Jedro

S tem, ko je tožnik sklenil permanentno avtomobilsko zavarovanje, katerega premija je bila plačana tudi s povračilom premije po nadomeščenih predhodnih policah, je zaradi zamenjave lastnika oz. uporabnika prenehalo zavarovanje AO plus. Ker pozneje le-to ni bilo več sklenjeno, tožnik iz tega zavarovanja ne more zahtevati zavarovalnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v zadevi razsodilo drugič. Tudi tokrat je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da je tožnik z motornim kolesom H. CBR 900 RR, leto izdelave 1996, last podjetja Z. d.o.o., reg. št. ..., dne 22. 8. 1997 povzročil prometno nesrečo, v kateri je bil hudo poškodovan. Takrat je bilo vozilo zavarovano pri toženi stranki po polici št. 1 za čas od 23. 7. 1997 dalje, in sicer je bilo sklenjeno le obvezno avtomobilsko zavarovanje po splošnih pogojih AO 97. To zavarovanje tožniku ne krije škode.

Proti tej sodbi se je ponovno pritožil tožnik, toda sodišče je tokrat njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna sodba sodišče prve stopnje, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja (1) kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 370. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka tega člena, ker sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti v nasprotju z izvedenimi dokazi; ter (2) napačno uporabo materialnega prava v zvezi z določbami ZOR in splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti pri toženi stranki AO 95 in AO-plus. Predlaga spremembo izpodbijanih sodb in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Trdi, da uveljavlja povrnitev škode na podlagi zavarovalne police št. 4 z dne 18. 4. 1997 za zavarovanje AO-plus v zvezi s polico št. 9 z dne 18. 3. 1997. Toda sodišče je odločilo, da navedeni polici v času škodnega dogodka nista bili veljavni in se je oprlo na polico št. 4, ki se nahaja v spisu v duplikatu, kar je v nasprotju z izpovedjo direktorja podjetja Z., ki je bilo lastnik motorja v času pred, med in po nesreči. To izpoved potrjuje tudi tožnik, pa tudi priči, ki ju je predlagala tožena stranka, nista izpovedali, da bi lastnik oziroma direktor podjetja kdaj sodeloval pri sklepanju pogodb o zavarovanju po policah št. 01 ali 1. Ker se lastništvo lahko prenaša le z notarsko overjeno pogodbo, ki je priglašena na davčni upravi in vpisana v register vozil oziroma v prometno dovoljenje (kar potrjuje tudi dopis Upravne enote Kranj) ne more biti sporno lastništvo motorja. Samo to je pomembno za odločitev o pravici do zavarovanja, ki temelji na razmerju med tožnikom in lastnikom, ne pa na razmerju med tožečo in toženo stranko. Če ima lastnik podjetja v primeru poškodbe pravico do odškodnine po polici AO-plus, jo ima tudi tožnik. Zavarovalna pogodba o AO-plus zavarovanju je prostovoljna pogodba, ki mora izpolnjevati vse elemente kot druge pogodbe. Zato je za njeno spremembo potrebno soglasje obeh pravdnih strank, za enostransko prenehanje pa mora ena od pogodbenih strank zahtevati razveljavitev pogodbe na predpisan način. Izjema je določena le v prvem odstavku 5. člena splošnih pogojev, ki določa, da pogodba preneha veljati s prenosom lastništva ali uporabe predmetnega vozila. V splošnih pogojih pojem uporabe sicer ni določen, očitno pa je mišljena uporaba v smislu določbe 174. člena ZOR, saj je v 2. točki 1. člena pogojev navedeno, da ima uporabnik enake pravice kot lastnik. Da bi bil tožnik uporabnik v smislu prvega odstavka 5. člena pogojev AO plus pa sodišči ne ugotavljata. Vsekakor je dokazno breme o tem, da je prišlo do spremembe lastnika oz. uporabnika navedenega motorja na strani tožene stranke. Tega tožena stranka ni dokazala. Tožeča stranka ni pogodbena stranka, zato ni legitimirana za izpodbijanje zavarovalnih pogodb, kot zmotno ugotavljata sodišči prve in druge stopnje. Zavarovalne police št. 1 z dne 23. 7. 1997 lastnik ni sklenil. Sklenil jo je tožnik, ki za to ni bil pooblaščen, zato bi morali sodišče njegovo ravnanje ocenjevati po 904. členu ZOR in ne po 901. členu. Zato tožnik meni, da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, pa tudi razlogi sodb so nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišču druge stopnje še očita, da ni pravilno ugotovilo oziroma zapisalo kako je bilo z vračanjem premije.

Revizija ni utemeljena.

3. Revizijska je izredno pravno sredstvo, ki ga je po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) mogoče vložiti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik v reviziji uveljavlja oba razloga. Kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka očita sodiščema to, da so razlogi sodbe nejasni in v nasprotju z izvedenimi dokazi. To ni res, saj je v sodbah navedena ocena ugotovljenega dejanskega stanja in če tožniku ni všeč, ne pomeni, da je v nasprotju z izvedenimi dokazi. V sodbah je tudi logično pojasnjena uporaba materialnega prava, vendar je treba sodbi pazljivo brati, ker je bilo v kratkem časovnem obdobju za isto vozilo sklenjenih veliko zavarovalnih pogodb. Tudi očitek sodišču druge stopnje, češ da je zapisalo, da je tožena stranka vrnila zavarovalno premijo zavarovancu podjetja Z. je pavšalen in ni resničen, pa tudi ni odločilnega pomena.

Materialno pravo sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili. Tožnik sicer poudarja, da lastništvo motorja ni bilo preneseno s podjetja, nanj, vendar to ni pomembno za sklenitev zavarovalne pogodbe. Zavarovalna pogodba je pogodba obligacijskega prava in velja med pogodbenima strankama. Urejena je v Obligacijskem zakoniku (OZ)(2), ker pa ta 1060. členu določa, da je treba za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo, uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(3), sta sodišči pravilno uporabili temeljna določila ZOR (1.- 453. člen) in določila o zavarovanju (897. - 965. člen). V 897. členu, ki opredeljuje zavarovaje, ni nikjer navedeno, da bi moral biti sklenitelj premoženjskega zavarovanja njegov lastnik, prav nasprotno, izrecno je omogočeno zavarovanje v korist tretjega. Če je v zvezi z registracijo vozila(4) določeno, da se vozilo registrira na ime lastnika vozila, pa to ne pomeni, da bi bila upravna evidenca motornih vozil vzpostavljena zaradi dokazovanja lastninske pravice na vozilu. Ta evidenca je predvidena za upravne namene in ne odraža lastništva v stvarno-pravnem pomenu, saj se npr. v primeru, če je vozilo v solasti, registrira pač na enega, za katerega se lastniki sporazumejo.

Zavarovanje spornega motornega kolesa je bilo sklenjeno večkrat in sodišči sta ugotovili, da je podjetje Z. v letu 1997 najprej sklenilo obvezno avtomobilsko zavarovanje po polici št. 9, naknadno pa je tej polici dodalo še zavarovanje AO plus s polico št. 4. Toda v razmerje med podjetjem in toženo zavarovalnico je posegel tožnik, ki je na podlagi potrdila o tehničnem pregledu 17. 7. 1997 sklenil permanentno avtomobilsko zavarovanje, katerega premija je bila plačano tudi s povračilom premije po nadomeščenih predhodnih policah. S tem se je za tožnika uresničil primer iz prvega odstavka 5. člena Splošnih pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus-) in je zaradi zamenjave lastnika oz. uporabnika prenehalo zavarovanje AO plus. Odtlej je bilo torej zavarovanje med tožnikom in toženo zavarovalnico urejeno s polico št. 01, zavarovanje po prejšnjih dveh policah pa je prenehalo. Ker pozneje ni bilo več sklenjeno zavarovanje AO plus, tožnik iz tega zavarovanja ne more zahtevati zavarovalnine. Tožnikovo sklicevanje na 904. člen ZOR in izvajanje, da ni imel pooblastila za zastopanje podjetja in da direktor podjetja ni odobril tožnikovega ravnanja, bi lahko vplivalo na razmerje med podjetnem in toženo zavarovalnico, ne more pa vplivati na razmerje med tožnikom in toženo zavarovalnico, saj je prav on na podlagi potrdila o tehničnem pregledu sklenil novo zavarovanje in s tem povzročil, da je prejšnje zavarovanje prenehalo. Če je pri tem tožnik dajal neresnične podatke, mora nositi posledice svojega ravnanja in ne more biti zaradi tega privilegiran.

Tako se izkaže, da sodišči prve in druge stopnje nista storili očitanih bistvenih kršitev določb ZPP. Ker sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, revizija ni utemeljena. Zato jo je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije.

.Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/99-45/08.Op. št. (2): Uradni list RS, št. 83/01-40/07.Op. št. (3): Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89.Op. št. (4): Pravilnik o registraciji (Uradni list SFRJ, št. 74/89), ki temelji na Zakonu o varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 59/78).