Jedro

V tem socialnem sporu tožnik vtožuje plačilo odškodnine za škodo v višini zakonskih zamudnih obresti, ki naj bi mu nastala zato, ker toženec ni pravočasno odločil o nadomestilu plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu, poleg tega pa mu ni pravočasno izplačala niti letnega dodatka. Ker je tožena stranka odškodninsko terjatev po temelju izrecno priznala (priznala je torej odgovornost za nastalo škodo) in sicer tako iz naslova nepravočasnega plačila zneskov nadomestila za čas čakanja na zaposlitev kot iz naslova nepravočasnega plačila zneskov letnega dodatka, bi moralo sodišče prve stopnje odškodninskemu zahtevku tožnika iz obeh naslovov po temelju ugoditi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se v II. in III. tč. izreka spremeni tako, da se v celoti glasi: „II. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati znesek 1.052,45 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2011 dalje do plačila, v 15-dneh od prejema sodbe, pod izvršbo.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku v 15 dneh po prejemu sodbe plačati 2.029,50 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo“.

Tožena stranka je dolžna tožniku v 15 dneh po prejemu sodbe plačati 347,21 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 34.541,34 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2008 dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo (I. tč. izreka). Kar je tožnik zahteval več 1.052,45 EUR) je zavrnilo (II. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 1.968,61 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku paricijskega roka do plačila (III. tč. izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe pritožbo vlaga tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, saj se skladno z 2. odst. 276. čl. ZPIZ-1 odškodnina določi v višini zamudnih obresti, obračunanih od denarnih dajatev, ki jih je dolžna tožena stranka izplačati za nazaj. Odškodnina se določi na način, da se od vseh dajatev obračunajo zamudne obresti. Da ta pravica tožniku pripada izhaja iz odločbe VDSS opr. št. Psp 219/2008, kjer je sodišče odločilo, da se tožniku priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja, tožena stranka pa je nato izračunala tako višino nadomestila kot letni dodatek ter tožniku dne 22. 8. 2008 oboje nakazala, kot je razvidno iz dopisa z dne 4. 3. 2009. Tudi letni dodatek bi bil tako tožniku izplačan, če bi tožena stranka pravočasno in pravilno odločila. Tožniku tako pripada tudi odškodnina v višini 1.052,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2008 dalje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožila, zaradi česar je sodba v ugodilnem delu postala pravnomočna.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem socialnem sporu tožnik vtožuje plačilo odškodnine za škodo v višini zakonskih zamudnih obresti, ki naj bi mu nastala zato, ker toženec ni pravočasno odločil o nadomestilu plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu, poleg tega pa mu ni pravočasno izplačala niti letnega dodatka.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo (list. št. 6) izrecno priznala temelj tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti od priznanih zneskov nadomestila za čas čakanja na zaposlitev in zneskov letnega dodatka, zahtevek pa je prerekala po višini. Zatrjevala je, da je tožnik izračun odškodnine v višini zamudnih obresti opravil nepravilno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med strankama nesporno, da je dne 22. 9. 2008 tožena stranka tožniku izplačala nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, iz listin v spisu, ki jih je sodišče vpogledalo, pa je razvidno tudi, da je tožena stranka istega dne tožniku za nazaj izplačala tudi letni dodatek (A5). Kljub dejstvu, da je tožena stranka izrecno priznala temelj (podlago) tožbenega zahtevka (torej odškodninsko odgovornost), pa je sodišče prve stopnje, sklicujoč se na določbo 276. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 s sprememb.) tožniku priznalo odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti zgolj od priznanih zneskov nadomestila za čas čakanja na zaposlitev, ne pa tudi od zneskov letnega dodatka, kar pa je nepravilno. Ker je tožena stranka v sodnem postopku odškodninsko terjatev po temelju izrecno priznala (priznala je torej odgovornost za nastalo škodo) in sicer tako iz naslova nepravočasnega plačila zneskov nadomestila za čas čakanja na zaposlitev kot iz naslova nepravočasnega plačila zneskov letnega dodatka, bi moralo sodišče prve stopnje odškodninskemu zahtevku tožnika iz obeh naslovov po temelju ugoditi. Skladno s pravili dokazovanja, se neprerekanih ali izrecno priznanih dejstev ne dokazuje in jih sodišče tudi posebej ne ugotavlja (214. člen ZPP). Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje moralo odločati zgolj o višini odškodnine, ki jo je tožena stranka dolžna poravnati tožniku in to tudi iz naslova nepravočasnega izplačila letnega dodatka in tako ni bilo potrebe, da se je sodišče ukvarjalo tudi s temeljem tožbenega zahtevka.

Tožnik je vtoževal odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od zneskov letnega dodatka in sicer v znesku 1.052,45 EUR. Izračun višine odškodnine, torej obresti, od zapadlosti posameznih zneskov pa do izplačila zneskov letnega dodatka tožniku dne 22. 9. 2008, je pritožbeno sodišče opravilo samo ob uporabi programa za izračun zakonskih zamudnih obresti pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije. Pri tem je ugotovilo, da je tožnikov izračun pravilen. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožniku priznalo odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti za letni dodatek v višini 1.052,45 EUR, ki jo je tožniku dolžna plačati tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Tožnik je vtoževal tudi zakonske zamudne obresti od zahtevanega zneska odškodnine. Tožena stranka vtoževanih zakonskih zamudnih obresti ni substancirano prerekala, zaradi česar je tožnik do slednjih upravičen tako, kot jih je zahteval, to je od dne 22. 11. 2008 dalje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP pritožbi tožnika ugodilo in odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo 2. odst. 165. čl. ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka. Tožnik je s tožbenim zahtevkom v celoti uspel, zato mu je tožena stranka v skladu z načelom uspeha v postopku dolžna povrniti stroške postopka (154. čl. ZPP). Slednji, glede na pravilno odmero, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, znašajo 2.029,50 EUR. Te stroške mora tožena stranka povrniti tožniku tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške, kot izhaja iz izreka. Pritožbeno sodišče je tožniku na podlagi določb Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08) priznalo nagrado za postopek v višini 89,60 EUR (tar. št. 3210), poštnino v višini 0,99 EUR, 20 % DDV v višini 18,12 EUR ter sodno takso v višini 238,50 EUR, skupaj torej 347,21 EUR.