Jedro

Če storilcu prekrška ni bilo omogočeno, da zavzame stališče tako glede pravnih kot tudi glede dejanskih vprašanj prekrška niti pred prekrškovnim organom (prekršek in okoliščine v zvezi z njim mu niso bile predočene na kraju dejanja) niti pred sodiščem (ki storilca ni seznanilo z opisom dejanskega stanja), so bila kršena osnovna jamstva poštenega sodnega postopka.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni z dne 7.5.2009 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Gornja Radgona je dne 7.2.2008 A.B. izdala uvodoma navedeni plačilni nalog zaradi prekrška po drugem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1), s katerim mu je naložila v plačilo 417,29 EUR globe, ker se je dne 7.2.2008 v prostorih zaporov M. ob izročitvi zunajzakonske partnerice v uklonilni zapor nedostojno vedel ter žalil in zmerjal policista. Zahtevo za sodno varstvo je Okrajno sodišče v Gornji Radgoni zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo plačilni nalog prekrškovnega organa.

2. Zoper pravnomočni plačilni nalog in sodbo je vrhovna državna tožilka N.F. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da je prekrškovni organ opis očitanega prekrška skupaj z zahtevo za sodno varstvo posredoval sodišču, to pa je njegovo zahtevo zavrnilo, ne da bi ga seznanilo z navedbami v opisu. S tem so bila prekršena osnovna jamstva poštenega sodnega postopka, saj mora biti storilcu dana možnost, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot pravnih vidikov naslovljenega očitka. Sodišče je svojo odločitev oprlo izključno na opis dejanja in navedbe policistov, dokazne predloge storilca pa je zavrnilo z obrazložitvijo, da ne bi mogli vplivati na drugačno odločitev sodišča. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj razveljavi uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 171. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo storilcu in njegovemu zagovorniku, ki predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

B.

4. Prekrškovni organ je uvodoma navedeni plačilni nalog zaradi prekrška po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 z dne 7.2.2008 storilcu vročil dne 4.3.2008. Zoper ta plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri navaja, da dejanja ni storil. Priznava, da je dne 7.2.2008 dejansko bil v prostorih zaporov M., vendar ni vpil, niti se ni do nikogar nedostojno vedel, pač pa se je policist nedostojno vedel do njega. Zakonski znaki prekrška po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 niso izpolnjeni. Predlagal je, da se zasliši oba policista, ki sta bila na kraju dogodka. Zahteva pa tudi svoje zaslišanje, saj želi, da se mu omogoči, da se izreče o dokazih prekrškovnega organa.

5. Prekrškovni organ je zahtevo za sodno varstvo skupaj s plačilnim nalogom in opisom dejanskega stanja poslal pristojnemu sodišču. V opisu dejanskega stanja je navedel, da je storilec ob izročitvi D.Č., ki je njegova zunajzakonska partnerica, v uklonilni zapor, storilec pristopil do policistov in povedal, da želi poravnati njen dolg. Policist mu je pojasnil, da lahko to stori na banki ali na sodišču, ki je odredbo za privedbo izdalo, če pa ne razpolaga s plačilnim nalogom in sklicno številko, mora opraviti poizvedbe na sodišču. B.A. je nato policista večkrat zaporedoma vprašal, če je prepričan, ko pa mu je policist ponovno pojasnil postopek, je ta dejal: „Mater si pameten, ti pa si pameten za svoja leta“, to trditev pa je ponavljal na žaljiv in nesramen način ter policista še naprej žalil glede njegove inteligence in strokovnosti. Prekrškovni organ je še navedel, da so bila ta dejstva ugotovljena na podlagi neposredne zaznave policistov J.L. in V.S. 6. Okrajno sodišče je o zahtevi za sodno varstvo odločilo brez dopolnjevanja dokaznega postopka, saj je ugotovilo, da so bila v predmetni zadevi vsa odločilna dejstva na podlagi zbranih dokazov zanesljivo in celovito ugotovljena in da so bili podani vsi predpisani pogoji za izdajo plačilnega naloga. Sodišče ni našlo razlogov za dvom v neposredne zaznave policistov, zato tudi izvedba dokazov, ki jih je storilec predlagal, ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev sodišča in jih sodišče ni izvedlo. Plačilni nalog vsebuje kraj in čas storitve prekrška ter pravno opredelitev prekrška in pravni pouk, s čimer je bil prekršek storilcu predstavljen. Pravico do izjave pa je storilec izkoristil z zahtevo za sodno varstvo, iz katere je razvidno, da je razumel, kaj se mu očita. Sodišče je zato ocenilo, da ni potrebno, da se ga pozove na podajo izjave v postopku obravnave zahteve za sodno varstvo.

7. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti graja postopek pred sodiščem prve stopnje, v katerem so bila prekršena osnovna jamstva poštenega sodnega postopka, saj mora biti storilcu dana možnost, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot pravnih vidikov naslovljenega očitka. Sodišče je svojo odločitev oprlo izključno na opis dejanja in navedbe policistov, dokazne predloge storilca pa je zavrnilo z obrazložitvijo, da ne bi mogli vplivati na drugačno odločitev sodišča. Uveljavlja kršitev 22. in 29. člena Ustave RS.

8. Vrhovno sodišče je v podobnih primerih že odločalo (zadevi IV Ips 58/2007 z dne 28.2.2008 ter IV Ips 78/2008 z dne 28.10.2008), pri čemer je izhajalo iz stališč Ustavnega sodišča RS v zadevah Up-120/97 z dne 18.3.1999 in Up-32/01 z dne 13.3.2003. Iz navedenih odločb Ustavnega sodišča izhaja, da je potrebno tudi v postopku o prekršku obdolžencem zagotoviti temeljna jamstva poštenega postopka, pri čemer je lahko raven zagotovljenih pravic v primerih manj hudih prekrškov (z blažjimi posledicami za kaznovanega) tudi nižja od tiste iz kazenskega postopka. Presoja, ali je bil obdolženec za prekršek deležen poštenega postopka, obsega predvsem odgovor na vprašanje, ali je imel zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede pravnih kot tudi glede dejanskih vprašanj. Kriterij za presojo je Ustavno sodišče izpeljalo iz jamstva enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z 29. členom Ustave. Obdolžencu mora biti omogočeno, da se izjavi o dokaznem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj.

9. Vrhovno sodišče je glede na navedena izhodišča presojalo, ali so bila v konkretnem postopku storilcu zagotovljena vsaj minimalna procesna jamstva in je postopek mogoče označiti kot pošten. Ker storilcu prekršek in okoliščine v zvezi z njim niso bile predočene na kraju dejanja (plačilni nalog mu je bil vročen naknadno po pošti), bi moral imeti možnost, da se z njimi seznani v nadaljevanju postopka in da se o njih tudi izjavi. Opis dejanskega stanja šele pomeni konkretizacijo sicer abstraktnega očitka prekrška iz drugega odstavka 7. člena ZJRM-1, ki je vsebovana v plačilnem nalogu, ki je bil storilcu vročen. Dejanskemu stanju, kot je bilo predstavljeno s strani prekrškovnega organa, je sodišče v celoti sledilo, dokazne predloge storilca pa je zavrnilo z obrazložitvijo, da ne bi mogli vplivati na drugačno presojo sodišča. 10. Storilcu zato v postopku z zahtevo za sodno varstvo niso bila zagotovljena minimalna procesna jamstva in postopka ni mogoče oceniti kot poštenega. Sodišče ga namreč ni seznanilo s procesnim gradivom (opisom dejanskega stanja), ki je bilo bistveno za odločitev. Sodišče brez presoje navedenih dejstev sploh ne bi moglo opraviti subsumpcije pod normo drugega odstavka 7. člena ZJRM-1, saj je bil konkretni dejanski stan oblikovan šele na podlagi opisa dejanskega stanja prekrškovnega organa, saj plačilni nalog vsebuje samo zakonsko opredelitev prekrška. Storilec se o tem ni mogel izjaviti, čeprav iz zgoraj predstavljenih ustavnih izhodišč izhaja njegova pravica, da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov procesni položaj.

11. Da bi bila spoštovana osnovna jamstva poštenega sodnega postopka, bi moralo sodišče pred odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo storilca seznaniti s ključnimi obremenilnimi dejstvi in mu omogočiti, da se o njih izjavi, ne glede na to, da postopkovne določbe ZP-1 tega izrecno ne zahtevajo. Takšna zahteva namreč izhaja neposredno iz Ustave in ustavnosodne prakse, kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v zadevi IV Ips 58/2007. Tudi predmetna zadeva se namreč, tako kot zadeva IV Ips 58/2007 nanaša na ureditev pred sprejemom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1E), ki je odpravila pomanjkljivosti zakonske ureditve.

12. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi 426. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.