Jedro

Ker tožeča stranka ni bila pogodbena stranka, ni njenega izrecnega soglasja za dogovor o pristojnosti. Materialnopravno vprašanje v tem primeru pa je, ali je možno ta dogovor razširiti na tožečo stranko z ozirom na to kakšen tožbeni zahtevek uveljavlja. V tem primeru sklicevanje v tožbi na posamezne določbe v pogodbi ne pomeni očitanja kršitve pogodbenih obveznosti, temveč pogodba zgolj prepisuje zakonsko normo. Zato dogovor o krajevni pristojnosti v pogodbi ne velja za tožečo stranko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor krajevne pristojnosti. Ugotovilo je, da tožeča stranka primarno s tožbenim zahtevkom zahteva od tožene stranke povrnitev škode na podlagi 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Ni sporno samo izvajanje pogodbe, ki je povezano s tožbenim zahtevkom, ampak ali je tožeča stranka upravičena do povrnitve škode od tožene stranke. Tovrstnega spora ni mogoče šteti med spore v zvezi z izvajanjem pogodbe, za katero velja klavzula o dogovorjeni pristojnosti.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da tožeča stranka ob trditvah, da naj bi zahtevek primarno utemeljevala na 131. členu OZ, toženi stranki očita ravnanje v nasprotju s pogodbo št. 174/14 (devetega in desetega odstavka 5. člena pogodbe, čemur nameni večji del trditev) ter določil Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju: ZJN-2). Tožeča stranka zatrjuje, da naj bi bi bila tožena stranka dolžna na omenjeni podlagi plačati tudi zadržane varščine in ker tega ni storila naj bi bila odškodninsko odgovorna na podlagi 131. člena OZ zaradi protipravne opustitve. Očita ji odškodninsko odgovornost zaradi vnovčenja bančne garancije, ki je bila dana na podlagi pogodbe, ne da bi z njo neposredno poplačala tožečo stranko kot domnevnega podizvajalca. Analiza tožbenih navedb pokaže, da tožeča stranka ne glede na različno zatrjevano pravno podlago (bodisi 131. bodisi 631. člen OZ) temelji zahtevek na istem dejanskem stanju. To se nanaša na razmerje v povezavi s pogodbo št. 174/14 oziroma na njeno izvajanje, zato je treba upoštevati v pogodbi sklenjen dogovor o krajevni pristojnosti.

3. Tožeča stranka je po pooblaščeni odvetniški pisarni odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da zahtevek primarno utemeljuje na nepogodbeni odškodninski odgovornosti in v tožbi zatrjuje, da je tožena stranka povzročila škodo po 131. členu OZ, ravnala protipravno, saj je kršila 5. ter 10. člen OZ. Zgolj dejstvo, da v vlogah omenja tudi določila pogodbe št. 174/14 ne pomeni, da uveljavlja pogodbeno odškodninsko odgovornost. S pogodbo dogovorjena pristojnost ne velja za tožečo stranko, saj kot podizvajalec ni bila stranka pogodbe. V nobenem trenutku ni soglašala, da naj bi bila krajevna pristojnost za spor v Ljubljani.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka ni bila stranka pogodbe št. 174/14 z dne 11. oz. 21. 2. 2014 (priloga B1). To priznava tožena stranka v pritožbi, ko navaja s katerimi partnerji skupnega nastopa je kot naročnik sklenila pogodbo za izvedbo protihrupnih ograj. V tej pogodbi je sicer res v 21. členu dogovor o krajevni pristojnosti, ki glasi za primer, če spornega vprašanja pogodbeni stranki ne bi mogli rešiti sporazumno, je za rešitev spora pristojno stvarno pristojno sodišče v Ljubljani. Ker tožeča stranka ni bila pogodbena stranka, ni njenega izrecnega soglasja za dogovor o pristojnosti. Materialnopravno vprašanje v tem primeru pa je ali je možno ta dogovor razširiti na tožečo stranko z ozirom na to kakšen tožbeni zahtevek uveljavlja.

6. Najprej je potrebno poudariti, da ne more sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo tlakovati poti strankam do zanje uspešne končne odločitve tako, da bi glede na stališča v tem sklepu prilagajali nadaljnje trditve v postopku. V skladu z drugim odstavkom 17. člena ZPP se pristojnost presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Tožena stranka v pritožbi ponavlja trditve tožeče stranke iz tožbe: (-) da primarno utemeljuje zahtevek na 131. členu OZ, (-) da je tožena stranka kršila 5. in 10. člen OZ, (-) da ni izvedla neposrednih plačil, kar bi skladno s pogodbenimi zavezami in ZJN-2 morala, (-) da je v devetem odstavku 5. člena pogodbe določeno za primer, ko izvajalec oz. skupina izvajalcev v primeru skupne izvedbe dela izvaja s podizvajalci, le ta pooblašča naročnika, da na podlagi potrjenega računa oziroma situacije neposredno plačuje podizvajalcem, ki v razmerju do izvajalca ne izpolnjujejo kriterijev za povezano družbo po Zakonu o gospodarskih družbah, (-) da je v desetem odstavku 5. člena pogodbe določeno, da je naročnik dolžan namesto glavnega izvajalca poravnati podizvajalčevo terjatev do glavnega izvajalca, za kar izvajalec predloži pisno soglasje podizvajalca, ki je sestavni del te pogodbe, (-) da je bila tožena stranka dolžna plačati zadržane varščine in iz vnovčene bančne garancije. Če se bo med sojenjem izkazalo, da je materialnopravna podlaga tožbenega zahtevka res ZJN-2, je ta v noveli ZJN-2B uvedel zakonsko obvezna neposredna plačila podizvajalcem1. Deseti in dvanajsti odstavek 71. člena ZJN-2 sta določala, da mora ponudnik svojemu računu oziroma situaciji obvezno priložiti račune oziroma situacije podizvajalcev, ki jih je predhodno potrdil. Vlada z uredbo natančneje določi pravila in postopke za neposredno izvajanje plačil podizvajalcem. Če bo tožeča stranka dokazala, da tožena stranka ni ravnala v skladu s temi določbami, čeprav bi morala, bi lahko bil (ponovno brez prejudiciranja) utemeljen očitek kršitve zakonskega predpisa. Tožbeni zahtevek bi lahko utemeljeval nepogodbeno odškodninsko odgovornost. V tem primeru sklicevanje v tožbi na posamezne določbe v pogodbi ne pomeni očitanja kršitve pogodbenih obveznosti, temveč pogodba zgolj prepisuje zakonsko normo. Zato dogovor o krajevni pristojnosti v pogodbi ne velja za tožečo stranko.

7. Sklicevanje v pritožbi na podredne trditve o dolžnosti plačila po 631. členu OZ, sodno prakso in teorijo v zvezi s tem ni pravno odločilno, ker je tožeča stranka navajala zgolj podredno materialnopravno podlago. Na to pa sodišča niso vezana. Trditve tožeče stranke so o obeh podlagah, na podlagi ZJN-2 pridemo do neposlovne odškodninske odgovornosti in zanjo ne moremo uporabiti dogovora o pristojnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor krajevne pristojnosti.

8. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Zato je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

9. Tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

10. Tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker z odgovorom ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Klemen Valter, Neposredna plačila podizvajalcem po ZJN-3 in OZ s poudarkom na pripoznavi terjatve, Pravna praksa 2017, št. 24-25, stran 12-14.