Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik zbolel za azbestno boleznijo kot posledico izpostavljenosti azbestnemu prahu v času dolgoletne zaposlitve pri toženi stranki. Ugotovilo je vzročno zvezo med tožnikovo boleznijo in njegovim delom pri toženi stranki. Na podlagi teh ugotovitev je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen zaključek, da predstavlja dejavnost tožene stranke, v kateri se je uporabljal azbest, kar je pripeljalo do obolenja tožnika, nevarno dejavnost v smislu 149. člena OZ. Po tej določbi se šteje za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.

Tožena stranka se s prelaganjem odgovornosti na drugega delodajalca ne more uspešno razbremeniti svoje objektivne odgovornosti, saj ne gre za škodo, ki je nastala izključno zaradi dejanja drugega delodajalca, ki je tožena stranka ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Bistvena je ugotovitev, da je tožnikovo obolenje posledica izpostavljenosti azbestnemu prahu v času zaposlitve pri toženi stranki.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni: - v točki I izreka tako, da je dolžna tožena stranka tožniku v 15 dneh plačati odškodnino v znesku 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2017 do plačila; v presežku (za plačilo 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2017 do plačila) se tožbeni zahtevek zavrne in - v točki III točki izreka tako, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 108,26 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

IV. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati odškodnino v znesku 10.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2017 do plačila (točka I izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v znesku 180,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku (točka I izreka), in posledično v odločitvi o stroških postopka (točka III izreka) iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj ni upoštevalo mnenja interdisciplinarne skupine strokovnjakov za verifikacijo poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu z dne 11. 5. 2016, ki je ugotovila, da bolezensko stanje tožnika ni posledica izpostavljenosti azbestu. Ker se je sodišče pomanjkljivo opredelilo do mnenja glede obstoja vzročne zveze, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je izvedenka pojasnila, da interdisciplinarna skupina strokovnjakov ni upoštevala izvida radiologa iz leta 2015 o prisotnosti plevralnih plakov. Ta izvid je interdisciplinarna skupina strokovnjakov v mnenju upoštevala. Obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini mnenja interdisciplinarne skupine strokovnjakov, in samo listino, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmoten je zaključek sodišča, da tožnik v času zaposlitve pri A. ni bil izpostavljen azbestu. Sodišče ni omogočilo toženi stranki, da se razbremeni odgovornosti in dokaže soodgovornost A. za nastalo škodo. S takšnim postopanjem je zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je prispeval k nastali škodi, ker ni nosil zaščitne opreme, ki jo je zagotovila tožena stranka, in z večletnim kajenjem. Izpovedi tožnika in prič si medsebojno nasprotujejo. Ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog z izvedencem s področja varnosti in zdravja pri delu, ki bi lahko podal mnenje o ustreznosti zaščitnih sredstev, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Napačen je zaključek sodišča, da tožena stranka ni ustrezno obvestila zaposlenih o nevarnostih dela z azbestom in jih ustrezno zaščitila ter da je posledično krivdno odgovorna za nastalo škodo. Sodišče bi moralo jasno opredeliti, katera dolžnostna ravnanja je tožena stranka opustila, česar ni storilo. Opredeliti bi se moralo do ugovora deljene odgovornosti tožnika zaradi večletnega kajenja. Ker tožnik nima telesnih bolečin in ni posebej uveljavljal odškodnine iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem, bi moralo sodišče zavrniti zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 2.500,00 EUR. S tem ko sodišče ni odločilo v mejah postavljenih zahtevkov, je kršilo 2. člen ZPP. Sodišče ni navedlo konkretnih dejstev o nevšečnostih med zdravljenjem. Ugotovitve izvedenke o škodi nimajo podlage v trditvah tožnika, zato je sodišče zagrešilo bistveni kršitvi določb postopka iz 7. in 212. člena ZPP. Podredno toženka ugovarja višini odškodnine iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem, saj bistveno odstopa od sodne prakse v primerljivih zadevah. Navaja, da izpoved tožnika o strahu ni verodostojna in da je mnenje podala izvedenka neustrezne stroke. Sodišče ni utemeljilo stopnje in trajanja strahu ter različno ocenjuje dokazno vrednost mnenja izvedenke. Dokazna ocena sodišča ni jasna in logična, saj je v celoti upoštevalo ugotovitve izvedenke glede strahu, medtem ko glede obstoja duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni upoštevalo njenih ugotovitev, ker posegajo na področje medicine dela in psihiatrije, ki nista njeno strokovno področje. Izvedenka pulmologinja ima strokovno znanje, da se opredeli do dejstev glede zmanjšanja življenjske aktivnosti v posledici pljučne bolezni. Ugotovila je, da življenjske aktivnosti tožnika niso zmanjšane zaradi izpostavljenosti azbestu. Tožnik je izpovedal, da se je z igranjem odbojke ukvarjal v osnovni in srednji šoli, kasneje le še občasno z odbojko na mivki, več je tekel in kolesaril. Četudi bi bila pravilna ugotovitev, da so življenjske aktivnosti tožnika zmanjšane zaradi pljučne bolezni, sodišče ni ugotovilo stopnje in trajanja duševnih bolečin, saj denarna odškodnina pripada za duševne bolečine in ne za zmanjšano aktivnost. Sodišče ni ugotovilo niti ovrednotilo psihičnih težav tožnika, ker ni podal dokaznega predloga za postavitev izvedenca ustrezne stroke. Brez ugotovitve obstoja duševnih bolečin, njihovega trajanja in intenzivnosti, sodišče ne more dosoditi odškodnine, ki izvira iz zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ker je sodišče prisodilo odškodnino zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ne da bi ugotovilo obstoj duševnih bolečin, je zmotno uporabilo materialno pravo. Dosojena odškodnina v znesku 3.000,00 EUR je previsoka in odstopa od sodne prakse. Odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti ni obrazložena. Posledično je napačna odločitev o stroških postopka. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne, toženi stranki pa prisodi utemeljeno priglašene pravdne stroške, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih relativnih in absolutnih bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je - razen glede odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neskladja med razlogi, ki jih je navedlo v prid obstoja vzročne zveze med izpostavljenostjo azbestu in obolenjem tožnika, ter vsebino mnenja o verifikaciji poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu z dne 11. 5. 2016. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih glede obstoja vzročne zveze in nima nasprotij, zato jo je mogoče preizkusiti. Očitka kršitev sta le navidezna, saj tožena stranka z njima v svojem bistvu graja sprejeto dokazno oceno. Za tako imenovano protispisnost bi šlo tedaj, če bi sodišče vsebino mnenja napačno povzelo in bi mu pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo ima v resnici. Kršitev ni podana, če sodišče mnenje le napačno dokazno tolmači (mu pripiše napačen dokazni pomen, npr. da dokazuje ali ne dokazuje določene strankine trditve o dejstvih). V takšnem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki je prav tako neutemeljen.

7. Tožena stranka neutemeljeno očita, da bi moralo sodišče kot bistveno upoštevati le mnenje z dne 11. 5. 2016, ki obravnava vprašanje verifikacije poklicne bolezni. Ne upošteva, da gre za odškodninski spor, v katerem so predmet dokazovanja elementi odškodninske odgovornosti, in da pri izbiri dokaza sodišče ni vezano na dokazna pravila. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo pravno odločilna dejstva z vsemi izvedenimi dokazi in ne le z mnenjem skupine strokovnjakov za verifikacijo poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu. Dokazni postopek v zvezi z ugotavljanjem okoliščin, ki so bile potrebne za ugotovitev vzroka tožnikove bolezni oziroma škode, je sodišče prve stopnje pravilno izpeljalo in postavilo sodno izvedenko interne medicine - pulmologinje prof. dr. B.B. Ta je pojasnila, da je ob pregledu spornega CT iz leta 2015 zaznala plevralne plake in da HRCT izvid iz oktobra 2019 potrjuje CT izvid iz leta 2015. Upoštevala je novejši izvid radiološke preiskave - CT prsnega koša - pljuč HRCT z dne 7. 10. 2019, s katerim interdisciplinarna skupina strokovnjakov ni razpolagala. Izvedenka je ocenjevala zdravstveno stanje tožnika po datumu mnenja o verifikaciji poklicne bolezni, ko se je tožniku zdravstveno stanje poslabšalo. Zato je zmotno stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče ugotavljati vzrok tožnikove bolezni na podlagi mnenja interdisciplinarne skupine strokovnjakov z dne 11. 5. 2016 in izvidov do tega datuma. Pritožbene navedbe v tej smeri so neutemeljene.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik zbolel za azbestno boleznijo kot posledico izpostavljenosti azbestnemu prahu v času dolgoletne zaposlitve pri toženi stranki. Ugotovilo je vzročno zvezo med tožnikovo boleznijo in njegovim delom pri toženi stranki. Na podlagi teh ugotovitev je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen zaključek, da predstavlja dejavnost tožene stranke, v kateri se je uporabljal azbest, kar je pripeljalo do obolenja tožnika, nevarno dejavnost v smislu 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Po tej določbi se šteje za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.

9. Tožena stranka v pritožbi prikazuje, da je za tožnikovo škodo odgovoren drug delodajalec, to je A., pri kateri naj bi bil tožnik izpostavljen azbestu v času zaposlitve od leta 1980 do 1983. To delovno razmerje ne posega v obveznosti in odgovornosti tožene stranke iz delovnega razmerja s tožnikom v času od leta 1985 do konca leta 1998. Tožena stranka se s prelaganjem odgovornosti na drugega delodajalca ne more uspešno razbremeniti svoje objektivne odgovornosti, saj ne gre za škodo, ki je nastala izključno zaradi dejanja drugega delodajalca, ki je tožena stranka ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Bistvena je ugotovitev, da je tožnikovo obolenje posledica izpostavljenosti azbestnemu prahu v času zaposlitve pri toženi stranki. Vzročnost je pravno upoštevna, ker je dejavnost tožene stranke neposreden vzrok škode; zatrjevane izpostavljenosti azbestu pred zaposlitvijo pri toženi stranki pa ni mogoče šteti za nov in neodvisen vzrok, ki bi pretrgal vzročno zvezo med dejavnostjo tožene stranke in nastalo škodo. Tudi če bi k nastanku škode prispeval drug delodajalec, pri katerem je bil tožnik zaposlen, bi ta odgovarjal tožniku solidarno s toženo stranko. Zato očitki, ki se nanašajo na obveščanje drugega delodajalca in njegovem soprispevku k nastali škodi, in v zvezi s tem zatrjevani absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljeni.

10. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni prispeval k nastali škodi. Priče so skladno pojasnile, da se je o nevarnosti azbesta začelo govoriti pozno. Iz izpovedi tožnika in prič izhaja, da sprva niso dobili zaščitnih sredstev in da je tožnik nosil masko, ko je delal v filtru. Tožena stranka ni dokazala, da v spornem obdobju tožnik ni nosil maske in da ni upošteval njenih navodil. Izvedenka je pojasnila, da kajenje tožnika, ki ga je opustil, ni prispevalo k nastanku pljučne bolezni. Ker tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnik prispeval k nastali škodi, odgovarja kot subjekt, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo. Glede na to, da je tožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo, niso relevantne pritožbene navedbe o neobstoju krivdne odgovornosti in posledični zavrnitvi dokaza s postavitvijo izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu v zvezi s primernostjo zaščitnih sredstev.

11. Sodišče prve stopnje je pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo utemeljeno upoštevalo mnenje sodne izvedenke, izpoved tožnika in zdravstveno dokumentacijo. Tožnik je s tožbenim zahtevkom iz naslova odškodnine zaradi telesnih bolečin zahteval plačilo zneska 2.500,00 EUR, sodišče pa mu je v celoti ugodilo. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP) in pravilo o dokazovanju (212. člen ZPP) v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine iz naslova telesnih bolečin. Tožnik je v tožbi podal zadostne trditve, s katerimi je utemeljil svoj zahtevek iz naslova telesnih bolečin. Zatrjeval je, da je opravil zdravniške preglede, ki predstavljajo nevšečnosti med zdravljenjem in so podlaga za priznanje odškodnine za nepremoženjsko škodo. Po ugotovitvah izvedenke tožnik nima telesnih bolečin zaradi azbestne bolezni. Vendar je tožnik opravil vse preiskave, slikanja in kontrolne preglede, potrebne za oceno azbestne bolezni, ki so razvidni iz predložene zdravstvene dokumentacije. Na postavljeno vprašanje sodišča je izvedenka odgovorila, da bodo glede plakov pregledi potrebni enkrat na tri leta. Glede na dinamiko in razvoj bolezni v pljučni parenhim od leta 2016 do 2019 bodo potrebni pregledi pri pulmologu vsaj enkrat letno; v primeru, da se razvijejo še dodatno drugi simptomi in znaki napredovanja azbestne bolezni porebrnice ali pljuč, bodo potrebni pogostejši pregledi, lahko večkrat letno. Vse te nevšečnosti med zdravljenjem, ki se praviloma obravnavajo v okviru odškodnine za telesne bolečine, pomenijo nepremoženjsko škodo ter ob upoštevanju sodne prakse na tem področju (sodba VS RS II Ips 180/2008) upravičujejo odškodnino v znesku 2.500,00 EUR, kot je zahteval tožnik. Zato ni podana bistvena kršitev določb postopka v povezavi z 2. členom ZPP.

12. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita, da odmerjene odškodnine za strah ni mogoče preizkusiti. Iz tožnikove izpovedi in izvedenskega mnenja izhaja, da se tožnikov strah izraža predvsem kot zaskrbljenost pred neugodnimi posledicami izpostavljenosti azbestu in je tako vezan na negotovost glede na to, da azbestna bolezen ni ozdravljiva, in je prisoten strah pred njenim negativnim razvojem. Zaradi azbestoze je umrl že tožnikov oče, umirajo prijatelji. Pravno priznana škoda zaradi povzročitve strahu je pri tožniku v opisanem obsegu dovolj konkretizirana. Izvedenki pulmologinji ni mogoče odrekati strokovne usposobljenosti za ugotavljanje, kakšen strah je tožnik utrpel v posledice pljučne bolezni. Ne drži pritožbena trditev, da sta izvedenca klinične psihologije ali psihiatrije edina primerna za podajo mnenja glede posledic pljučne bolezni. Odmerjena odškodnina je povsem ustrezna glede na odškodnino, ki je bila za strah dosojena (sodba VS RS II Ips 180/2008). Ugotovitve sodišča ne dajejo podlage za prisojo nižje denarne odškodnine, kot jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje, zato so nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene.

13. Tožena stranka sodišču prve stopnje utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava in napačno zapolnitev pravnega standarda duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po prvem odstavku 179. člena OZ pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se ne prisodi zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot take, temveč zaradi duševnih bolečin, ki jih oškodovanec zaradi tega trpi. Sodišče je ugotovilo, da tožnik še vedno dela na svojem delovnem mestu s polnim delovnim časom brez omejitev, ni pa ugotovilo in ovrednotilo psihičnih težav tožnika. Prav tako ni ugotovilo, da bi se pred nastankom obolenja v letu 2015 tožnik ukvarjal s pohodništvom oziroma aktivnostmi, ki bi zahtevale večje obremenitve. To pomeni, da je tožniku zgolj na podlagi njegove izpovedi, da je igral odbojko, rekreativno tekel, smučal in se ukvarjal z atletiko, neutemeljeno priznalo odškodnino za zmanjšanje življenjske aktivnosti v znesku 3.000,00 EUR.

14. Glede na navedeno tožniku zaradi obravnavane bolezni pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 7.500,00 EUR (tj. približno 6,4 povprečnih neto plač na zaposlenega v RS), kar je po oceni pritožbenega sodišča pravična in primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik in je primerljiva z višinami odškodnin, ki jih sicer sodišča prisojajo v podobnih primerih.

15. Materialnopravno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje glede datuma teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine. Kljub temu da sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage, je odločitev mogoče preizkusiti. Izhodišče je določba 165. člena OZ, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, in 299. člena OZ, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, določenem za izpolnitev, oziroma ko upnik s kakršnimkoli opominom ali začetkom postopka zahteva od njega, naj izpolni obveznost. Z nastankom zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti dolžnik dolguje poleg glavnice obresti (378. člen OZ). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo zamudne obresti od dneva vložitve tožbe oziroma od 27. 12. 2017 do plačila.

16. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo, in v skladu s prvim odstavkom 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe v točki I izreka tako, da je znižalo prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Tožena stranka je torej dolžna tožniku plačati znesek 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2017 dalje, višji tožbeni zahtevek v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2017 do plačila pa ni utemeljen in se zavrne.

17. Ker sicer niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

18. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških postopka. Glede na tožnikov uspeh v pravdi (uspel je približno s polovico zahtevka) je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka je v pritožbenem postopku delno uspela (z zneskom 3.000,00 EUR od izpodbijanega zneska 10.500,00 EUR), zato ji je tožnik na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v skladu s pritožbenim uspehom. Tožena stranka je v pritožbi utemeljeno priglasila 373,32 EUR pritožbenih stroškov (500 točk za pritožbo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV). Tožnik ji je, glede na pritožbeni uspeh (29 %), dolžan povrniti 108,26 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sam, saj ni bistveno pripomogel k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).