir preživljanja. V zvezi z neutemeljenimi navedbami pritožnika glede neupoštevanja dohodkov družinskih članov uspelega kupca, pa je drugostopenjski organ poudaril, da je ZKZ jasen, ter določa, da je v smislu tega zakona kmet fizična oseba, ki je lastnik zakupnik oziroma drugačni uporabnik kmetijskega zemljišča, ki to zemljišče obdeluje sam ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljen in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Iz navedenega je zaključil, da je za presojo statusa kmeta zadevne fizične osebe ključno presoditi, ali je dohodek iz kmetijske dejavnosti večji od preostalih dohodkov te fizične osebe. Prvostopenjski organ je tako po stališču drugostopenjskega organa presojo glede dohodkov izpeljal skladno z ZKZ. Drugostopenjski organ je ugotovil, da so pritožbene navedbe glede obdelovanja zemljišč nova dejstva in novi dokazi, ki jih drugostopenjski organ, upoštevajoč tretji odstavek 238. člena ZUP, ne more in ne sme upoštevati. Pritožnik pa tudi ni pojasnil utemeljenih razlogov, zakaj dejstev glede obdelovanja zemljišč uspelega kupca, ki jih navaja šele v pritožbi ni izpodbijal že v prvem postopku na prvi stopnji.

5. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu in izpodbija odločbo iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in v posledici napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Prvostopenjski organ je napačno ugotovil dejansko stanje, in sicer da kupcu B. B. kmetovanje predstavlja glavno ali edino dejavnost. Upravni organ, ko je ugotavljal dohodke iz zaposlitve in dohodke iz kmetijske dejavnosti B. B., ni upošteval dohodkov drugih družinskih članov B. B. ki živijo v skupnem gospodinjstvu. Upravni organ bi pri ugotovitvi dohodka iz zaposlitve vsekakor moral upoštevati še dohodke vseh družinskih članov B. B., ki prav tako prispevajo h kmetijski dejavnosti in živijo v skupnem gospodinjstvu. Upravni organ je, ko je ugotovil, da B. B. prejema plačo, bi moral bolj skrbno preveriti ali mu kmetijska dejavnost predstavlja edino ali glavno dejavnost. Iz zapisnika z dne 15. 5. 2019 je tudi razvidno, da je B. B. v izjavi na zapisnik navedel, da se s kmetovanjem ne ukvarja kot z edino dejavnostjo in da se ne more izreči glede dohodka iz katere dejavnosti ga pridobi več, za razliko od tožeče stranke, ki je v izjavi na zapisnik navedla, da se s kmetovanjem ukvarja kot glavno in edino dejavnostjo. Torej edini dohodek tožnika izvira iz kmetijske dejavnosti. Upravni organ je tudi brez da bi svojo odločitev obrazložil oziroma utemeljil odločil, da lahko prodajalka odloči komu bo zemljišče prodala.

6. Upravni organ v navedeni odločbi ni pojasnil, zakaj je uporabil 3. točko drugega odstavka 23. člena ZKZ in zakaj pri tem ni upošteval 1. in 2. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ, na podlagi česar bi moral, da bi lahko uporabil 3. točko navedenega člena najprej izključiti uporabo 1. in 2. točke istega člena, in tako najprej presoditi ali kateremu od kmetov kmetijska dejavnost pomeni edino in glavno dejavnost, nato bi moral še ugotoviti ali kmeta zemljišče obdelujeta sama, šele nato pa bi bilo lahko, v primeru da bi ugotovil, da med kmetoma nihče ne izpolnjuje prednostnega pogoja, uporabil 3. točko navedenega člena in odločil, da lahko prodajalka sama izbere kupca. Nadalje tožeči stranki ni bila dana možnost, da bi se lahko izjavila o ugotovitvah upravnega organa, ko je le-ta ugotovil dohodek B. B., saj če bi tožeči stranki bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah katere so pomembne za izdajo odločbe, bi tako upravni organ lahko pravilno ugotovil dejansko stanje in pravilno uporabil materialni predpis, na podlagi česar bi tako drugače odločil. Glede na navedeno je upravni organ bistveno kršil pravila upravnega postopka.

7. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, kot so že navedeni in utemeljeni v obrazložitvi prvostopenjske odločbe in drugostopenjske odločbe in predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. V prvi pripravljalni vlogi je tožeča stranka ponovila navedbe iz tožbe ter dodatno navedla, da prvostopenjski organ ni upošteval načela kontradiktornosti in tožeči stranki zagotovil, da se lahko izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah preden je tožena stranka izdala odločbo. Tožena stranka je v obrazložitvi prvostopenjske odločbe le pavšalno navedla kaj je upoštevala kot dohodek iz kmetijske dejavnosti pri B. B. in tako tudi pavšalno ugotovila njegov prihodek, ki ga prejema iz kmetijske dejavnosti.

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavanem primeru je sporno ali so bile pravilno uporabljene določbe 23. in 24. člena ZKZ o predkupni pravici kmetijskih zemljišč, gozdov oz. kmetij, zlasti pa, ali je bilo dovolj raziskano dejansko stanje.

11. Prodajalka A. A. je ponudbo za prodajo nepremičnine par. št. 503 k.o. ..., za kupnino 4.100,00 EUR, podala Upravni enoti Ptuj, ki je ponudbo v skladu z 20. členom ZKZ nabila na oglasno desko Upravne enote Ptuj in objavila na enotnem državnem portalu E-uprave. Tožnik C. C. in B. B. sta v skladu z 21. členom ZKZ podala pisno izjavo o sprejemu navedene ponudbe za nakup predmetne nepremičnine.

12. ZKZ določa vrstni red predkupnih upravičencev pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije v prvem odstavku 23. člena, pri čemer je na četrtem mestu uvrščen „drug kmet“. Med kmeti, ki so v prvem odstavku 23. člena ZKZ uvrščenimi na isto mesto v skladu s prejšnjim odstavkom, se pravica do nakupa določi po naslednjem vrstnem redu ; 1. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost; 2. kmet, ki zemljišče sam obdeluje kmet, ki ga določi prodajalec, razen v primeru, ko gre za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ki je stvarno premoženje države in mora prodajalec določiti kmeta na podlagi metode javne dražbe.

13. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta tožnik in B. B. uveljavljala predkupno upravičenje po kriteriju „drug kmet“, zato je upravni organ ugotavljal kriterije po 1. in 2. točki drugega odstavka 23. člena ZKZ. Tožnik in B. B. sta v izjavi na zapisnik navedla, da nimata priznanega statusa kmeta, vendar pa zemljišče obdelujeta sama. Na ustni obravnavi, ki jo je organ izvedel dne 10. 4. 2019, je stranke seznanil z zakonskimi določili in ugotovil, da se tožnik s kmetovanjem ukvarja kot glavno in edino dejavnostjo, s prodajo in neposrednimi plačili dosega 15.000,00 EUR dohodka na posameznega družinskega člana. B. B. pa je izjavil, da se s kmetovanjem ne ukvarja kot edino dejavnostjo dejavnostjo, glede dohodka pa se ne more izreči. V dopolnjeni vlogi je predložil obračun dohodkov iz delovnega razmerja, kot zaposlen v D., d. o. o., iz katerega izhaja, da znaša dohodek iz zaposlitve 14. 576,67 EUR, v obdobju od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018. Tudi tožnik je predložil dopolnjene podatke glede dohodkov, ki skupaj s prodajo in neposrednimi plačili presegajo 20.000,00 EUR in izstavljene račune za strojne usluge, ki jih opravlja sam in presegajo dohodek čez 20.000,00 EUR.

14. Sodišče ugotavlja, da navedeno ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za ugotovitev, da sta ponudnika izenačena glede kriterija iz 1. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ: „kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost“. Iz podatkov je razbrati, da tožnik ustvari več dohodkov iz kmetijske dejavnosti. Prav tako ni jasen podatek v izpodbijani odločbi glede dohodka iz kmetijske dejavnosti B. B. v višini 18. 810,00 EUR. Slednji je v pisni izjavi (UZ v upravnem spisu) z dne 11. 4. 2019 izjavil, da letno proda 10 kom prašičev, kar skupaj znese 4.400,00 EUR in proda koruzo cca. 2000 kg, kar znese 400,00 EUR, kokoši in jajca skupaj 400,00 EUR, kar vse skupaj znaša 5.200,00 EUR, kar je bistveno manj kot dohodek iz kmetijske dejavnosti tožnika. Tako ni izkazano, da B. B. opravljanje kmetijske dejavnosti pomeni glavno dejavnost ter da mu prihodki iz kmetijske dejavnosti pomenijo poglaviten vir za preživljanje (glede na ugotovljena razmerja med dohodki).

15. Kmetijska dejavnost se šteje za edino in glavno dejavnost v primerih iz tretjega odstavka 23. člena ZKZ, to je, če pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo osebi poglavitni vir za preživljanje. Kar pomeni, da je treba najprej ugotoviti, ali ponudnik izpolnjuje pogoje za status kmeta po prvi alinei prvega odstavka 24. člena ZKZ kot lastnik kmetijskih zemljišč na predmetnem kmetijskem gospodarstvu, in pri tem pri ugotavljanju dohodkovnega pogoja upoštevati celoten dohodek kmetijskega gospodarstva.

16. Če se ugotovi, da lastnik kmetijskih zemljišč kmetijskega gospodarstva, katerega član je ponudnik, šteje za kmeta (po prvi alinei prvega odstavka 24. člena ZKZ), sledi ugotavljanje, ali na podlagi druge alinee navedene zakonske določbe za kmeta šteje tudi ponudnik kot član kmetijskega gospodarstva oziroma član družinske skupnosti na kmetijskem gospodarstvu. Pogoj je, da opravlja kmetijsko dejavnost na kmetiji kot edino oziroma glavno dejavnost, to je če mu pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo poglavitni vir za preživljanje, in je za opravljanje kmetijske dejavnosti ustrezno usposobljen. Pri ugotavljanju, ali družinskemu članu sredstva, pridobljena z opravljanjem kmetijske dejavnosti, pomenijo poglavitni vir za preživljanje, pa bi prišla v poštev primerjava v relevantnem letu doseženega dohodka take osebe iz drugih dejavnosti, z dohodkom, doseženim na kmetijskem gospodarstvu na aktivnega odraslega člana kmetijskega gospodarstva. Za kmetijsko dejavnost se šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti. Kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti se po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju (drugi odstavek 24. člena ZKZ). Tako je za uporabo merila, ali sredstva, pridobljena iz kmetijske dejavnosti, ki pomenijo poglavitni vir za preživljanje in glavno dejavnost, treba uporabiti razmerje med dohodkom iz rednega delovnega razmerja in dohodkom iz kmetijske dejavnosti, ki pripada na osebo kot družinskega člana.

17. Drugačna razlaga navedenih zakonskih določb bi namreč bila v nasprotju z namenom določb ZKZ o prometu s kmetijskimi zemljišči, ki je v tem, da naj imajo prednost pri nakupu kmetijskih zemljišč v okviru določb 23. člena ZKZ tisti, ki so lastniki kmetijskih zemljišč, jih obdelujejo, so za to usposobljeni ter pri tem dosegajo iz te dejavnosti dohodek, in ne tisti kmetje, ki bi jih po izbiri prodajalca lahko prehiteli (četrti odstavek 23. člena ZKZ), če posamezni člani kmetije (lahko tudi lastniki kmetijskih zemljišč) zaradi delitve dohodka kmetijskega gospodarstva na vse člane statusa kmeta ne bi uspeli izposlovati.

18. Pred izdajo odločbe mora upravni organ ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavljajo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.1 V nasprotnem primeru je kršeno načelo kontradiktornosti postopka2 in z Ustavo RS3 zajamčeno enako varstvo pravic. Za pošten postopek je torej bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskega, kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Tožnik se ni mogel izreči o višini dohodkov B. B., saj o njih ni bil v celoti seznanjen (slednji jih je naknadno predložil, dne 11. 4. 2019 po opravljeni ustni obravnavi).

19. Ker po navedenem organ v postopku za izdajo izpodbijane odločbe ni reševal predhodnega vprašanja statusa kmeta obeh ponudnikov, ob pravilni uporabi zakona, sodišče tudi ne more pritrditi njegovemu zaključku, da je bil upoštevan prednostni vrstni red kupcev po 23. členu ZKZ in ugotovitvi, da so pogoji za odobritev pravnega posla, ki ga je sklenil B. B., izpolnjeni.

20. Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo upravni organ moral pravilno ugotoviti dejansko stanje, glede na podatke v spisu in dati strankam možnost, da se o tem izrečejo. Dejansko stanje je treba dopolnitvi v smislu 24. člena ZKZ in odločiti o pravici do nakupa ter ob izenačenju obeh ponudnikov, bo lahko prodajalka odločala na podlagi 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ.

21. Tožnik je sicer predlagal, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi, odpravi izpodbijano odločbo in vrne v ponovni postopek upravnemu organu, vendar je sodišče odločilo na seji, saj je bilo na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

22. Sodišče pa še pojasnjuje, da z vidika ustavne podlage (tretji odstavek 120. člena in 157. člen Ustave) velja, naj sodišče le izjemoma odloča o stvari sami, še zlasti če sama presoja zakonitosti ne bi zadovoljila namena, zaradi katerega se ti akti preizkušajo v upravnem sporu. To izhaja tudi iz določb prvega odstavka 7. člena ZUS-1 in 65. člena tega zakona. Vendar za tak primer, ko bi sodno odločanje moralo nadomestiti upravno odločanje, ker bi drugačno ravnanje pomenilo nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva ali ker bi to zahtevala narava pravice ali varstvo ustavne pravice, v obravnavani zadevi ne gre, še zlasti zato, ker mora organ ponovno ugotavljati pogoje kmeta fizične osebe in upoštevati celotno proizvodnjo na kmetiji in razmerja med dohodki, ki jih zaradi zmotne razlage materialnega prava v prvotnem postopku ni upošteval. Prav tako ni podana nobena od okoliščin iz 1. in 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1. 23. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

24. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Prvi odstavek 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. 2 9. člen ZUP. 3 22. člen URS.