Jedro

Kršitev kazenskega zakona ni mogoče uspešno utemeljiti s trditvijo, da kaznivo dejanje obsojencu ni dokazano.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega J.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni J.M. je dolžan plačati 600 eurov povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu J.M. zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, v katero se po 49. členu KZ všteje kazen 15.000 SIT, ki jo je plačal za prekršek.

Zoper sodbi je zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter drugih. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča, da oškodovanec ni imel razlogov, da bi po krivem obtoževal obsojenca, ta ugotovitev pa je tudi v nasprotju z vsebino izpovedbe M.H., da je oškodovanec nagajal obsojencu, zato je sodišče kršilo postopek v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in tudi kršilo kazenski zakon, ker ni dokazano, da je obsojenec storil kaznivo dejanje. Enaka kršitev postopka naj bi bila tudi v tem, da ni razumno stališče sodb, da je obsojenec peš dohitel oškodovanca, ki se je hitro peljal na kolesu z motorjem; da je zmotno stališče sodbe sodišča prve stopnje, da je izpovedbo oškodovanca potrdil D.P.; da sodbi nimata razlogov o tem, zakaj sodišče ne verjame zagovoru in pričam M.H., B.Š. in D.L., ki so ga potrdili, o izpovedbah prič S.H. in I.P., da se je oškodovanec poškodoval, ko je zapeljal v jarek in padel, in o mnenju sodno-medicinskega izvedenca, ki je to možnost potrdil, o neverodostojnosti oškodovanca, ki je spreminjal izjave o tem, s katerim predmetom ga je obsojenec poškodoval. Predlaga, da se zahtevi ugodi tako, da se obsojenca oprosti krivde in stroškov postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti odgovarja, da zahteva utemeljuje le kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar neutemeljeno, ker imata sodbi zadostno utemeljitev dokazne ocene, sicer pa zahteva izpodbija dokazno oceno o nasprotujočih si dokazih, s čimer pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve ni mogoče vložiti.

O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je izjavil zagovornik, ki navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja ne le kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ampak tudi, da obsojencu kaznivo dejanje ni dokazano, ker pa je bila izrečena obsodilna sodba, je s tem kršen kazenski zakon. Poudarja navedbo iz zahteve, da je D.P. posredna in neverodostojna priča, ker je sodelavec oškodovančevega očeta.

Zahteva zagovornika obsojenega J.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 1. in 2. odstavka 420. člena, 1. odstavka 421. člena in 1. odstavka 424. člena ZKP lahko zagovornik vloži zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti. Vrhovno sodišče preizkuša le tiste kršitve zakona, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, kar pomeni, da morajo biti kršitve določno navedene in ustrezno obrazložene, da jih je moč preizkusiti.

Zmotno je stališče zahteve, da je kršitev kazenskega zakona podana, če sodišče ugotovi, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, čeprav to ni dokazano. Za kršitev kazenskega zakona gre samo v primeru, če je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče pa je nepravilno uporabilo določbe zakona na tako ugotovljena dejstva. S trditvijo, da kaznivo dejanje obsojencu ni dokazano torej ni mogoče uspešno utemeljiti kršitev kazenskega zakona.

Za bistveno kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP gre, če so razlogi o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Po določbi 7. odstavka 364. člena ZKP se v obrazložitvi sodbe navede, katera dejstva so dokazana in iz katerih razlogov, kako se presoja verodostojnost protislovnih dokazov in kateri razlogi so bili odločilni pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obtoženca.

Trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da sodbi v nasprotju z izpovedbo priče M.H. ugotavljata, da oškodovanec ni imel razloga, da bi neresnično obremenjeval obsojenca, ne uveljavlja nobene oblike kršitve postopka, ki so predvidene v 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče je imelo podlago za tak sklep v izpovedbi oškodovanca, da z obsojencem ne sam ne njegova družina niso bili v sporu, sicer pa priča M.H. tudi ni izpovedala drugače. Sodišče zagovora obsojenca ni moglo presojati, saj se ni zagovarjal. V 2. in 3. odstavku na 4. strani pa je analiziralo izpovedbe očividcev M.H., B.Š., D.L. in S.K., v 2. odstavku na 4. strani izpovedbo D.P., v 3. in 4. odstavku na 5. strani in 1. odstavku na 6. strani pa tudi izpovedbe prič I.P. in S.H. v povezavi z izpovedbami prič J.N., J.Z. in oškodovanca. Izvida in mnenji sodnomedicinskih izvedencev dr. L.T. in dr. A.K. je ocenilo v 2. in 3. odstavku na 5. strani sodbe. Trditve zahteve, da sodišče ni ocenilo izpovedb oškodovanca in drugih prič ter izvedencev torej ne držijo. Sodišče je tudi v skladu z določbami 7. odstavka 364. člena ZKP presodilo nasprotujoče si dokaze. Navedba v zahtevi, da je sodišče nerazumno ugotovilo, da je obsojenec tekel za oškodovancem na kolesu z motorjem, ga dohitel in udaril, nima podlage v ugotovitvah sodišča. Sodišče druge stopnje je v 3. odstavku na 3. strani sodbe pritrdilo "tehtnim in prepričljivim razlogom" sodišča prve stopnje, da verjame izpovedbam oškodovanca in prič, ki so njegovo izpovedbo potrdile, zato tudi nasprotna trditev v zahtevi ni utemeljena.

Vrhovno sodišče iz teh razlogov ugotavlja, da zahteva zagovornice obsojenega J.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in zapletenost zahteve za varstvo zakonitosti, ki je uveljavljala več kršitev kazenskega postopka in kazenskega zakona.