Jedro

Neutemeljene so dolžnikove pritožbene trditve, da bi sodišče moralo odločati tudi o predlogu dolžnika za odlog plačila sodne takse, ker po njegovi oceni predlog za oprostitev plačila sodne takse vedno vsebuje tudi podredni zahtevek za odlog plačila sodne takse. Sodišče vedno odloča zgolj v mejah postavljenega zahtevka stranke, kar pomeni, da sodišče ne sme odločati o nečem, česar stranka izrecno ni predlagala. Trditveno in dokazno breme o razlogih za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse je na stranki. Kadar stranka poda samo predlog za oprostitev plačila sodne takse in v ta namen predloži podatke o svojem premoženjskem stanju, mora sodišče pri odločanju o takšnem predlogu izhajati iz trditev v predlogu in dokazov, s katerimi stranka zatrjuje svoje slabo premoženjsko stanje, da bi bila upravičena do oprostitve plačila sodne takse. Podrejenega zahtevka za odlog plačila sodne takse dolžnik ni postavil in zato sodišče prve stopnje tudi ni dolžno odločati o zahtevku, ki ga ni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog dolžnika za oprostitev plačila sodne takse zavrnilo.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo dolžnik in navaja, da sklep izpodbija v celoti. Sodišče je s predmetnim sklepom ravnalo v nasprotju z določbami ZST-1 zato, ker ni ravnalo skrbno pri presoji vseh okoliščin, pomembnih pri odločitvi o oprostitvi sodne takse. Sklep pa je tudi obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oziroma izrek nasprotuje razlogom sklepa. Sodišče v obrazložitvi konkretno ni pojasnilo, katerih pogojev dolžnik ne izpolnjuje. Poleg tega pa sodišče tudi ni odločilo o vseh predlogih dolžnika, kar ponovno predstavlja kršitev postopkovnih pravil. Skladno s teorijo in sodno prakso predlog stranke za oprostitev plačila sodne takse vedno vsebuje tudi zahtevek za odlog plačila le-te, o čemer pa se sodišče ni opredelilo, pa bi se moralo. Glede na določbe ZST-1 je sklepati, da so za utemeljenost odloga plačila sodne takse nižji kriteriji kot za popolno oprostitev plačila sodne takse. Zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse pa sama po sebi še ne pomeni zavrnitve predloga za odlog plačila sodne takse. Zato bi pritožbeno sodišče moralo pritožbi ugoditi in sklep razveljaviti ter ugoditi predlogu za taksno oprostitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ). Na podlagi četrtega odstavka 6. člena ZIZ je bilo o pritožbi odločeno po sodnici posameznici.

5. Očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, na katero opozarja dolžnik v pritožbi, ni podana. Dolžnik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa ni pojasnilo, katerih pogojev dolžnik za oprostitev plačila sodne takse ne izpolnjuje, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa jasno navedlo, da iz podatkov o premoženjskem stanju dolžnika izhaja pozitivno poslovanje dolžnika v letu 2013, dolžnik pa v tem obdobju tudi ni imel blokiranih transakcijskih računov oziroma drugih likvidnostnih težav. Pozitivni čisti in bilančni dobiček v letu 2013, na katera se v razlogih sklepa sklicuje sodišče, predstavljata jasen in nedvoumen razlog, zaradi katerih dolžnik ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodne takse.

6. Enako je neutemeljena dolžnikova pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o dolžnikovem predlogu ni ravnalo skrbno pri presoji vseh okoliščin. Pogoji za oprostitev plačila sodne takse so podani le takrat, kadar sodišče na podlagi podatkov, ki jih prosilec sporoči sodišču ugotovi, da ta nima sredstev za plačilo takse in jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Kadar sodišče iz predloženih podatkov o premoženjskem stanju dolžnika (čeprav teh podatkov ni dolžno iskati samo po uradni dolžnosti) ugotovi, da je dolžnikovo premoženjsko stanje pozitivno, poleg tega pa prosilec sam v izjavi o premoženjskem stanju navede, da je v zadnjih treh mesecih imel prilive na transakcijski račun in njegovi transakcijski računi tudi niso blokirani, je logičen zaključek sodišča prve stopnje, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za taksno oprostitev in zato so neutemeljena pričakovanja dolžnika v pritožbi in njegova zatrjevanja, da sodišče pri tej oceni ni ravnalo skrbno.

7. Nadalje pa neutemeljene tudi dolžnikove pritožbene trditve, da bi sodišče moralo odločati tudi o predlogu dolžnika za odlog plačila sodne takse, ker po njegovi oceni predlog za oprostitev plačila sodne takse vedno vsebuje tudi podredni zahtevek za odlog plačila sodne takse. Sodišče vedno odloča zgolj v mejah postavljenega zahtevka stranke, kar pomeni, da sodišče ne sme odločati o nečem, česar stranka izrecno ni predlagala. Trditveno in dokazno breme o razlogih za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse je na stranki (7. in 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Kadar stranka poda samo predlog za oprostitev plačila sodne takse in v ta namen predloži podatke o svojem premoženjskem stanju, mora sodišče pri odločanju o takšnem predlogu izhajati iz trditev v predlogu in dokazov, s katerimi stranka zatrjuje svoje slabo premoženjsko stanje, da bi bila upravičena do oprostitve plačila sodne takse. Podrejenega zahtevka za odlog plačila sodne takse dolžnik ni postavil in zato sodišče prve stopnje tudi ni dolžno odločati o zahtevku, ki ga ni. Neutemeljeno je zato sklicevanje dolžnika v pritožbi, da v primeru, ko dolžnik poda predlog za oprostitev plačila sodne takse, avtomatično predlaga tudi odlog plačila. Instituta oprostitve in odloga plačila sodne takse sta namenjena osebam, ki kot stranke v postopku uveljavljajo svoje pravice na enakopraven način z drugimi strankami. Slabo premoženjsko stanje stranke tako ne sme biti razlog, zaradi katerega bi bila stranka prikrajšana se udeleževati sodnih postopkov in vlagati pravna sredstva. Oprostitev plačila sodne takse je namenjena tistim, pri katerih se po kriterijih ZST-1 ugotovi, da bi bilo plačilo sodne takse tako obremenjujoče za stranko, da bi lahko resno ogrozilo njeno poslovanje ali preživetje. Pri odlogu plačila sodne takse pa gre za primere, ko stranka trenutno, torej v roku, ki ji ga je sodišče naložilo, ne more plačati sodne takse, jo pa bo nedvomno lahko po izteku tega roka zaradi posebnih okoliščin. Zato je tudi dolžnost stranke, ko meni, da bi lahko bilo plačilo sodne takse odloženo, da konkretno navede tiste okoliščine, ki nakazujejo na to, da trenutno plačila sodne takse ne zmore (npr. v roku 8. dni od prejema plačilnega naloga), za te okoliščine pa predloži svoje premoženjske podatke.

8. Dolžnik je v predlogu za oprostitev plačila sodne takse z dne 11. 11. 2014 sam navajal, da sploh nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti brez ogrožanja svoje dejavnosti, saj bi s takšnim plačilom sodne takse resno ogrozil svojo dejavnost, zaradi česar je sodišču podal zgolj predlog za oprostitev plačila sodne takse. Tudi njegov zahtevek sodišču prve stopnje je bil postavljen le tako, da se dolžniku za oprostitev plačila sodne takse ugodi, kar pomeni, da sodišče prve stopnje ne more samo odločati o zahtevku, ki ga stranka niti ni postavila.

9. Iz navedenih razlogov je zato odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita, dolžnikova pritožba pa neutemeljena (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).