Jedro

Pripoznava zahtevka je sicer podoben institut kot pripoznava dolga po 364. členu OZ, a ga vseeno z njim ne gre enačiti. Pripoznava zahtevka namreč ni posel materialnega prava in nima posledic na materialnopravnem, ampak na civilnopravnem področju. Na pripoznavo zahtevka tako ZPP navezuje poleg odločitve o stroških postopka tudi izdajo (posebne) sodbe (glej 316. člen ZPP: sodba na podlagi pripoznave). Za pripoznavo morajo biti zato izpolnjene predpostavke procesnega in ne materialnega prava.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sklep potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 143,10 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožniku povrne 649,50 EUR pravdnih stroškov (1. točka izreka). Zahtevek toženca za povračilo stroškov je zavrnilo (2. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da je tožnik dolžan tožencu plačati stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

V pritožbi izpostavlja, da ni dal povoda za vložitev tožbe, saj je tožnika že v času pred vložitvijo tožbe večkrat pozval k prevzemu osebnega vozila, ki je bilo pri njem v hrambi. Tožnik vse do vložitve tožbe od toženca nikoli ni zahteval vračila vozila, temveč zgolj vračilo registrskih tablic. Zato vložena tožba ni bila potrebna. Toženec je po vložitvi tožbe, po prejemu tožnikovega poziva, da bo 13. 2. 2018 prevzel vozilo, tožnikov zahtevek izpolnil in tožniku vozilo vrnil. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo prvi odstavek 158. člena ZPP, ker ni ugotavljalo, ali je toženec dal povod za tožbo. Posledično se ni opredelilo do navedb toženca v zvezi s tem dejstvom, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnik na pritožbo toženca ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

O zahtevku tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da kršitvi po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP nista bili storjeni. Sodišče prve stopnje namreč navedb toženca, da ni dal povoda za tožbo, ni spregledalo, ampak se do teh trditev ni podrobneje opredeljevalo zaradi materialnopravnega stališča, ki ga je zavzelo. To pa ne predstavlja ne prve ne druge očitane kršitve, ampak gre, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, za zmotno uporabo materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

6. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožencu naložilo, da tožniku povrne stroške postopka, temelji na ugotovitvi, da je tožnik tožbo (ki jo je vložil 17. 1. 2018) umaknil 14. 2. 2018, to je en dan po tem, ko je toženec izpolnil tožnikov zahtevek.

7. 158. člena ZPP res določa, da je tožeča stranka, ki umakne tožbo, upravičena do povračila stroškov postopka, če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, vendar pa pritožnik utemeljeno opozarja, da ima to pravilo izjemo. Tožena stranka namreč (ob sočasnem upoštevanju 157. člena ZPP) tožeči stranki stroškov ni dolžna povrniti, če za tožbo ni dala povoda1. O povodu za tožbo pa govorimo takrat, ko lahko tožeča stranka na podlagi ravnanja tožene stranke pred pravdo sklepa, da bo potrebna sodna intervencija za varstvo njenih pravnih interesov.

8. Zaradi zmotne uporabe 158. člena ZPP sodišče prve stopnje dejstev v zvezi s povodom za tožbo ni ugotavljalo in je dejansko stanje v tem pogledu ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je to pomanjkljivost odpravilo samo, saj sodišče o stroških postopka odloči v skladu s prvim odstavkom 163. člena ZPP brez obravnavanja2. 9. Tožnik je s tožbo od toženca zahteval izročitev vozila s pripadajočimi ključi. Pritožbeno sodišče pritrjuje trditvi toženca, da sam povoda za vložitev takšne tožbe ni dal. Iz dopisov, ki sta si jih pravdni stranki izmenjali pred vložitvijo tožbe, namreč izhaja, 1. da tožnik vračila vozila nikoli ni izrecno zahteval; 2. da toženec vračila vozila nikoli ni odklonil, ampak je tožnika celo pozival, da ga prevzame ali pa podpiše soglasje za njegovo uničenje.

10. Tožnik je tako v dopisu z dne 18. 12. 2017 (priloga A6) sam navedel, da je tega dne pri tožencu zahteval le izročitev registrskih tablic (ne pa vozila), tako zahtevo pa je s tem dopisom le ponovil. Tudi vsebine dopisa, ki ga je tožencu poslal 28. 12. 2017 (priloga A7), ni mogoče razumeti v smislu zahteve za izročitev vozila. Bistvo tega dopisa je namreč nestrinjanje tožnika z višino računa, ki ga je prejel od toženca, zapis, da je vozilo od 19. 12. 2017 pri tožencu proti njegovi volji, pa ni poziv na izročitev, niti tega zapisa, ob upoštevanju toženčevih odgovorov, ni mogoče tako razumeti. Toženec je namreč že v svojem odgovoru na tožnikov prvi dopis (priloga A3) navedel, da se je tožnik 18. 12. 2017 oglasil pri njem "brez rešitve za prevzem vozila" ter ga pozval, da ga prevzame. Res je sočasno zahteval tudi plačilo stroškov hrambe, kar pa ne dokazuje, da je izročitev vozila pogojeval s plačilom. Da tožnik izročitve vozila ni zahteval (ampak je želel le registrske tablice), pa izhaja tudi iz dopisov toženca z dne 3. 1. 2018 in 19. 1. 2018 (prilogi A4 in B3), v katerih tožniku pojasnjuje, da bo v primeru, da bo prevzel le tablice, moral podpisati izjavo, da bo najkasneje do 31. 1. 2018 poravnal stroške hrambe in da bo poškodovano vozilo prevzel oziroma dal soglasje za njegovo uničenje. Pri tem zahtevka za plačilo tudi tu ni mogoče razumeti kot pogoja za izročitev vozila. Toženčevo ravnanje po prejemu tožbe, ko je tožnika ponovno pozval, da vozilo prevzame (glej dopis z dne 1. 2. 2018, priloga B5 in odgovor na tožbo), vse navedeno le še dodatno potrjuje.

11. Ker toženec torej povoda za tožbo ni dal, tožnik na podlagi 158. člena ZPP v zvezi z 157. členom ZPP do povračila stroškov, ki so mu nastali z vložitvijo tožbe, ni upravičen.

O zahtevku tožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov

12. Pritožnik pa v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev o zavrnitvi njegove zahteve za povrnitev pravdnih stroškov. Stališče sodišča prve stopnje, da v pogledu zahtevka toženca za povračilo stroškov postopka ni podlage za uporabo 157. člena ZPP3, je namreč pravilno.

13. Kot je pravilno pojasnilo, je pripoznava enostranska izrecna in nedvoumna izjava toženca sodišču, da je zahtevek utemeljen. Pripoznava zahtevka je sicer podoben institut kot pripoznava dolga po 364. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), a ga vseeno z njim ne gre enačiti. Pripoznava zahtevka namreč ni posel materialnega prava in nima posledic na materialnopravnem, ampak na civilnopravnem področju. Na pripoznavo zahtevka tako ZPP navezuje poleg odločitve o stroških postopka tudi izdajo (posebne) sodbe (glej 316. člen ZPP: sodba na podlagi pripoznave). Za pripoznavo morajo biti zato izpolnjene predpostavke procesnega in ne materialnega prava.4 To, da je z izjavo, da je vozilo pripravljen izročiti in samo izročitvijo vozila, toženec, ob upoštevanju materialnega prava, dolg smiselno pripoznal, ni dvoma. Vendar pa to za pripoznavo v smislu 316. člena ZPP (ki jo ima v mislih 157. člen ZPP), ne zadošča. Da izjave in ravnanja toženca ne gre razumeti kot pripoznavo v smislu ZPP, najbolj jasno kaže njegova navedba, da je zahtevek neutemeljen in njegov predlog, da sodišče zahtevek zavrne. Taka izjava in izpolnitev zahtevka zato tudi nista dala podlage, da bi sodišče brez nadaljnjega izdalo sodbo na podlagi pripoznave, ampak bi moralo, če tožnik tožbe ne bi umaknil, o zadevi vsebinsko odločiti.

Sklepno

14. Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena le v zgoraj navedenem obsegu. Pritožbeno sodišče ji je zato delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, da je zavrnilo tudi zahtevek tožnika za povračilo stroškov. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sklep na podlagi 2. točke istega določila potrdilo.

O stroških pritožbenega postopka

15. Ker je toženec v pritožbenem postopku s pritožbo delno uspel, mu je tožnik na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžan povrniti del nastalih stroškov. Uspeh pritožbeno sodišče ocenjuje v višini ½. Tožencu je na podlagi veljavne Odvetniške tarife priznalo za sestavo pritožbe 375 točk, za materialne izdatke 7,5 točk, 22 % DDV in sodno takso v višini 72 EUR. To ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,459 EUR, znaša 286,19 EUR. Glede na uspeh je tožnik tožencu dolžan povrniti polovico tega zneska, to je 143,10 EUR. Plačilo je dolžan izvršiti v roku 15-tih dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

1 Glej N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 46 in odločbe VSL I Cpg 587/1999, II Cp 1707/2015, II Cp 3029/2015 in I Cp 1999/2016. 2 Glej sklep VSL I Cp 1999/2016. 3 157. člen ZPP se glasi: "Če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, ji mora tožnik povrniti pravdne stroške." 4 Glej A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 77