Jedro

Dejstvo, da je obdolženec oškodovanki večkrat grozil, da jo bo ustrelil, še ni zadostna podlaga za odvzem puške in naboja.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega F. O. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o varnostnem ukrepu spremeni tako, da se varnostni ukrep odvzema predmetov ne izreče. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sevnici je z izpodbijano sodbo obdolženega F. O. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odst. 145. člena KZ. Izreklo mu je denarno kazen v višini 200,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi določila 69. člena KZ mu je izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov: kombinirana puška C2, znamke Brno, model ZM-304, cal. 12/7x57R, tov. št. 340545 3-412908, menjalna cev za zgoraj navedeno orožje, tov. št. 3-115007, orožni list št. 0036303, naboji, cal. 7x57R (Igman), 24 x, etui za zgoraj navedeno puško zelene barve, patroni (šibre) znamke Sellier&Bellot, cal. 12,7, 7 x, patroni (šibre), cal. 12, Elektroplastika, 2 x, patroni (šibre), Trepca, 4 x, patroni (šibre) Rotveil, 5 x, patroni (šibre), cal. 12, Krušič, 9 x, patroni (šibre), cal. 12, Juno, 3 x, patroni (šibre), cal. 12, Fiocchi, 12 x, patroni (šibre), cal. 12, Trepca, 20 x in naboji cal. 7x57R, 6 X. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 2. odst. 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter povprečnino v višini 300,00 EUR.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter obdolženca oprosti krivde, podrejeno pa, da v izpodbijani sodbi razveljavi izrečen varnostni ukrep.

V skladu z določilom 2. odst. 445. člena ZKP je bil spis posredovan Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS, ki ga je vrnilo brez predloga.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi dovolj prepričljive razloge. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti je ogroževalno kaznivo dejanje, usmerjeno na ogrožanje osebne varnosti druge osebe. Pravica do varnosti je namreč vsakomur zagotovljena z določbo 34. člena Ustave Republike Slovenije. Grožnja storilca pa mora biti resna in objektivno zmožna, da doseže ogroženost drugega. Za obstoj kaznivega dejanja pa ni pomembno, ali je storilec grožnjo nameraval uresničiti. Kaznivo dejanje je dokončano, ko se oškodovanec seznani s storilčevo grožnjo oziroma, ko je pri njem ustvarjen občutek ogroženosti. Glede na navedeno je pritrditi pritožniku, da je predpogoj za obstoj predmetnega kaznivega dejanja oškodovančev občutek ogroženosti zaradi storilčevega ravnanja. Ni pa moč pritrditi nadaljnji pritožnikovi oceni, da pri oškodovanki v obravnavani zadevi občutka ogroženosti ni bilo, saj se je z obdolžencem po domnevno izrečeni grožnji prepirala še nadaljnjih 10 minut in dejanja ni takoj prijavila na policijsko postajo. Res je, da je oškodovanka M. B. v svoji izpovedbi, kar še posebej izpostavlja zagovornik, izjavila, da jo takrat na kraju dejanja ni bilo takoj strah, se je pa počutila grozno in ponižano, jo je pa kasneje postalo strah, saj je obdolženec lovec in ima doma puško, vendar je z življenjskega vidika povsem sprejemljivo pojasnila, da jo takrat na kraju dejanja takoj ni bilo strah, ker je bil prisoten tudi njen mož. Dejstvo pa je, da se je oškodovanka v končni fazi počutila ogroženo zaradi oškodovančevih groženj in je dejanje že naslednjega dne prijavila na Policijsko postajo Sevnica. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se je oškodovanka kljub obdolženčevi grožnji z njim prepirala še nadaljnjih 10 minut pa je potrebno poudariti, da je oškodovanka povedala, da potem, ko ji je obdolženec prvič rekel, da jo bo "počil" je tam vztrajala še kakšnih 10 minut, s tem, da ji je obdolženec v tem času še večkrat zagrozil, da jo bo ustrelil s puško. To, da je bil oškodovankin mož včasih policist, ter da se v obravnavano dogajanje ni vmešal, je povsem irelevantno za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja. Tudi to, da je oškodovanka potem, ko je že podala ovadbo zoper obdolženca, odpeljala predmetna drva, ne more omajati pravilnega zaključka prvostopenjskega sodišča o oškodovankinem občutku ogroženosti zaradi obdolženčevih groženj.

Zagovornik nadalje zatrjuje, da je oškodovankina prijava lažna in posledica neurejenih solastninskih odnosov z obdolžencem, očitno podana zaradi tega, da bi obdolženca, ki mu je lov v veliko veselje spravila ob lovsko puško, vendar za takšno razlago ni podlage v spisovnih podatkih. Oškodovankino izpovedbo pa je v bistvenih okoliščinah potrdil njen mož, priča G. B. Protispisna je pritožbena navedba, da imenovana priča G. B sploh ni govoril o nobeni puški ter, da je omenjal zgolj kos lesa, ki naj bi ga obdolženec vzel v roke. Priča G. B je namreč zaslišan na glavni obravnavi dne 13.3.2007, med drugim izjavil, da je obdolženec poklical ženo S., naj prinese puško, da bo mojo ženo, torej oškodovanko, ustrelil (list. št. 30). Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedbam obdolženčeve žene in hčerke. Sodišče je namreč navedlo, da izpovedi obdolženčeve žene in hčerke ocenjuje kot neverodostojni, ker jima ne gre verjeti, da nista slišali groženj, saj sta bili v hiši oziroma na balkonu, po drugi strani pa sta povedali, da sta slišali prepir med obdolžencem in oškodovanko ter, da je obdolženec oškodovanki rekel, naj odide. Upoštevajoč navedeno ter dejstvo, da je oškodovankino izpoved v bistvenih okoliščinah potrdil njen mož, tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da izpovedi obdolženčeve žene in hčerke niso prepričljive v taki meri, da bi jim sodišče v celoti poklonilo vero.

Utemeljena pa je pritožba v delu, ko graja odločitev sodišča prve stopnje o izreku varnostnega ukrepa odvzema predmetov, saj za ta ukrep ni navedlo prepričljivih razlogov. To, da je obdolženec oškodovanki večkrat zagrozil, da jo bo ustrelil s puško, pri čemer puške ni imel pri sebi, še ni zadostna podlaga za izrek varnostnega ukrepa odvzema puške, orožnega lista, nabojev in patronov, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Varnostni ukrep odvzema predmetov iz člena 69 KZ, se namreč izreka storilcu kaznivega dejanja zaradi njegove nevarnosti, da znova stori kaznivo dejanje, če bo še naprej razpolagal s predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje, ali so nastali s kaznivim dejanjem. Ta kriterij, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi obdolženčevega zagovornika v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o varnostnem ukrepu spremenilo tako, da se varnostni ukrep odvzema predmetov ne izreče. Odločbo o kazenski sankciji je sodišče druge stopnje preizkusilo na podlagi določila 386. člena ZKP in pri tem ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo za izrek denarne kazni ter upoštevajoč vse okoliščine, ki lahko vplivajo na odmero kazni, določilo tudi primerno višino in rok plačila.

Sodišče druge stopnje pa v izpodbijani sodbi in postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 383. člena ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbi obdolženčevega zagovornika delno ugodilo, kot je to razvidno iz izreka, v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.