14. 11. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Bojana Hojnika iz Portoroža na seji dne 14. novembra 2002

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 302. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 - popr., 72/98, 6/99, 66/2000 in 111/01) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik meni, da je pojem "motenje reda", uporabljen v izpodbijani določbi, nejasen in nedoločen ter zaradi tega v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave), in zahtevo pravne države (2. člen Ustave), da so zakoni določni. Kaznovanje drugih udeležencev v kazenskem postopku, še posebej pa kaznovanje subsidiarnega tožilca, naj bi bilo nezdružljivo z namenom kazenskega postopka. Izpodbijana določba naj bi omogočala "utišanje" stranke in zlorabo pristojnosti sodišča, zaradi česar naj bi bila v nasprotju z 21. členom Ustave, iz katere naj bi izhajala pravica strank v postopku, da pridejo do besede. Ker naj bi izpodbijana določba omogočala izrek kazni, ne da bi bila prizadeti osebi zagotovljena pravica do neodvisnega in nepristranskega sodišča, naj bi bila v nasprotju s 23. členom Ustave. Nadalje naj bi bil prvi odstavek 302. člena ZKP v nasprotju z 29. členom (pravna jamstva v kazenskem postopku), z 22. členom (enako varstvo pravic) in s 33. členom Ustave (pravica do zasebne lastnine).

Nedopustna naj bi bila tudi možnost izreka denarne kazni, ki po višini dosega kazen za nekatera kazniva dejanja.

2.Državni zbor na pobudo ni odgovoril.

B. - I.

3.V skladu z drugim odstavkom 162. člena Ustave lahko vsakdo da pobudo za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem, če izkaže svoj pravni interes. Drugi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) določa, da je pravni interes za vložitev pobude podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj.

4.Pri Ustavnem sodišču teče postopek za preizkus ustavne pritožbe zoper pravnomočen sklep, s katerim je bila pobudniku na podlagi izpodbijane zakonske določbe izrečena denarna kazen. Ker bi morebitna ugotovitev, da je izpodbijana določba v neskladju z Ustavo, lahko izboljšala pobudnikov pravni položaj, je pravni interes za odločitev o pobudi izkazan.

B. - II.

5.Prvi odstavek 302. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se glasi: "Če obtoženec, zagovornik, oškodovanec, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča, izvedenec, tolmač ali kdo drug, ki je navzoč na glavni obravnavi, moti red ali se ne pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda, ga predsednik senata opomni. Če opomin ne zaleže, sme senat odrediti, da se obtoženca odstrani iz sodne dvorane; druge pa sme ne le odstraniti, marveč tudi kaznovati z denarno kaznijo, določeno v prvem odstavku 78. člena tega zakona."

6.Zoper sklep o kazni je dovoljena pritožba, senat pa lahko sklep tudi prekliče (prvi odstavek 303. člena ZKP). Na podlagi 78. člena ZKP znaša denarna kazen najmanj eno petino zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ trikratni znesek te plače. Če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, se izvrši tako, da se za vsako začeto eno desetino povprečne mesečne čiste plače v gospodarstvu v Republiki Sloveniji določi en dan zapora (130. člen ZKP).

7.Očitek o neskladnosti prvega odstavka 302. člena ZKP z 28. členom in z 29. členom Ustave ni utemeljen. Člen 28 opredeljuje načelo zakonitosti v kazenskem pravu, 29. člen pa določa pravna jamstva v kazenskem postopku. Tako po naslovu kot po besedilu se določbi nanašata na kazniva ravnanja in postopek v zvezi z njihovim ugotavljanjem, izpodbijana določba pa ne določa kaznivega ravnanja in sankcije zanj. Določba v izpodbijanem delu določa t. i. redovno kazen, ki je določena v postopkovnem predpisu in ki je po svoji naravi blizu disciplinskim kaznim.

Pristojnost je dana sodišču z namenom, da zagotovi nemoten potek in izvedbo glavne obravnave. Nanaša se izključno na osebe, ki sodelujejo v postopku pred sodiščem, in le glede njihovega ravnanja v okviru tega postopka. Izrečena denarna kazen ni kazenska sankcija in se ne vpiše v kazensko evidenco. V zaporno kazen se sme spremeniti le v primeru neizterljivosti. Enako kot za disciplinske kazni, glede katerih je Ustavno sodišče že zavzelo stališče, da ustavne določbe, ki se nanašajo na kazniva ravnanja in kazenski postopek, zanje niso uporabljive (odločba št. Up-173/96 z dne 4. 11. 1999, OdlUS VIII, 298).

8.Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi načel pravne države (2. člen Ustave). Očitek, da je pojem "motenje reda", vsebovan v izpodbijani določbi ZKP, nejasen in nedoločen ter da omogoča preširoko razlago in zlorabe s strani sodišča, ni utemeljen. Gre za nedoločen pravni pojem, ki ima v kontekstu, v katerem se določba uporablja, dovolj predvidljivo in zanesljivo vsebino.

Določba je namenjena zagotovitvi nemotenega poteka in izvedbe glavne obravnave. Za motenje reda gre le tedaj, ko udeleženec v postopku s svojim dejanjem ali opustitvijo onemogoča potek postopka, kot je določen v zakonu. Že iz samega pojma torej izhaja, da namen določbe ni preprečiti izvrševanja pravic udeležencev v postopku, temveč zagotoviti tako izvedbo postopka, ki bi omogočila uresničitev teh pravic vsem udeleženim. Odpravi morebitnih nepravilnosti pri izrekanju denarne kazni pa je namenjen postopek s pravnimi sredstvi.

9.Pravica stranke, da pride v postopku do besede, izhaja iz jamstva enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Ta določba je v tem pogledu specialna določba v razmerju do prvega odstavka 21. člena Ustave, ki zagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravnih postopkih, med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni. Očitek o kršitvi 22. člena Ustave ni utemeljen. Kot je bilo navedeno že v prejšnji točki obrazložitve, določba ne preprečuje strankam v postopku, da bi predstavile in dokazovale svoje stališče ter odgovarjale na nasprotna stališča, ampak - nasprotno - prav to omogoča.

10.Nadalje je neutemeljen očitek o kršitvi pravice do neodvisnega in nepristranskega sodišča (prvi odstavek 23. člena Ustave) in jamstva enakega varstva pravic (22. člen Ustave) v postopku izrekanja denarne kazni. Denarno kazen na prvi stopnji res izreče senat, v katerem je tudi predsednik senata, ki vodi glavno obravnavo in daje ukaze glede vzdrževanja reda. Vendarle je zoper odločitev senata dovoljena neomejena pritožba na drugostopenjsko sodišče (prvi odstavek 303. člena, prvi odstavek 402. člena in prvi odstavek 403. člena ZKP).

11.Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Zgolj dejstvo, da izrečena denarna kazen posega v premoženje prizadete osebe, kršitve še ne izkazuje, drugih razlogov pa pobudnik ni navedel.

12.Po navedenem je Ustavno sodišče pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo.

C.

13.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić