Jedro

Registracija tožnika samega kot d.o.o. ne more izkazovati pravne subjektivitete širše kot le zanj. Sama predložena Pravila delovanja skupine proizvajalcev A. pa pravne subjektivitete tudi ne izkazujejo, saj ustanovitev pravne osebe zgolj na tak način po nobeni pravni podlagi ni predvidena. V javnem razpisu je bilo zahtevano, da je skupina proizvajalcev pravna oseba poljubne pravne narave. Tožnik ni izpolnjeval vstopnega pogoja upravičenega vlagatelja ob oddaji vloge na javni razpis, saj ni izkazal svoje pravne subjektivitete. Neizpolnjevanje vstopnega pogoja pa že samo zase zadostuje za zavrnitev vloge.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnika za dodelitev nepovratnih sredstev Programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, ukrep III. Javni razpis za ukrep 133 – Podpora skupinam proizvajalcev pri dejavnostih informiranja in pospeševanja prodaje za proizvode, ki so vključeni v sheme kakovosti hrane. V obrazložitvi je navedel, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki morajo biti izpolnjeni ob oddaji vloge na javni razpis, ker iz predložene dokumentacije (Pravilnik A.) izhaja, da bo skupina proizvajalcev delovala 4 leta in na ta način ne bo izvedla petletne vizije, s tem pa je kršila osnovni pogoj javnega razpisa, ter ker iz veljavnega statuta oziroma pravil delovanja ter ostalih dokumentov ni jasno razvidno celotno partnersko sodelovanje vseh članov skupine proizvajalcev.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil, v obrazložitvi pa navaja, da vloga ne izpolnjuje pogoja iz prvega odstavka naslova „2. Podrobnejši pogoji“ IV/1. podpoglavja javnega razpisa ter so zato ugovori, ki jih tožnik kot pritožnik navaja zoper razloge prvostopnega organa, nerelevantni.

Tožnik v tožbi navaja, da sta obe odločbi upravnih organov nepravilni in nezakoniti ter vztraja pri tem, da je bila njegova vloga na javni razpis dovoljena in popolna. Tožnik je del pravilno ustanovljene skupine, njegovo prijavo na razpis pa se je obravnavalo diskriminatorno, saj se od drugih prijaviteljev ni zahtevalo, da predložijo potrdilo o registraciji skupine pri pristojnem organu toženke. Toženka je neizpolnjevanje pogoja ugotovila šele v postopku tretjega odločanja. Meni, da iz Priloge 2 navedena zahteva ni izhajala. Drugostopni organ je izvajal ugotovitveni postopek brez sodelovanja tožnika, pri tem pa v postopku ni dal možnosti tožniku, da pojasni ustanovitev skupine in delovanje. Drugostopni organ je spregledal pogoje razpisa, v katerih je navedeno, katere listine morajo biti priložene vlogi in svojo lastno obrazložitev, da mora biti skupina ustanovljena in registrirana pri pristojnem organu in z ustanovitvenimi dokumenti ali notranjimi pravili izkazovati, da združuje proizvajalce ene od upravičenih shem kakovosti. To pa je tožnik izkazal. Tožnikova vloga je bila popolna, saj je vlogi priložil pravila skupine, iz katerih izhaja, da je tožnik zastopnik skupine, ki se prijavlja na razpis, enako kot so ravnale vse ostale skupine. Predlaga, da prvostopni organ predloži v spis odločbe o priznanju skupin na področju vinarstva, poleg tega pa, da predloži podatek, koliko prijaviteljev na razpis je predložilo odločbe in ali je toženka vloge prijaviteljev na javni razpis štela kot popolne kljub temu, da niso predložili odločb o priznanju skupin in niso bili vpisani v uradno evidenco. Direktor tožnika se je pozanimal pri drugih prijaviteljih in dobil podatek, da nobeden od prijaviteljev ni predložil odločbe ter da je ob prijavi zadostovalo, da so prijavitelji predložili registracijo iz sodišča o vpisu pravne osebe v sodni register, ki je bila nosilka in pravna zastopnica skupine, ter da nihče od tistih, ki so prejeli sredstva, ni bil pozvan k predložitvi odločbe toženke o priznanju skupine. Sklicuje se na določbo 23. člena Uredbe komisije (ES) št. 1974/2006, ki določa, da je skupina proizvajalcev skupina poljubne pravne narave. Vztraja pri tem, da je s predloženim dokazilom o registraciji in notranjimi pravili dokazal obstoj skupine. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi ugodi tožbi ter izpodbijani sklep prvostopnega organa odpravi oziroma, da ugotovi, da je izpodbijani sklep nezakonit ter na podlagi popolne vloge tožnika izda odločbo o odobritvi sredstev, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene ugovore ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Razlog, da je zavrnjena tožnikova vloga za dodelitev nepovratnih sredstev, je glede na obrazložitev drugostopnega organa, da tožnik ni skupina proizvajalcev v smislu pogojev javnega razpisa.

Na podlagi javnega razpisa, 1. alinee tretjega odstavka naslova „1. Splošni pogoji“ podpoglavja IV/1 Vstopni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni ob oddaji vloge na javni razpis, izhaja, da mora skladno s prvim odstavkom 51. člena ter sedmim in osmim odstavkom 101. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 – 2013 v letih 2010 -2013 (Uredba PRP), vlagatelj ob oddaji vloge na javni razpis, izpolnjevati naslednji pogoj in sicer, da je skupina proizvajalcev pravna oseba. Enako izhaja iz naslova „Podrobnejši pogoji“, kjer je v prvem odstavku določeno, da mora biti skupina proizvajalcev ustanovljena in registrirana pri pristojnem organu Republike Slovenije. Citirani pogoji javnega razpisa so v skladu z XI. poglavjem Uredbe PRP, kjer je v členu 50 določeno, da so vlagatelji skupine proizvajalcev, ki so pravne osebe in združujejo proizvajalce, ki sodelujejo v eni od upravičenih shem kakovosti za kmetijske proizvode ali živila ter uporabljajo pripadajoče simbole kakovosti oziroma zaščitne znake, ter 51. členom, ki določa pogoje za pridobitev sredstev in v prvem odstavku določa, da je eden izmed pogojev za pridobitev sredstev tudi, da je skupina proizvajalcev pravna oseba. Da se zahteva, da je skupina proizvajalcev konstituirana kot pravna oseba, izhaja tudi iz določbe 23. člena Uredbe komisije (ES) št. 1974/2006, ki določa, da za namene člena 20 (c) (iii) Uredbe ES (št. 1698/2005) pomeni „skupina proizvajalcev“ organizacijo poljubne pravne narave, ki združuje pridelovalce, ki aktivno sodelujejo v shemi kakovosti hrane iz člena 32 te uredbe za določen kmetijski proizvod ali živilo. Sodišče besedilo „poljubne pravne narave“ razume kot jasno napotilo, da se zahteva organiziranost skupine proizvajalcev kot pravne osebe, na nezapovedan način, vendar tako, da skupina proizvajalcev pridobi pravno subjektiviteto, saj je le kot taka lahko nosilka pravic in obveznosti, ki bi jih na podlagi javnega razpisa pridobila.

Ni sporno v zadevi, da skupina proizvajalcev A. ni bila priznana kot skupina proizvajalcev z odločbo, kot določa 89. člen Zakona o kmetijstvu (ZKme-1) (po drugem odstavku 89. člena ZKme), saj je drugostopni organ pred svojo odločitvijo vpogledal v evidenco zaščitenih in certificiranih kmetijskih pridelkov in živil ter priznanih mineralnih vod in pri tem ugotovil, da (pri)tožnik ni bil priznan kot skupina proizvajalcev, pa tudi tožnik ne zatrjuje drugače. Ni sporno tudi, da tožnik sam ni sporna skupina proizvajalcev, je njen del (kot sam pritrjuje v tožbi – stran 3). Tožnik dokazuje, da je z dokazilom o registraciji tožnika (torej samega sebe – A. d.o.o.) iz sodnega registra in z notranjimi pravili delovanja Skupine dokazal obstoj skupine. Sodišče njegovemu ugovoru, da navedeni dokazili izkazujeta pravno subjektiviteto skupine proizvajalcev, ne more slediti. Registracija tožnika samega kot d.o.o. ne more izkazovati pravne subjektivitete širše, kot le zanj. Sama predložena Pravila delovanja skupine proizvajalcev A. pa pravne subjektivitete tudi ne izkazujejo, saj ustanovitev pravne osebe zgolj na tak način po nobeni pravni podlagi ni predvidena. Iz Priloge 2 razpisne dokumentacije je izhajalo, da mora vlagatelj predložiti potrdilo o registraciji skupine proizvajalcev pri pristojnem organu RS (v obrazložitvi vrste dokazila pa je bilo vlagatelju naloženo, da predloži potrdilo o registraciji, ki jasno opredeljuje, da je skupina pravno ustanovljena pri pristojnem organu RS: - izpisek iz sodnega registra ali – potrdilo pristojne upravne enote ali – potrdilo o registraciji pri drugem pristojnem organu (npr. odločba o priznanju skupine proizvajalcev...)). Iz navedenega je jasno razvidno, da je bilo zahtevano, da je skupina proizvajalcev pravna oseba poljubne pravne narave (skladno z 23. členom Uredbe komisije (ES) št. 1974/2006). Glede na citirano besedilo Priloge 2 ni bila zahtevana le odločba toženke o priznanju skupine kot meni tožnik, pač pa bi skupina zadostila pogoju tudi z organiziranostjo oziroma ustanovitvijo kot pravna oseba na podlagi drugega zakona (ne le ZKme-1), na podlagi katerega bi pravno subjektiviteto pridobila in se o tem izkazala ob vložitvi vloge, v Prilogi 2. Tožnik torej ni izpolnjeval vstopnega pogoja upravičenega vlagatelja ob oddaji vloge na javni razpis, saj ni izkazal svoje pravne subjektivitete. Sodišče torej soglaša z drugostopnim organom, da neizpolnjevanje vstopnega pogoja že samo zase zadostuje za zavrnitev vloge (neizpolnjevanje pogojev po Prilogi 2 javnega razpisa).

Z zgoraj navedeno obrazložitvijo sodišče kot nerelevantne presoja vse tožbene ugovore, ki jih tožnik postavlja v smislu izkazanosti obstoja skupine proizvajalcev. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje, da mu je prvostopni organ v postopku sporni status skupine proizvajalcev priznal, ker ga ni pozival na dopolnitev vloge, ter sklicevanje na odločanje upravnih organov v zadevah drugih prijaviteljev. V obravnavani zadevi sodišče odloča o tožbi tožnika, s katero ta uveljavlja nezakonitost izpodbijane odločbe kot vlagatelja vloge na javni razpis ter izpolnjevanje te vloge glede na konkretne pogoje javnega razpisa. Enako zato ne more presojati pravilnosti odločbe, ki jo je tožnik v dokaz, da izpolnjuje sporni pogoj skupine proizvajalcev, predložil in se nahaja v sodnem spisu vpisana pod A6, oziroma odločiti, da tudi eventuelne nezakonitost te odločbe izkazuje pravilnost izpodbijane odločbe.

Tožnik ugovarja bistveni kršitvi določb postopka, ker toženka, ki je izvajala ugotovitveni postopek, tožniku ni dala možnosti, da pojasni ustanovitev skupine. Sodišče ugovoru ne more slediti. Toženka je res v odločbi navedla, da je vpogledala v evidenco, ki bi pri toženki izkazovala, da je tožnik skupina proizvajalcev, vendar pa sodišče njenega postopanja, ki bi kolikor bi toženka res dopolnjevala ugotovitveni postopek, terjala vključitev tožnika v postopek, ne razume kot dopolnjevanje ugotovitvenega postopka, temveč, da je toženka s ponovno presojo vloge tožnika, ko je ugotovila, da tožnik ni skupina proizvajalcev v smislu pogojev javnega razpisa, opravila drugačen sklep o dejanskem stanju kot prvostopni organ (pri čemer pomeni obseg ugotovljenega dejanskega stanja v trditvenem in dokaznem pomenu tožnikova vloga na javni razpis) ter ugotovila (kot zgoraj), da tožnik ni izkazal, da je kandidiral na javni razpis kot skupina proizvajalcev, kot se je v splošnih in podrobnejših pogojih javnega razpisa zahtevalo. Ugotoviti pa je tudi, da gre pri javnih razpisih za odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku, ugotavlja se dejansko stanje na podlagi dejstev iz vloge stranke oziroma uradnih podatkov, ki jih ima organ, in za to ni treba posebej zaslišati stranke.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 3. alinee drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je prvostopni izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v prvostopnem upravnem aktu, te razloge pa je sodišče navedlo v sodbi.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.