Jedro

Sodišče se ne strinja s stališčem organov obeh stopenj, da je mogoče uporabiti 197. člen ZGO-1 samo za stavbe, ki naj bi bile do konca leta 1967 zgrajene do V. gradbene faze.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik št. 351-2266/2013-38, z dne 5. 2. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe dalje, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano prvostopenjsko odločbo zavrnila zahtevek tožnice za izdajo potrdila, da ima objekt, ki stoji na zemljišču s parc. št. 470/9 k.o. ..., uporabno dovoljenje po samem zakonu.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da odločitev temelji na 1. točki prvega odstavka 197. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Obravnavani objekt je stanovanjska hiša, katere gradnja se je pričela v letu 1967 in je bila še istega leta vseljena, ne pa dokončana in v celoti zgrajena do 31. 12. 1967, saj je bila do navedenega datuma zgrajena le do tretje gradbene faze.

3. Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil. Po stališču drugostopenjskega organa objekta, ki ima za (pogojno) bivanje izdelano le eno sobo (in še to v garaži), ni mogoče označiti za zgrajen objekt. Ugotovitev, da se objekt na dan 31. 12. 1967 še ni mogel uporabljati kot stanovanjski objekt, pomeni, da se je namembnost predmetnega objekta po letu 1967 (dokončna izgradnja objekta), šele določila.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da so zaključki upravnega organa, da je bil objekt kot stanovanjska stavba v zemljiški knjigi prvič evidentiran 16. 12. 1981 v izmeri 77 m2, pri čemer je bil v kataster vpisan šele 9. 10. 1979 in da je bila dne 9. 3. 2007 s strani Geodetske uprave RS izdana odločba, iz katere je razvidna evidentiranost stavbe v izmeri 90 m2, napačni. Tožnica je pojasnila, da je bila leta 2006 prvič napravljena uradna izmera objekta s strani geodeta in to v času, ko je bila država v postopku evidentiranja nepremičnin in so vsi državljani morali napraviti uradne izmere. Tožnica je v postopku predlagala ogled objekta, da se vpogleda v stare in nove predložene fotografije ter da se postavi izvedenca gradbene stroke, ki bi lahko ugotovil, ali je prišlo do kakršnegakoli spreminjanja obsega, površine, velikosti objekta od leta 1967, torej od prvih evidenc, do danes. Dejansko stanje je bilo tako nepopolno ugotovljeno.

5. Nadalje se po mnenju tožnice prvostopenjski upravni organ ni opredelil do izjav prič, saj je priča A.A. izpovedal, da je leta 1967 ometal notranjost spodnjega prostora hiše ter da je bil objekt zgrajen pred koncem leta 1967, ko sta se tožnica in mož vselila. B.B. pa je priča, ki se je vselila v sobo tožnice v njenem prejšnjem bivališču, ko sta se onadva z možem odselila v hišo in je izpovedal, da se objekt od takrat do danes ni spreminjal ter da je tudi on dobil elektriko, vodo šele leta 1972. Tožnica predlaga ponovno zaslišanje prič in ocenitev njihovih izpovedb. ZGO-1 nikjer ne določa, da mora biti objekt, ki je zgrajen, tudi opremljen (torej V. faza gradnje). Tožnica je v upravnem postopku poskušala prvostopenjskemu organu dokazati s predlagano postavitvijo izvedenca ustrezne stroke, da se kvadratura objekta ni spreminjala, sama namembnost objekta pa je ves čas enaka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter toženi stranki naloži v plačilo stroške, ki so nastali v zvezi s tem postopkom.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba je utemeljena.

8. ZGO-1 v 197. členu določa, da se ne glede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisan način evidentirana v zemljiškem katastru (1. točka prvega odstavka). Če objekti iz prvega odstavka z dnem uveljavitve tega zakona še niso na predpisani način evidentirani, se šteje, da pridobijo uporabno dovoljenje, ko se na predpisan način evidentirajo v zemljiškem katastru oziroma katastru stavb (drugi odstavek). Na zahtevo lastnika objekta iz prvega odstavka tega člena lahko pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda potrdilo, da ima takšen objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu, če so takšni zahtevi priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena (četrti odstavek istega člena).

9. To pomeni, da je potrdilo o obstoju uporabnega dovoljenja po samem zakonu mogoče izdati za stavbo, zgrajeno pred 31. 12. 1967 pod nadaljnjima pogojema, da se ji namembnost po tem datumu ni bistveno spremenila in da je bilo zemljišče, kjer stoji, ob uveljavitvi ZGO-1 (1. 1. 2003) na predpisan način evidentirano v zemljiškem katastru. Če se je evidentiranje opravilo kasneje, je morala biti vpisana v kataster stavb, ki je za stavbe ustrezen kataster.

10. Po 1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je objekt s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami. V 1.1. točki istega člena je stavba opredeljena kot objekt z enim ali več prostorov, v katere človek lahko vstopi in so namenjeni prebivanju ali opravljanju dejavnosti.

11. Prvostopenjski organ je ugotovil iz pridobljenih in predloženih dokazil ter opravljenega zaslišanja prič, da je na predmetnem zemljišču bil zgrajen objekt – stanovanjska hiša, vendar ni bil dokončan in zgrajen v celoti pred 31. decembrom 1967. Po stališču prvostopenjskega organa šteje kot zgrajen oziroma dokončan objekt le tisti, ki je zgrajen do V. gradbene faze in je primeren in sposoben za bivanje. Prvostopenjski organ je tudi ugotovil, da je bil na predmetnem zemljišču prvotno evidentiran objekt – stanovanjska hiša v izmeri 77 m2, danes pa je stanje spremenjeno, in sicer je na njej objekt v izmeri 90 m2. 12. Drugostopenjski organ se je z ugotovitvijo prvostopenjskega organa v celoti strinjal in tudi po njegovem stališču je bistveno za odločitev, da je bil sporni objekt zgrajen le do III. gradbene faze. Prav tako je organ ugotovil, da ker predmetni objekt na dan 31. 12. 1967 še ni bil dokončan in ga še ni bilo mogoče normalno uporabljati kot stanovanjski objekt, to hkrati pomeni, da se je namembnost predmetnega objekta po letu 1967 šele določila. Iz navedenih razlogov je bila zahteva tožnice zavrnjena. Eden od kumulativno določeni pogojev, in sicer da je bil stanovanjski objekt zgrajen, dokončan pred 31. decembrom 1967 in zaradi navedenega še ni imel stanovanjske namembnosti, namreč ni bil izpolnjen.

13. Sodišče se ne strinja s stališčem organov obeh stopenj, da je mogoče uporabiti 197. člen ZGO-1 samo za stavbe, ki naj bi bile do konca leta 1967 zgrajene do V. gradbene faze. Namen omenjenega člena je bil namreč, da se določene gradnje, za katere je bilo ugotovljeno, da so bile zgrajene pred 31. decembrom 1967, legalizirajo in se jim podeli uporabno dovoljenje. Pri tem je treba poudariti, da izdaja takšnega potrdila ne pomeni legalizacije gradenj po tem datumu (na primer nadomestnih gradenj, rekonstrukcij, prizidav ali dozidav), za katere bi bilo potrebno pridobiti upravno dovoljenje. Zato pa po presoji sodišča za stavbe, za katere bi se ugotovilo, da so bile zgrajene do tega datuma, pa se po tem datumu na njih ni opravljalo del, za katera bi bilo treba pridobiti uporabno dovoljenje, poleg tega se jim bistveno ni spremenila namembnost, ni pravne podlage, da se pogoji dodatno zaostrujejo.

14. Omenjeni zahtevek je bil zaradi napačnega pravnega stališča organov obeh stopenj zavrnjen samo zaradi neizpolnitve enega od pogojev, ker naj objekt ne bi bil zgrajen oziroma sposoben za bivanje do zakonsko določenega datuma. V ponovljenem postopku bo potrebno ponovno ugotoviti, ali tožnica izpolnjuje pogoje iz člena 197, pri čemer mora tožena stranka opustiti stališče o zgrajenosti objekta glede na gradbeno fazo, poleg tega pa mora toženka napraviti dokazno oceno, ki vsebuje razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in vseh dokazov skupaj, saj mora iz nje izhajati katere dokaze in zakaj je toženka ob ugotavljanju dejanskega stanja upoštevala ter tudi katerih in zakaj ne. Iz dokazne ocene, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, sodišče ne more razbrati, zakaj so bile izjave nekaterih prič upoštevane, druge pa ne.

15. Glede na to je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo zaradi napačne uporabe materialnega prava odpravilo, bistvenih kršitev postopka in posledično nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja (2., 3. in 4. točka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

16. Naslovno sodišče samo ni izdalo potrdila (odločitev v sporu polne jurisdikcije), saj iz tožbe ne izhajajo okoliščine iz 65. člena ZUS-1. 17. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22 % DDV. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).