Jedro

Res je sicer, da se je toženka na predlagane dokaze "kot doslej" sklicevala tudi ob podaji nadaljnjih navedb, vendar pa to tudi po presoji sodišča druge stopnje ne more pomeniti, da je toženka za vse nadaljnje trditve, pod katere je navedla dokaz: "kot doslej", predlagala vse že predhodno predlagane dokaze, temveč lahko pomeni zgolj, da toženka nadaljnjih dokazov ne predlaga. Toženka je namreč v zvezi z opozorilom in trpinčenjem predlagala tudi nekatere priče in listinske dokaze, ki so se glede na podano trditveno podlago nanašali izključno na očitke v opozorilu, zato ni bilo mogoče sklepati, da toženka te iste dokaze "kot doslej" predlaga tudi za vse ostale trditve, ki jih je podala v nadaljevanju odgovora na tožbo in nadaljnjih vlogah, ko ni predlagala nobenih novih dokazov, temveč pod dokaz zgolj zapisala "kot doslej". Stališče toženke, da gre pri tem za uveljavljeno nomotehniko predlaganja dokazov, s čimer so zajeti vsi dokazi, predlagani s to vlogo in z vsemi predhodnimi vlogami stranke v spisu, ni pravilno. Res je, da je tak način predlaganja dokazov v spisih relativno pogost, vendar stranka, ki glede na podano trditveno podlago za njo hkrati določno ne predlaga ustreznih relevantnih dokazov, s tako "nomotehniko" tvega, da bodo katera od zatrjevanih dejstev ostala nedokazana. Vsaka stranka mora namreč v skladu z 212. členom ZPP navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

Glede na porazdelitev dokaznega bremena v materialnih predpisih (prvi odstavek 84. člena ZDR-1) in upoštevaje zastopanost obeh strank po kvalificiranih pooblaščencih (12. člen ZPP - argument a contrario) načelo materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP ne more iti tako daleč, da bi moralo sodišče za vsak sklop pravno relevantnih dejstev posebej (toženo) stranko pozivati na podajo relevantnih dokaznih predlogov, sploh če stranka ocenjuje, da "kot doslej" predlagani dokazi zadoščajo.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek v II. in III. točki izreka s tem, ko je v ta del izreka (da je toženka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter da je dolžna vzpostaviti delovno razmerje, jo prijaviti v obvezna zavarovanja in ji priznati pravice iz delovnega razmerja) samo dodalo tekst "v 8 dneh od vročitve sodbe". Taka opredelitev paricijskega roka je utemeljena na 29. členu ZDSS-1, v skladu s katerim lahko sodišče v sodbi, s katero naloži kakšno dajatev, določi osemdnevni rok za njeno izpolnitev.

Materialnopravno pravilen je prvostopni zaključek, da se lahko delavcu v odpovedi očitajo samo kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki so bile storjene po prejemu pisnega opozorila, ne pa kršitve, ki so bile storjene pred tem. Ni pomembno, kdaj je toženka kot delodajalec izvedela za morebitne kršitve, temveč le, kdaj naj bi tožnik kršitve storil, kar izhaja že iz samega namena pisnega opozorila, ki je v varstvu delavca kot šibkejše stranke pogodbe o zaposlitvi, saj delodajalcu nalaga obveznosti, ki naj bi delavca varovale pred neutemeljenimi in prenagljenimi odpovedmi in mu zagotovile, da se lahko praviloma vnaprej seznani z možnostjo odpovedi in svoje nadaljnje ravnanje temu prilagodi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR v roku 8 dni, do takrat brez obresti, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 1. 6. 2023, ki je bila tožnici vročena 2. 6. 2023, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Tožnici delovno razmerje pri toženki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 1. 6. 2023 dne 17. 6. 2023 ni prenehalo, temveč še vedno traja od 18. 6. 2023 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, zato je toženka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v 8 dneh od vročitve sodbe (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici v roku 8 dni od vročitve sodbe za čas od 18. 6. 2023 dalje vzpostavi delovno razmerje, jo prijavi v obvezna zavarovanja in ji prizna pravice iz delovnega razmerja ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela obračuna in plača bruto mesečno plačo v višini, kot bi jo prejela, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od prvega naslednjega dne po zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da mora toženka tožnici povrniti pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, izdanim po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (IV. točka izreka).

2. Zoper tako odločitev se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek v II. in III. točki izreka s tem, ko je v ta del izreka (da je toženka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter da je dolžna vzpostaviti delovno razmerje, jo prijaviti v obvezna zavarovanja in ji priznati pravice iz delovnega razmerja) samo dodalo tekst "v 8 dneh od vročitve sodbe". S tem je tudi prejudiciralo odločitev, saj je toženki naložilo, da tožnico pozove na delo še pred pravnomočnostjo sodbe, ter zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnih določb. Toženka opozarja na nezadostno konkretiziranost zahtevka v III. točki izreka sodbe, kar onemogoča njeno izvršljivost, ker ne vsebuje navedbe pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imela tožnica sklenjeno s toženko niti ostalih relevantnih sestavin. Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je neutemeljena že sama redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2023, ni ugotavljalo nobenih dejstev, ki se nanašajo na tri kršitve, očitane v opozorilu, ter s tem v zvezi ni izvedlo nobenih predlaganih dokazov. Zmotna je tudi prvostopna presoja, da se lahko delavcu v odpovedi očitajo samo kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki so bile storjene po prejemu pisnega opozorila, ter da je irelevantno, kdaj je delodajalec izvedel za kršitve. Primeri iz sodne prakse, na katere se je sodišče prve stopnje sklicevalo s tem v zvezi, niso identični s to zadevo. Sodišče je z zaključkom, da očitek kršitev delovnih obveznosti v zvezi z nepodajo opozorila direktorici toženke, da se znesek nabav približuje mejni vrednosti, ne more biti predmet redne odpovedi z dne 1. 6. 2023, ker se nanaša na obdobje pred izdajo opozorila, zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Glede očitka, da je tožnica v času bolniškega staleža brez soglasja delodajalca delala od doma in dostopala do službenega računalnika, je sodišče zaključilo, da zgolj dve elektronski sporočili ne predstavljata opravljanja dela oz. tako ravnanje ne predstavlja kršitve delovnih obveznosti, ki utemeljuje odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob tem je sodišče v zvezi z navedenim očitkom spregledalo, da je relevantno ne le opravljanje dela od doma in soglasje za to, ampak tudi soglasje toženke za dostop do službenega računalnika, kadar je bila doma (kar je bil tudi očitek toženke). Glede dveh elektronskih sporočil je sodišče tudi minimaliziralo njun pomen, ob tem pa ni pojasnilo, zakaj naj bi bila taka kršitev minornega pomena. Z neizvedbo dokaza z zaslišanjem zakonite zastopnice toženke je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnih določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami). Zmoten je prvostopni zaključek, da je bilo zaslišanje direktorice toženke predlagano zgolj v zvezi z opozorilom in trpinčenjem, saj se je toženka na predlagane dokaze "kot doslej" sklicevala tudi ob podaji nadaljnjih navedb. Pri tem gre za uveljavljeno nomotehniko predlaganja dokazov, s čimer so zajeti vsi dokazi, predlagani s to vlogo in z vsemi predhodnimi vlogami stranke v spisu. V primeru dvoma glede pomena predlaganja dokazov "kot doslej", bi moralo sodišče le-tega razjasniti v okviru materialnega procesnega vodstva. Sodišče je tako napačno sklepalo, da toženka ni predlagala zaslišanja zakonite zastopnice tudi glede ostalih navedb. Z opustitvijo njenega zaslišanja je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zmotno ugotovitev dejanskega stanja pa toženka očita zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnica imela soglasje za dostop do službenega računalnika. Prvostopni zaključek, da očitek toženke v zvezi s tožničinim navodilom delavcem FRS, da lahko vstopajo v njen računalnik, ne ustreza standardu obrazloženosti dejanskega razloga za odpoved, je zaradi odsotnosti materialnega procesnega vodstva sodišča neutemeljen. Zmoten je prvostopni zaključek o nedokazanosti navedb toženke glede očitane kršitve s posredovanjem elektronskega sporočila za predajo gesla za dostop do tožničinega službenega računalnika, saj je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlagane dokaze s tem v zvezi. V zvezi s presojo sodišča prve stopnje, ali ugodi zahtevku za reintegracijo ali sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno, saj je spregledalo navedbe toženke v zvezi z izgubo zaupanja (str. 17 prve pripravljalne vloge ter 5 in 6 druge) in dokumente, na katere se je toženka s tem v zvezi sklicevala. V zvezi z okoliščino izgube zaupanja pa toženka podaja še navedbe, za katere je izvedela po zadnjem naroku in jih posledično brez svoje krivde ni mogla predhodno navesti, da je tožilstvo podalo zahtevo za dopolnitev kazenske ovadbe zoper osumljeno A. A. Ker je k povečanju škode na račun javnih sredstev pripomogla prav tožnica, ki o nepravilnostih in kršitvah z znaki kaznivega dejanja ni obvestila direktorice toženke, je s tem še dodatno omajano zaupanje toženke v tožnico. Toženka primarno predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev, ter priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja toženka v pritožbi. Za odločitev relevantno dejansko stanje je ustrezno raziskalo in na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica je bila pri toženki zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu računovodja VII/2 (1). Sodišče prve stopnje je odločilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 1. 6. 2023 nezakonita, ker je zaključilo, da se lahko delavcu očitajo samo kršitve obveznosti iz delovnega razmerja po prejemu pisnega opozorila, ta pogoj pa za prvo tožnici očitano kršitev v odpovedi (v zvezi z nepodajo opozorila direktorici toženke, da se znesek nabav na letni ravni približuje mejni vrednosti po Zakonu o javnem naročanju) ni izpolnjen. Ugotovilo je tudi neutemeljenost očitka opravljanja dela od doma brez soglasja delodajalca v času bolniškega staleža v aprilu in maju 2023 in dostopanja do službenega računalnika.

7. Neutemeljena je pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo po prepričanju pritožbe zagrešilo sodišče prve stopnje zaradi opustitve zaslišanja zakonite zastopnice toženke kot stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bila zakonita zastopnica toženke predlagana v zaslišanje zgolj v zvezi z utemeljenostjo pisnega opozorila in v zvezi z očitki trpinčenja, kot izhaja iz 3. točke odgovora na tožbo, v kateri je zakonita zastopnica toženke (edinkrat) izrecno predlagana v zaslišanje (list. št. 35 spisa). Res je sicer, da se je toženka na predlagane dokaze "kot doslej" sklicevala tudi ob podaji nadaljnjih navedb, vendar pa to tudi po presoji sodišča druge stopnje ne more pomeniti, da je toženka za vse nadaljnje trditve, pod katere je navedla dokaz: "kot doslej", predlagala vse že predhodno predlagane dokaze, temveč lahko pomeni zgolj, da toženka nadaljnjih dokazov ne predlaga. Toženka je namreč v zvezi z opozorilom in trpinčenjem predlagala tudi nekatere priče in listinske dokaze, ki so se glede na podano trditveno podlago nanašali izključno na očitke v opozorilu, zato ni bilo mogoče sklepati, da toženka te iste dokaze "kot doslej" predlaga tudi za vse ostale trditve, ki jih je podala v nadaljevanju odgovora na tožbo in nadaljnjih vlogah, ko ni predlagala nobenih novih dokazov, temveč pod dokaz zgolj zapisala "kot doslej". Stališče toženke, da gre pri tem za uveljavljeno nomotehniko predlaganja dokazov, s čimer so zajeti vsi dokazi, predlagani s to vlogo in z vsemi predhodnimi vlogami stranke v spisu, ni pravilno. Res je, da je tak način predlaganja dokazov v spisih relativno pogost, vendar stranka, ki glede na podano trditveno podlago za njo hkrati določno ne predlaga ustreznih relevantnih dokazov, s tako "nomotehniko" tvega, da bodo katera od zatrjevanih dejstev ostala nedokazana. Vsaka stranka mora namreč v skladu z 212. členom ZPP navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Trditveno in dokazno breme sta ločena, kar pomeni, da toženka zgolj s predlaganjem in izvedbo dokazov ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage, v konkretnem primeru trditev v zvezi z očitki v odpovedi in v zvezi s predlagano sodno razvezo, glede katerih ni navedla, da jih bo potrdila kot stranka zaslišana zakonita zastopnica toženke. Glede na porazdelitev dokaznega bremena v materialnih predpisih (prvi odstavek 84. člena ZDR-1) in upoštevaje zastopanost obeh strank po kvalificiranih pooblaščencih (12. člen ZPP - argument a contrario) načelo materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP ne more iti tako daleč, da bi moralo sodišče za vsak sklop pravno relevantnih dejstev posebej (toženo) stranko pozivati na podajo relevantnih dokaznih predlogov, sploh če stranka ocenjuje, da "kot doslej" predlagani dokazi zadoščajo. Upoštevaje vse obrazloženo je nadalje neutemeljena pritožbena graja, da naj bi sodišče prve stopnje z opustitvijo zaslišanja zakonite zastopnice toženke tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek v II. in III. točki izreka s tem, ko je v ta del izreka (da je toženka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter da je dolžna vzpostaviti delovno razmerje, jo prijaviti v obvezna zavarovanja in ji priznati pravice iz delovnega razmerja) samo dodalo tekst "v 8 dneh od vročitve sodbe". Taka opredelitev paricijskega roka je utemeljena na 29. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS. št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami), v skladu s katerim lahko sodišče v sodbi, s katero naloži kakšno dajatev, določi osemdnevni rok za njeno izpolnitev. Neutemeljena (in tudi nerazumljiva) je v pritožbi izražena bojazen "prejudiciranja odločitve", ker je kratek paricijski rok potekel še pred pravnomočnostjo prvostopne sodbe. V skladu s procesnimi pravili (19. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami in dopolnitvami) je sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je potekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Toženka tako v pritožbi sama pravilno ugotavlja, da ker sodba sodišča prve stopnje ni postala pravnomočna (vse do izdaje predmetne drugostopne sodbe), tudi ni postala izvršljiva. To velja ne glede na to, če je paricijski rok že potekel, saj morata biti za izvršljivost izpolnjena oba pogoja hkrati: pravnomočnost in potek paricijskega roka. V pritožbi neutemeljeno grajan paricijski rok je tudi v skladu s 313. členom ZPP, ki določa, da kadar se v sodbi naloži kakšna dajatev, se določi tudi rok, v katerem se mora izpolniti (prvi odstavek); rok za izpolnitev dajatve začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev (tretji odstavek 313. člena ZPP), kot je sodišče prve stopnje pravilno določno zapisalo v izrek prvostopne sodbe.

9. Slediti tudi ni mogoče pritožbeni graji nezadostne konkretiziranosti zahtevka v III. točki izreka sodbe, kar naj bi po mnenju pritožbe onemogočalo njeno izvršljivost, ker ne vsebuje navedbe pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imela tožnica sklenjeno s toženko niti ostalih relevantnih sestavin. Slednjih toženka ne navaja v nerazumljivi skrbi, da bi tožnici v fazi pritožbenega postopka pomagala oblikovati tožbeni zahtevek, s tem pa pritožbene navedbe pušča na ravni pavšalnosti, saj iz njih ni mogoče razbrati niti, kateri del izreka naj bi bil tako pomanjkljiv, da ni niti določljiv. Na ta pritožbeni očitek sodišče druge stopnje odgovarja, da dajatveni del izreka sodbe, ki je sledil tožbenemu zahtevku, sicer ni povsem določen, vendar je določljiv, kar v skladu z ustaljeno sodno prakso zadošča za njegovo izvršljivost; sicer pa je neizvršljivost sodne odločbe v škodo tožeče stranke in ne tožene. Poleg tega toženka v postopku na prvi stopnji pomislekov v zvezi z določljivostjo zahtevka ni podala, temveč je zgolj (neutemeljeno, glede na pri nas uveljavljen sistem bruto plače) izpostavila neustrezno postavljen tožbeni zahtevek v delu, kjer so navedeni bruto zneski, čeprav tožnica odvoda davkov in prispevkov od bruto zneskov niti ni zahtevala. Nezadostne konkretizacije tožbenega zahtevka pa zagotovo ne more predstavljati opustitev navedbe pogodbe o zaposlitvi v reparacijskem izreku (oz. v njegovem reintegracijskem delu), glede na to, da v postopku na prvi stopnji ni bilo zatrjevano, da bi imeli stranki v relevantnem obdobju sklenjeno več kot eno pogodbo o zaposlitvi, zato ni nobenega dvoma, na katero delovno mesto mora toženka tožnico reintegrirati oz. upoštevaje katero delovno mesto ji mora obračunati mesečno plačo. 10. Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da sodišče ni ugotavljalo dejstev in izvajalo dokazov, ki se nanašajo na tri kršitve, očitane v opozorilu, temveč se je najprej osredotočilo na vprašanje utemeljenosti odpovedi. Tak (nekoliko neobičajen) pristop pa je sodišče prve stopnje po presoji sodišča druge stopnje utemeljeno uporabilo iz razloga ekonomičnosti postopka. Zaradi resnih pomislekov v utemeljenost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga iz materialnopravnih razlogov (zaradi v odpovedi zajetih kršitev, ki so časovno izvirale iz obdobja pred podajo pisnega opozorila), se je najprej odločilo raziskati utemeljenost odpovedi. S takim pristopom v konkretnem primeru si je sodišče prve stopnje olajšalo odločitev kot celoto, saj je ugotovitev neutemeljenosti očitanih kršitev, na katerih temelji odpoved (iz materialnopravnih ali dejanskih razlogov), že omogočila zaključek o nezakonitosti odpovedi brez presoje utemeljenosti pisnega opozorila (in v njej zajetih kar treh kršitev), katera je v skladu s prvim odstavkom 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami) sicer (pred)pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Materialnopravno pravilen je prvostopni zaključek, da se lahko delavcu v odpovedi očitajo samo kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki so bile storjene po prejemu pisnega opozorila, ne pa kršitve, ki so bile storjene pred tem. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi povsem pravilno pojasnilo, da ni pomembno, kdaj je toženka kot delodajalec izvedela za morebitne kršitve, temveč le, kdaj naj bi tožnik kršitve storil, kar izhaja že iz samega namena pisnega opozorila, ki je v varstvu delavca kot šibkejše stranke pogodbe o zaposlitvi, saj delodajalcu nalaga obveznosti, ki naj bi delavca varovale pred neutemeljenimi in prenagljenimi odpovedmi in mu zagotovile, da se lahko praviloma vnaprej seznani z možnostjo odpovedi in svoje nadaljnje ravnanje temu prilagodi. Namen pisnega opozorila torej ni zgolj delodajalčeva izpolnitev formalnih predpostavk za podajo redne odpovedi iz krivdnega razloga, temveč je v tem, da delavca odvrne od nadaljnjih kršitev delovnih obveznosti s tem, da ga opozori na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi v primeru ponovnih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter mu omogoči, da se "grozeči" odpovedi izogne. To pa je mogoče le v primeru, če kasnejša odpoved lahko temelji zgolj na kršitvah, ki so bile storjene po prejemu pisnega opozorila (ko je imel delavec še možnost svoje ravnanje pričakovanjem delodajalca prilagoditi), in ne na kršitvah, ki so bile storjene pred tem. Tako stališče je že uveljavljeno v sodni praksi za primere, ki sicer z obravnavano zadevo niso identični, so pa glede na dejansko stanje in materialnopravne dileme povsem primerljivi s konkretno zadevo in zato zanjo uporabljivi.1 Pravilen je zato prvostopni zaključek, da očitek kršitev delovnih obveznosti v zvezi z nepodajo opozorila direktorici toženke, da se znesek nabav približuje mejni vrednosti, ne more biti predmet redne odpovedi z dne 1. 6. 2023, ker se nanaša na leto 2022 in s tem na obdobje pred izdajo opozorila (dne 21. 4. 2023). Posledično je neutemeljena pritožbena graja, da naj bi z izpodbijanim zaključkom sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

11. Sodišče druge stopnje kot materialnopravno pravilen sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje v zvezi z drugim očitkom kršitev, na katerem temelji izpodbijana odpoved, da naj bi namreč tožnica v času bolniškega staleža od 25. 4. 2023 naprej v aprilu in maju 2023 brez soglasja delodajalca delala od doma in dostopala do službenega računalnika. Sodišče prve stopnje je utemeljeno pojasnilo razliko med tožničinim opravljanjem dela in zgolj dostopom do službenega računalnika. Za slednjega je pravilno zaključilo, da je toženka za tožničino možnost dostopa do službenega računalnika vedela, česar le-ta med postopkom na prvi stopnji ni prerekala, niti tega, da je imela tožnica na službenem računalniku dokumente v zvezi s sindikalno dejavnostjo, ob tem pa toženka ni zatrjevala, da bi tožnici omogočen dostop do službenega računalnika prepovedala. Toženka zato zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnica imela soglasje za dostop do službenega računalnika, neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Upoštevaje vse obrazloženo ni relevantno v odpovedi očitano število dostopov do službenega računalnika v spornem obdobju, glede na to, da toženka ni konkretno zatrjevala, da naj bi tožnica v času teh dostopov opravljala delo za toženko oz. se z vsebino aktivnosti, ki naj bi jih tožnica opravljala v okviru teh dostopov sploh ni ukvarjala. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da mora toženka kot delodajalec vedeti, kakšno delo zanjo opravlja delavec, ter da s tem v zvezi nosi tudi dokazno breme glede obstoja odpovednega razloga, v konkretnem primeru očitanega opravljanja dela v času bolniškega staleža. 12. Glede (edinih) konkretno navedenih dveh elektronskih sporočil, ki ju je v spornem obdobju poslala tožnica in se nanašata na dovoljenje, da zaposleni dostopajo do njenega računalnika (elektronsko sporočilo z dne 10. 5. 2023 - priloga B29) oz. ravnanje v zvezi z ureditvijo dostopa do programov za sodelavko (z dne 9. 5. 2023 - priloga B41) sodišče druge stopnje kot pravilno sprejema prvostopno obrazložitev, da navedeni dve sporočili še ne predstavljata opravljanja dela. S prvo navedenim (priloga B29) je želela tožnica kot vodja FRS omogočiti nemoteno opravljanje dela zaposlenim v FRS, podoben smoter pa je imelo tudi drugo navedeno elektronsko sporočilo (priloga B41) za ureditev dostopa do programov za sodelavko. Tako tudi po presoji sodišča druge stopnje ni šlo za opravljanje dela temveč prej za predajo dela oziroma omogočanje nemotenega opravljanja dela v času bolniškega staleža tožnice kot vodje FRS. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno minimiziralo pomen spornih elektronskih sporočil, saj ju je sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo po vsebini in jima pripisalo ustrezen pomen, le da je drugače kot toženka presodilo, da ti dve elektronski sporočili sami po sebi ne predstavljata opravljanja dela in s tem tudi ne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja zaradi opravljanja dela v času bolniškega staleža. 13. Izpodbijani zaključek, da očitek toženke v zvezi s tožničinim navodilom delavcem FRS, da lahko vstopajo v njen računalnik, odpirajo in prepošiljajo službeno pošto ter razpolagajo z drugimi podatki za nemoteno delo, s čimer naj bi delavka kršila določbe o varstvu osebnih podatkov, ne ustreza standardu obrazloženosti dejanskega razloga za odpoved, je sodišče prve stopnje sprejelo, ker se je postavilo na pravilno stališče, da toženka v odpovedi ni dovolj jasno in konkretno opredelila določil o varstvu osebnih podatkov, ki naj bi jih tožnica kršila. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica sporno elektronsko sporočilo poslala sodelavcem v FRS. Toženka pa ni zatrjevala, da bi imela tožnica širši dostop do varovanih osebnih podatkov kot ostali sodelavci v FRS (da bi lahko morda z omogočanjem takega dostopa ostalim sodelavcem varovanje osebnih podatkov kršila). Ker se grajani zaključek sodišča prve stopnje nanaša na (ne)obrazloženost dejanskega odpovednega razloga v tem delu izpodbijane odpovedi (drugi odstavek 87. člena ZDR-1), tega niti z materialnim procesnim vodstvom šele tekom postopka na prvi stopnji ne bi bilo mogoče odpraviti. Da toženka ni uspela dokazati v odpovedi zatrjevanega navodila delavcem o nastavitvi avtomatskega obveščanja v poštnem predalu za primer odsotnosti delavca, v posledici česar je neutemeljen očitek tožnici o kršitvi takih navodil, je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi predložene listinske dokumentacije, konkretno elektronskih sporočil z dne 10. 5. 2023 in 21. 5. 2023 (priloga A10), v katerih je zaposlena delavka B. B. v času bolniškega staleža tožnice šele poizvedovala, kako ravnati glede vpogleda v elektronsko pošto v času odsotnosti delavca. Zaslišanje priče B. B. s tem v zvezi ni bilo predlagano, enako tudi ne zaslišanje direktorice toženke, zato je neutemeljen pritožbeni očitek zavrnitve njunega zaslišanja in s tem smiselna graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve procesnih določb. 14. Po vsem pojasnjenem je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno presodilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Kljub predlogu toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi je ugodilo (primarnemu) tožbenemu zahtevku za reintegracijo tožnice. Neutemeljena je pritožbena graja, da naj bi sodišče prve stopnje s tem v zvezi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Navedb toženke v zvezi z izgubo zaupanja ni spregledalo, temveč jih je vzelo na znanje in nanje tudi dovolj izčrpno odgovorilo. Listinskih dokazov - dopisov z dne 13. 7. 2023 (prilogi B14 in B15), ki jih je s tem v zvezi predlagala toženka, sodišče ni spregledalo, temveč jih je pravilno presodilo kot z njene strani predlagane dokaze, ki pa po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne zadoščajo za zaključek o izgubi zaupanja zoper tožnico. Iz navedenih listinskih dokazov namreč izhajajo nepravilnosti pri izplačilih socialnih transferjev v funkcionalni obliki, ki naj bi jih zagrešila druga delavka in ne tožnica, slednja je zgolj Ministrstvo opozorila na določene nepravilnosti (priloga B13), v posledici raziskav katerih so bile pri toženki nepravilnosti druge delavke sploh ugotovljene. Toženka tožnici neutemeljeno očita izgubo zaupanja iz razloga, ker da bi morala na nepravilnosti opozoriti prej, glede na to, da jih sama pred posredovanjem tožnice pri Ministrstvu sploh ni opazila. Tožnica ne more nositi odgovornosti za oškodovanje javnih sredstev, ki ga je povzročila druga delavka, tožnica pa ga je z opozorilom na nepravilnosti zgolj pomagala odkriti. V pritožbi podane pritožbene novote, za katere je toženka izvedela po zadnjem naroku in jih posledično brez svoje krivde ni mogla predhodno navesti, da je namreč tožilstvo podalo zahtevo za dopolnitev kazenske ovadbe zoper nepravilnosti osumljeno A. A., nimajo nobenega vpliva na presojo pravilnosti prvostopne odločitve.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Tožnici pa je dolžna v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena istega zakona povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami) znašajo: odgovor na pritožbo 375 točk (4. točka tar. št. 16), 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) 7,5 točk, kar znaša skupaj 382,50 točk, upoštevaje vrednost točke po veljavni OT (0,60 EUR) pa 229,50 EUR. Skupaj z 22 % DDV (drugi odstavek 2. člena OT) je dolžna toženka tožnici povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

1 Tako npr. VDSS sodba Pdp 914/2018 z dne 10. 1. 2019: Kršitve, zaradi katerih lahko delodajalec delavcu redno iz krivdnega razloga odpove pogodbo o zaposlitvi, morajo biti storjene po tem, ko delavec prejme opozorilo pred odpovedjo in le v takem primeru lahko delodajalec uporabi ta institut. Podobno VSRS sodba VIII Ips 17/2012 z dne 3. 12. 2012: Ker ne gre za kršitve, ki bi bile storjene po prejemu pisnega opozorila, ampak za kršitve, ki so bile storjene pred tem, odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.