Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila v konkretnem primeru vložitev nasprotne tožbe potrebna zaradi učinkovite obrambe zoper utemeljenost tožbenega zahtevka. Ne glede na to, da je v postopku po tožbi sedanja tožnica ugovarjala, da je od pogodbe odstopila, ji ni mogoče odreči uveljavljanja pravnega varstva še na drugih pravnih (in dejanskih) podlagah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 507,71 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep je toženka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako "da stroške predmetnega postopka v celoti naloži v plačilo tožeči stranki", podredno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbo 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Skladno s prvim odstavkom tega člena mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. V tem postopku je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, zato tožnica ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov. Četudi je tožnica ob vložitvi tožbe zanjo imela pravni interes, pa ga je naknadno izgubila, in je v posledici sodišče tožbo zavrglo, kar v vsakem primeru pomeni njen neuspeh, pri odločanju o pravdnih stroških, pa je odločilno načelo končnega uspeha. Presoja ozadja zavrženja tožbe z vidika siceršnje utemeljenosti zahtevka po nasprotni tožbi, ravnanj toženke in obstoja morebitnih drugih postopkov v zvezi s predmetnim pravnim razmerjem, pomeni prekoračitev relevantnih določb ZPP in je zato nedopustna. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je nasprotna tožba predstavljala posebno obliko obrambe. Obrambno sredstvo je že institut odgovora na tožbo, toženec ima tudi pravico do samostojnih ugovorov, s katerimi lahko izpodbija utemeljenost tožbenega zahtevka. Nasprotna tožba predstavlja samostojno tožbo, ki ni namenjena obrambi, temveč nasprotnemu napadu. Nasprotna tožba se v skladu z določili Sodnega reda sprva vselej vpiše na novo, kot ločena zadeva, sodišče pa lahko združi obravnavanje tožbe in nasprotne tožbe v skupni postopek. Ni pa to obvezno. Če se tožbena zahtevka obravnavata ločeno, je vsaka pravda samostojna. V konkretnem primeru sodišče tožbe in nasprotne tožbe ni združilo v skupno obravnavanje. Opozarja še, da je z odpovedjo tožbenemu zahtevku tožnica1 potrdila, da je prišlo do odstopa od pogodbe, kar je toženka2 tudi sama uveljavljala. Ugovor odstopa od pogodbe, po naravi stvari izključuje postavitev zahtevka na ugotovitev ničnosti oziroma neveljavnosti sklenjene pogodbe. Sodišče teh dejstev ni upoštevalo, v posledici je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Svojih ugotovitev o povezanosti postopka po tožbi in po nasprotni tožbi ni obrazložilo, v posledici sklepa ni možno preizkusiti.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka lahko vloži do konca glavne obravnave pri istem sodišču nasprotno tožbo: če je zahtevek nasprotne tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom; če se zahtevek tožbe in zahtevek nasprotne tožbe lahko pobotata; če se z nasprotno tožbo zahteva ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku (prvi odstavek 183. člena ZPP). V konkretnem primeru je sedanja toženka s tožbo od sedanje tožnice zahtevala izpolnitev pogodbene obveznosti (plačilo 1.590,00 EUR). Tožnica se je v postopku po tožbi branila z ugovorom, da je od pogodbe (upravičeno) odstopila. Vložila pa je tudi nasprotno tožbo z argumentom, da je pogodba zaradi izpodbojnosti neveljavna, podredno pa, da je (zaradi oderuškosti) nična. Razveljavitev pogodbe je lahko zahtevala le z nasprotno tožbo (in ne z ugovorom). Ničnost sicer učinkuje že po samem zakonu in o ničnosti lahko sodišče odloči kot o predhodnem vprašanju, lahko pa toženec vloži nasprotno tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe in s tem za odločitev o tem predhodnem vprašanju z učinkom pravnomočnosti. Iz povedanega je razvidno, da je bila nasprotna tožba v konkretnem primeru le obrambno sredstvo, saj je služila cilju, da se zavrne tožbeni zahtevek po tožbi.

6. Nasprotno tožbo je sodišče prve stopnje (pravilno) dovolilo (le, da se je vodila pod svojo opravilno številko), saj je ugotovilo, da so za njeno vložitev izpolnjeni pogoji iz 183. člena ZPP, zato ni mogoče šteti, da gre za (običajno) samostojno tožbo.

7. Pravilno je tako stališče sodišča prve stopnje, da je bila v konkretnem primeru vložitev nasprotne tožbe potrebna zaradi učinkovite obrambe zoper utemeljenost tožbenega zahtevka. Ne glede na to, da je v postopku po tožbi sedanja tožnica ugovarjala, da je od pogodbe odstopila, ji ni mogoče odreči uveljavljanja pravnega varstva še na drugih pravnih (in dejanskih) podlagah.

8. Ker se je toženec v prvotnem postopku odpovedal svojemu zahtevku in je v posledici sodišče izdalo sodbo, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 317. člena ZPP) je šteti, da s tožbo ni uspel in mora zato toženki (v tem postopku tožnici) povrniti stroške, nastale z vložitvijo nasprotne tožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP).

9. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev glede pritožbenih stroškov temelji za toženko na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP, za tožnico pa na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP.

1 v tem postopku toženka 2 v tem postopku tožnica