Jedro

Vročitev oziroma njena fikcija (v primeru, ko naslovnik pisanja v petnajstdnevnem roku ne dvigne) nastopi že s samim potekom časa, medtem ko seznanjenost z vsebino pošiljke za pravilnost vročitve ni relevantna. Fikcija je namreč ravno v tem, da se vročitev šteje za opravljeno (čeprav v resnici ni), če pisanje ni dvignjeno v roku, in pride v poštev tudi za pisanja, ki jih je treba vročiti osebno.

Neuporabnost predalčnika se presoja v odnosu do pisanja iz 1. odstavka 142. člena ZPP, ne pa v odnosu do obvestila o prispelem pisanju. ZPP temelji na izhodišču, da je dolžna skrbnost tistega, ki se vpisuje v sodni register (tožena stranka), da poskrbi, da bo na naslovu, ki je v registru vpisan kot sedež, omogočeno tudi sprejemanje sodnih pošiljk.

Toženec samo s predlaganim dokazom lastnega zaslišanja, s katerim bi lahko potrdil svoje pritožbene trditve o nepuščenem obvestilu o prispeli pošiljki v hišnem predalčniku toženca, zakonske domneve o resničnosti takšnih dejstev iz vročilnice ne more ovreči. Če bi že samo dokaz z zaslišanjem stranke, s katerim ta dokazuje zatrjevanja o neresničnosti dejstev, izhajajočih iz javne listine, lahko izpodbil takšno zakonsko domnevo, bi bilo to v nasprotju z namenom, zaradi katerega je ZPP takšno dokazno moč javnim listinam sploh določil. Ta je določil takšno dokazno pravilo ravno zaradi zaupanja v nosilce javnih pooblastil, ki je bilo izkustveno potrjeno.

Notranje razmerje med pooblaščencem in stranko lahko sodišče upošteva le toliko, kolikor se odraža v zunanjem svetu. Za to zunanjo manifestacijo pa sta zadolžena pooblaščenec in stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 134927/2010, z dne 29. 9. 2010, v prvem in tretjem odstavku v celoti v veljavi (I. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 402,00 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka skupaj s pritožbenimi stroški, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Skladno s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) je bila pritožba tožene stranke tožeči stranki vročena v odgovor, vendar ga slednja ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nosilna trditev obravnavane pritožbe sodišču prve stopnje očita kršitev postopkovnih določil, saj naj bi z nezakonitim postopanjem (opustitvijo vročitve) toženi stranki odvzelo možnost obravnavanja oziroma sodelovanja v postopku. Tožena stranka namreč naj ne bi bila nikoli obveščena, da ji sodišče preko pošte poskuša vročiti sodno pisanje - poštnega obvestila o prispeli pošiljki ni nikoli prejela in tako ni vedela in tudi ni mogla vedeti, kje bi lahko pisanje prevzela, oziroma za posledice fikcije vročitve. Pri tem po njenem mnenju iz sodišču vrnjenega pisanja tudi ni mogoče ugotoviti, na kakšen način in kje je poštni delavec pustil obvestilo o prispeli pošiljki.

6. Iz listinske dokumentacije v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje dne 20. 9. 2012 (ponovno) odredilo osebno vročanje toženi stranki, in sicer vabila na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo (list. št. 44), razpisana na dan 9. 11. 2012. 7. Določbe o osebni vročitvi so urejene v 142. členu ZPP. Če osebna (neposredna) vročitev naslovniku ni mogoča, se pri vročanju po pošti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pusti obvestilo, v katerem je navedeno, da je pisanje na pošti in da ga mora naslovnik v 15 dneh dvigniti. Vročitev se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne, če pa naslovnik tega v 15 dneh ne stori, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar se naslovnika v prej puščenem obvestilu opozori. Po preteku roka vročevalec pisanje dejansko pusti v predalčniku ali pa ga vrne sodišču (3. in 4. odstavek 142. člena ZPP), če naslovnik predalčnika nima ali je ta neuporaben. Tudi na to dejstvo je treba naslovnika v obvestilu iz 3. odstavka prav tako opozoriti.

8. O tem, da tožena stranka vabila na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, razpisana na dan 9. 11. 2012, ni prejela, ni dvoma. Nahaja se v spisu v ovojnici pod list. št. 45, vendar to na pravilnost vročitve s fikcijo nima vpliva. Vročitev oziroma njena fikcija (v primeru, ko naslovnik pisanja v petnajstdnevnem roku ne dvigne) namreč nastopi že s samim potekom časa, medtem ko seznanjenost z vsebino pošiljke za pravilnost vročitve ni relevantna. Fikcija je namreč ravno v tem, da se vročitev šteje za opravljeno (čeprav v resnici ni), če pisanje ni dvignjeno v roku, in pride v poštev tudi za pisanja, ki jih je treba vročiti osebno. Pritožbeno sporno pa je, ali, kje in kdaj je bilo toženi stranki puščeno obvestilo o prispelem pismu, saj slednja zatrjuje, da tega (tj. poštnega obvestila) nikoli ni prejela.

9. V obravnavani zadevi po podatkih obvestila sodišču o opravljeni vročitvi (pisma, ki se vroča osebno v skladu s 142. členom ZPP) na ovojnici pod list. št. 45 neposredna vročitev toženi stranki ni bila mogoča, zato je bilo dne 21. 9. 2012 v njenem hišnem predalčniku puščeno obvestilo iz 3. odstavka 142. člena ZPP. Ker tožena stranka pisma v 15 dneh ni dvignila, se je pismo vrnilo sodišču, pri čemer pa je vročevalec kot razlog vračila označil, da je naslovnikov hišni predalčnik neuporaben.

10. Na obvestilu sodišču je označeno, da je bilo obvestilo iz 3. odstavka 142. člena ZPP (oziroma iz 2. odstavek 12. člena Pravilnika o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 93/2008, 25/2009, v nadaljevanju Pravilnik) dne 21. 9. 2012 puščeno v hišnem predalčniku, poleg pa je tudi podpis vročevalca, zaradi česar so po presoji pritožbenega sodišča pritožbene navedbe, da iz vsebine vrnjenega pisanja v spisu ni mogoče ugotoviti, na kakšen način oziroma kje je vročevalec pustil obvestilo o prispeli pošiljki, neutemeljene. Pri tem je tudi na zadnji strani ovojnice z modro označeno, da je vročevalec obvestilo pustil v hišnem predalčniku, poleg črne označbe hišnega predalčnika pa je ponovno tudi podpis vročevalca.

11. Upoštevaje obrazloženo tožena stranka nepravilnosti vročitve zgolj z domnevno nejasnimi označbami vročevalcev ne more utemeljiti, še sploh ker tudi sama domneva (glede na modro barvo uporabljenega pisala pri pisanju datuma), da „naj bi bilo dne 21. 9. 2012 obvestilo o prispelem pismu verjetno puščeno v neuporabnem predalčniku“. Po oceni pritožbenega sodišča pa iz ZPP ni mogoče razbrati, da obvestila iz 3. odstavka 142. člena ZPP vročevalec v takšnem (neuporabnem, npr. vandaliziranem predalčniku) ne bi smel pustiti. Neuporabnost se namreč presoja v odnosu do pisanja iz 1. odstavka 142. člena ZPP, ne pa v odnosu do obvestila o prispelem pisanju (2). Poleg tega ZPP temelji na izhodišču, da je dolžna skrbnost tistega, ki se vpisuje v sodni register (tožena stranka), da poskrbi, da bo na naslovu, ki je v registru vpisan kot sedež, omogočeno tudi sprejemanje sodnih pošiljk (3). Da bi moral vročevalec pri obveščanju uporabiti še ostala „prenatisnjena obvestila“, pa je neutemeljena pritožbena navedba. Vsak del ovojnice za vročanje po pošti je namreč s Pravilnikom natančno določen in služi svojemu namenu, kot obvestilo o prispelem pismu, ki se vroča osebno v skladu z 142. členom ZPP, pa je predviden zgolj v predmetnem spisu (list. št. 45) manjkajoči del ovojnice (12. člen Pravilnika).

12. Vročilnica je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (1. odstavek 224. člena ZPP). Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, vendar pa v predmetnem gospodarskem sporu tožena stranka tovrstne trditve podaja le pavšalno oziroma smiselno. Ob tem pa se celo strinja, da je bil njen hišni predalčnik neuporaben (ne pove sicer, ali je bil neuporaben že dne 21. 9. 2012 - po podatkih obvestila sodišču je to dan, ko je vročevalec v predalčniku pustil obvestilo o prispelem pismu - ali šele 8. 10. 2012 - ko mu je vročevalec v predalčniku skušal pustiti samo pisanje) in ne trdi, da je datum, naveden na obvestilu sodišču, ugotovljen neresnično.

13. Po določbi 7. in 212. člena ZPP je dokazno breme za predlaganje dokazov, s katerimi stranka dokazuje svoje trditve, na stranki, ki trditve zatrjuje. To pomeni, da mora stranka sama predložiti oziroma predlagati dokaze, s katerimi dokazuje svoje trditve, ne pa takšno dokazno breme s predlaganjem, da s poizvedovanjem sodišče pridobi podatke, med drugim o pismonoši, ki naj jo sodišče za tem tudi zasliši v zvezi z okoliščinami, ki potrjujejo trditve stranke, prelagati na sodišče. Takšno predlaganje pridobitve podatkov in izvedbe dokazov bi bilo dopustno le, v kolikor bi stranka iz kakšnih opravičljivih razlogov potrebnih podatkov za predlaganje konkretnih dokaznih predlogov sama ne mogla pridobiti. Takšnih razlogov za nemožnost pridobitve potrebnih podatkov pa tožena stranka v pritožbi ni navajala. Zato dokazna predloga za opravo poizvedb sodišča in predlaganje zaslišanja z osebnimi podatki neidentificirane osebe - vročevalca nista dopustna in upoštevna. Ob nedopustnosti oziroma neprimernosti takšnih dokazov pa toženec samo s predlaganim dokazom lastnega zaslišanja, s katerim bi lahko potrdil svoje pritožbene trditve o nepuščenem obvestilu o prispeli pošiljki dne 21. 9. 2012 v hišnem predalčniku toženca, zakonske domneve o resničnosti takšnih dejstev iz vročilnice ne more ovreči. Če bi že samo dokaz z zaslišanjem stranke, s katerim ta dokazuje zatrjevanja o neresničnosti dejstev, izhajajočih iz javne listine, lahko izpodbil takšno zakonsko domnevo, bi bilo to v nasprotju z namenom, zaradi katerega je ZPP takšno dokazno moč javnim listinam sploh določil. Ta je določil takšno dokazno pravilo ravno zaradi zaupanja v nosilce javnih pooblastil, ki je bilo izkustveno potrjeno. Pritožbene navedbe o nepravilni vročitvi so po presoji pritožbenega sodišča zato neutemeljene.

14. Fikcija vročitve je tako skladno s 4. odstavkom 142. člena ZPP in ustaljeno sodno prakso, po kateri se v tovrstnih primerih šteje vročitev za opravljeno s potekom petnajstdnevnega roka (tj. na zadnji dan tega roka), nastopila petnajsti dan po dnevu, ko je bilo naslovniku puščeno obvestilo (tj. 6. 10. 2012). Ker je bila na ta dan sobota, je skladno s 4. odstavkom 111. člena ZPP rok iztekel s pretekom prvega prihodnjega delavnika, tj. 8. 10. 2012. To pomeni, da je fikcija vročitve vabila na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, nastopila navedenega dne. Zaključek sodišča prve stopnje, da kljub izkazanemu vabilu, tožena stranka na poravnalni narok in prvi naroka za glavno obravnavo ni pristopila, je zato pravilen, kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

15. To pa nadalje pomeni, da so ostale pritožbene navedbe nedopustne pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP), zaradi česar se pritožbeno sodišče do slednjih ni bilo dolžno opredeljevati. Pripominja le, da je bila tudi pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 31. 1. 2012 toženi stranki pravilno vročena. Po prvem odstavku 137. člena ZPP se namreč v primeru, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, in sicer odtlej, ko je pooblastilno razmerje sodišču priglašeno, pa vse dotlej, ko je preklic oziroma odpoved sodišču naznanjena (v obravnavanem primeru dne 13. 7. 2012). S tem, ko je pooblaščenec toženca pripravljalno vlogo prejel dne 9. 2. 2012, je bila vročitev pravilno opravljena. Od tod dalje pa gre za razmerje med pooblaščencem in stranko, ne pa za razmerje med sodiščem in stranko, kjer lahko pride do procesnih kršitev. Notranje razmerje med pooblaščencem in stranko lahko sodišče upošteva le toliko, kolikor se odraža v zunanjem svetu. Za to zunanjo manifestacijo pa sta zadolžena pooblaščenec in stranka (2. odstavek 99. člena ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je vsled opisanih razlogov pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo odločitev, kakršna izhaja iz izreka sodbe sodišče prve stopnje (353. člen ZPP) potem, ko je izpodbijana sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

17. Ker tožena stranka s pritožno ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US, 107/10 - Odl. US, 75/12 - Odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - Odl. US, 92/13 - Odl. US, 6/14 in 10/14 - Odl. US.

(2) Iz 4. odstavka 142. člena ZPP izhaja, da se pisanje vrne sodišču, če naslovnik nima predalčnika, ali je ta neuporaben, medtem ko je lahko v skladu s 3. odstavkom 142. člena ZPP obvestilo puščeno tudi na vratih stanovanja.

(3) Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, A. Galič, str.: 565. Poleg tega Zakon o poštnih storitvah določa, da mora lastnik stanovanja ali poslovnega prostora mora ob vhodu v objekt zagotoviti namestitev, označitev in vzdrževanje hišnega predalčnika. Uporabnik poštnih storitev v posameznem stanovanju ali poslovnem prostoru pa mora zagotoviti praznjenje hišnega predalčnika (1. odstavek 43. člena). Predalčniki morajo biti izdelani in nameščeni tako, da omogočajo varno dostavo dostavljavcu in zagotavljajo zaupnost poštnih pošiljk (44. člen ZPSto-2).