Jedro

Prvostopno sodišče pa je po obsežno izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da ni ničesar, kar bi dokazovalo, da sta obdolžena A.F. in M.Ž. kazniva dejanja, ki so se jima očitala, storila z naklepom, pri čemer je prvostopno sodišče pravilno zaključilo tudi, da obtožba tudi sicer ni ustrezno pojasnila, zakaj bi naj oba obdolženca sploh želela storiti takšna kazniva dejanja, kaj konkretno bi naj bile okoliščine, ki bi naj izkazovale naklep obeh obdolžencev, pa državno tožilstvo ne pojasnjuje niti v pritožbi.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolžena A.F. in M.Ž. oprostilo obtožbe, da bi naj storila kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po prvem odstavku 257. v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 257. člena v zvezi z 20. členom KZ-1 ter kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po prvem odstavku 257. v zvezi z 20. členom KZ-1. V skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov obremenjujejo proračun.

2. Zoper takšno sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožila okrožna državna tožilka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Odgovora na pritožbo sta vložila zagovornika obeh obdolžencev. V odgovorih na pritožbo sta predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti in tudi popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč zagovora obeh obdolžencev ter izvedene dokaze pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da ne razpolaga z dokazi, na podlagi katerih bi lahko z vso gotovostjo, potrebno za obsodilno sodbo, obdolženca spoznalo za kriva storitve očitanih kaznivih dejanj. Zato ju je v dvomu tudi utemeljeno oprostilo obtožbe. Svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja okrožne državne tožilke, s katerimi si prizadeva za drugačno oceno izvedenih dokazov, ne morejo omajati pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov napadene sodbe. Pritožbeno sodišče se zato v izogib ponavljanju sklicuje na ustrezne razloge prvostopne sodbe, s katerimi soglaša, zato le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

6. Obdolžencema očitana kazniva dejanja se lahko storijo le z naklepom. Prvostopno sodišče pa je po obsežno izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da ni ničesar, kar bi dokazovalo, da sta obdolžena A.F. in M.Ž. kazniva dejanja, ki so se jima očitala, storila z naklepom, pri čemer je prvostopno sodišče pravilno zaključilo tudi, da obtožba tudi sicer ni ustrezno pojasnila, zakaj bi naj oba obdolženca sploh želela storiti takšna kazniva dejanja, kaj konkretno bi naj bile okoliščine, ki bi naj izkazovale naklep obeh obdolžencev, pa državno tožilstvo ne pojasnjuje niti v pritožbi. Nasprotovati pa tudi ni mogoče zaključkom prvostopnega sodišča, da državno tožilstvu prav tako tudi ni pojasnilo, kakšno nepremoženjsko korist bi naj oba zaposlena, torej I.P. in P.J. sploh prejela. Obtožba v tej smeri namreč ni konkretizirana. Da bi se naj nepremoženjska korist izkazovala v obliki zaposlitve za določen čas in uvrstitve v 47. plačilni razred, pa je tožilstvo konkretiziralo šele v pritožbi.

7. Da je bila zaposlitev I.P. in P.J. utemeljena, saj sta bila zaposlena na ključnih področjih delovanja občine (točka 24 izpodbijane sodbe), kjer je obstajal kadrovski manjko, so potrdile številne priče, na katere se v svoji sodbi sklicuje prvostopno sodišče. A.K., zaslišan na glavni obravnavi (list. št. 535/5-8), je povsem določno izpovedal, da je Urad za gospodarske dejavnosti imel kadrovski primanjkljaj, na kar so vedno znova že dalj časa opozarjali in tudi predlagali nove zaposlitve, zato so zaposlitev P., ki je opravljal določene „naloge oziroma delal na področju gospodarstva za Urad za gospodarske dejavnosti“ pozdravili. Potrebovali bi še več zaposlenih, ker je bilo kar nekaj sistematiziranih delovnih mest nezasedenih. Da so zaposleni sedeli na enem oddelku, delali pa na drugem, kar v pritožbi izpostavlja pritožnica, pa tudi ni bilo nič nenavadnega, saj se je to dogajalo „kar v nekaj primerih“, kar sta izpovedali tako priča M.D. (list. št. 530), kot tudi A.K. (535/5), zato pritožba okrožne državne tožilke tudi v tem delu, ko izpostavlja, da I.P. ni delal na delovnem mestu, na katerega sta ga obdolžena zaposlila, ne more biti uspešna. Pa tudi navedbe, da S.P. obdolženca ni poznala in ni vedela kdo je, ob izpovedbi A.K., kot je to že pojasnjeno tudi v točki 7 izpodbijane sodbe, ne more vzbuditi dvoma v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča. 8. Pritožbeno sodišče pa ob tem dodaja tudi, da po zatrjevanju tožilstva podjemna pogodba sklenjena s P. ni bila sklenjena za nobeno od taksativno naštetih nalog iz prvega odstavka 184. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), zato je bila sklenjena v nasprotju s 184. členom ZUJF. Pri tem pa je vendarle potrebno izpostaviti, in kar v svojih odgovornih na pritožbo navajata tudi oba zagovornika, da iz drugega odstavka 184. člena ZUJF izhaja, da lahko uporabniki proračuna na podlagi soglasja iz 186. člena ZUJF sklepajo tudi druge avtorske in podjemne pogodbe in prevzemajo obveznosti za plačilo stroškov zaradi opravljanja dela dijaka ali študenta na podlagi ustrezne napotnice pooblaščene organizacije za posredovanje dela. Iz navedenega pa je sklepati, da je bila podjemna pogodba vendarle sklenjena v skladu z drugim odstavkom 186. člena že navedenega ZUJF, saj je soglasje k sklenitvi bilo podpisano, podpisal pa ga je obdolženi A.F. kot župan.

9. Glede na to, da je tožilstvo v obtožbi zatrjevalo, da bi obdolženi P. lahko opravljal dela, ki jih je opravljal po podjemni pogodbi tudi na prejšnjem delovnem mestu in ob tem obdolžencema očita, da sta izrabila svoj uradni položaj z namenom, da bi P. pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 1.510,02 EUR, kolikor znaša razlika med plačilom, ki ga je P. prejel kot zaposlen na delovnem mestu koordinator V, ter plačilom, ki ga je prejel na podlagi podjemne pogodbe, pa je zaznati nasprotja v očitku, saj se glede na navedeno po eni strani zatrjuje, da je bila zaposlitev I.P. pod točko 1 nepotrebna, po drugi strani pa se trdi, da bi lahko I.P. dela po podjemni pogodbi opravljal tudi v okviru prejšnje zaposlitve, torej zaposlitve, opisane pod točko 1 izreka.

10. Glede na vse navedeno in glede na razloge, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo že prvostopno sodišče, pritožba s prikazovanjem, da je prvostopno sodišče dejansko stanje ugotovilo zmotno, nikakor ne more biti uspešna. Pritožbeno sodišče pa pri tem dodaja še, da sodišče izreče oprostilno sodbo ne le, če sploh ni dokazano, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, temveč tudi, če o tem obstaja dvom. In v obravnavani zadevi je iz razlogov navedenih tudi v izpodbijani sodbi, tak dvom, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, vsekakor obstajal. 11. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni oprostilni izrek zavrniti kot neutemeljeno.

12. Ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 96. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP.