Jedro

Delavec lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar le v primeru, če je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi s pravnimi učinki takšne odpovedi. V tem primeru ni bilo tako, saj je bila tožnici odpoved posredovana skupaj („v paketu“) s sporazumom za plačilo odpravnine, na njeno željo, le z namenom sporazumne in dokončne ureditve medsebojnih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja in tega, da bo tožnica vseeno pridobila pravice na zavodu za zaposlovanje.

Ker je tožnica izrecno odklonila prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalki prevzemnici, bi ji tožena stranka v skladu s petim odstavkom 73. člena ZDR lahko izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Dejstva, da tega ni storila, ni šteti v škodo tožene stranke, saj ne vpliva na ugotovitev, da je prenehala potreba po tožničinem delu po pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki nosi datum 4. 7. 2005, in jo je tožnica prejela dne 15. 11. 2005, razveljavi in se tožba v tem delu zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po ponovljenem postopku zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki nosi datum 4. 7. 2005, in jo je tožnica prejela dne 15. 11. 2005, za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 11. 2005, za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko z dne 29. 6. 2001 ni prenehala in še velja in je tožena stranka dolžna tožnici omogočiti delo na delovnem mestu vodje kuhinje po pogodbi z dne 26. 9. 2001 ter ji priznati vse pravice iz dela za to delovno mesto, vključno s plačo, ki bi ji šla, če bi delala na tem delovnem mestu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

V razlogih sodbe je navedlo, da je na podlagi napotkov Višjega delovnega in socialnega sodišča tožnica v pripravljalni vlogi z dne 21. 8. 2007 specificirala tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala tudi ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki nosi datum 4. 7. 2005. Kljub temu te odpovedi ni štelo za redno odpoved v smislu 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), saj te odpovedi nobena od strank ni štela za pravo odpoved pogodbe o zaposlitvi in je bila pripravljena z namenom sporazuma o izplačilu odpravnine in tudi na prošnjo delavk tožene stranke, ki so odklonile delo pri zunanji izvajalki. Tudi tožnica te odpovedi ni štela za dejansko odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj ni zahtevala ugotovitve njene nezakonitosti že v prvotnem postopku, temveč je takrat zahtevala le ugotovitev nezakonitosti odpovedi z 22. 11. 2005. Na odpoved z dne 4. 7. 2005 se je sklicevala le zaradi dokazovanja poteka subjektivnega roka za odpoved iz petega odstavka 88. člena ZDR. Sodišče je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti te odpovedi zavrnilo. Glede odpovedi z dne 22. 11. 2005 je sodišče ugotovilo, da je tožnica po prejemu te odpovedi in na ponudbo tožene stranke podpisala novo pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar je pred sodiščem obdržala le pravico izpodbijati utemeljenost odpovednega razloga in ne odpovedi v celoti. Sodišče je sicer ugotovilo, da je tožena stranka ukinila tožničino delovno mesto, oziroma je ukinila vsa delovna mesta v menzi tožene stranke, z zunanjim izvajalcem sklenila pogodbo o najemu poslovnih prostorov in tožnici oziroma delavkam v kuhinji najprej ponudila nadaljevanje zaposlitve pri zunanjem izvajalcu, kar pa so delavke zavrnile. Zaradi ukinitve delovnega mesta je obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR. Odpoved je bila podana v zakonskem roku iz petega odstavka 88. člena ZDR, ki ga je sodišče štelo od obvestila o nameravani odpovedi z dne 18. 11. 2005. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je tožnici dne 15. 11. 2005 posredovala predlog sporazuma z dne 7. 7. 2007 in „prvo odpoved“ z dne 4. 7. 2005, in sicer v posledici izražene prošnje delavk, da bi pridobile pravice na zavodu za zaposlovanje. Zaradi tega je tudi odpoved z dne 4. 7. 2005 mogoče šteti le kot predlog tožene stranke za sklenitev dogovora o nižji odpravnini. Ta odpoved ne predstavlja prave volje tožene stranke, da bi na tej podlagi tožnici prenehalo delovno razmerje, zaradi česar je sodišče pravilno zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti te odpovedi. V zvezi z odpovedjo z dne 22. 11. 2005 je sodišče štelo, da je podan pravni položaj po tretjem odstavku 90. člena ZDR, saj je tožnica podpisala predlog nove pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 11. 2005. Če odpovedni razlog ne bi bil utemeljen, bi sodišče lahko tožnici prisodilo odškodnino, česar pa ni uveljavljala. Zahtevala je namreč, da ji tožena stranka omogoči delo na delovnem mestu po pogodbi z dne 26. 9. 2001, ki pa je po odpovedi in podpisu nove pogodbe z dne 30. 11. 2005 prenehala veljati. Glede na tožbeni zahtevek je sodišče presodilo tudi, da se sploh ne bi bilo treba opredeliti do obstoja utemeljenosti odpovednega razloga, ki ga je tožena stranka sicer dokazala. Pojasnilo je tudi, da za odločitev ni bistveno, ali je tožena stranka podala odpoved pogodbe s ponudbo nove v roku iz petega odstavka 88. člena ZDR.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/90 in nadalj.). Nasprotuje zaključkom sodišč druge in prve stopnje o tem, da odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 7. 2005 nima pravnih učinkov. Pri tem sodišče druge stopnje prihaja samo s sabo v nasprotje, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je navedlo, da je bil tožnici dne 15. 11. 2005 posredovan tudi predlog sporazuma z dne 7. 7. 2005, ki je predvideval izplačilo odpravnine, in nato navedlo, da je mogoče prvo odpoved šteti le kot predlog tožene stranke za sklenitev dogovora o odpravnini, kar pa ni jasno, saj določitev odpravnine izhaja iz predloga sporazuma z dne 7. 7. 2005. Poleg tega so razlogi v nasprotju z izvedenimi listinskimi dokazi, in sicer z odpovedjo z dne 4. 7. 2005, ki ne vsebuje predloga za določitev odpravnine. Odpoved ima kot enostranski pravni posel pravne učinke oziroma takšna izjava volje ne bi imela učinkov le v primeru, če za to ne bi obstajala sposobnost strank, prava poslovna volja, dopustnost, itd. Dejstvo, da nobena od strank ni priznala odpovedi kot veljavne, ne more imeti za posledico pravne neveljavnosti enostranskega pravnega posla. Če se razlikujeta volja izjavitelja in njegova izjava, daje teorija prednost izjavi, ki veže izjavitelja ne glede na njegovo notranjo voljo. Tako izhaja tudi iz citiranih sodb Višjega in Vrhovnega sodišča. Če pa prva odpoved ne bi imela učinkov, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavreči, saj tožnica ne bi imela pravnega interesa za izpodbijanje takšne odpovedi. V zvezi z odpovedjo z dne 22. 11. 2005 se tožnica ne strinja z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da delavec ob podpisu nove pogodbe lahko izpodbija le utemeljenost odpovednega razloga. Zakonitosti redne odpovedi in nove pogodbe ni mogoče presojati ločeno, temveč kot celoto. V kolikor bi se ugotovilo, da resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obstajal, je utemeljen zahtevek za reintegracijo. Nadalje opozarja, da je določba 118. člena ZDR o odškodnini v primeru nezakonite odpovedi subsidiarne narave in delavcu pripada le pod pogojem, če ne želi več nadaljevati delovnega razmerja, kar pa v tej zadevi ne pride v poštev. Zmotno je stališče sodišča, da se ne bi bilo treba opredeliti do obstoja utemeljenega odpovednega razloga. V zvezi s tem izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj je sodišče druge stopnje le povzelo razloge sodišča prve stopnje. Gre za bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, to kršitev pa tožnica uveljavlja tudi v zvezi s presojo veljavnosti odpovedi pogodbe z dne 4. 7. 2005, češ da sodba v tem delu nima razlogov in da pogodbe o zaposlitvi iz istih razlogov ni mogoče dvakrat odpovedati.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

K odločitvi o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 7. 2005

7. Revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP o tem, da izpodbijana sodba nima razlogov glede odpovedi z dne 4. 7. 2005 oziroma, da so razlogi sodbe v tem delu nejasni in v nasprotju, ni utemeljen. Sodišči druge in pred tem že prve stopnje sta pojasnili, zakaj odpovedi pogodbe z dne 4. 7. 2005 ni mogoče šteti kot dejanske odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga. Obe sodbi v zvezi s tem vsebujeta razloge, ki jih je mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je res nekoliko nespretno navedlo, da je „mogoče prvo odpoved šteti le kot predlog tožene stranke za sklenitev dogovora o odpravnini“, vendar iz ostalega besedila sodbe povsem jasno izhajajo razlogi za presojo. Jasen je zaključek, da je tožena stranka na prošnjo delavk in z namenom, da kot presežne delavke pridobijo tudi pravice na Zavodu za zaposlovanje (delavke so pred tem odklonile delo pri zunanji izvajalki), tožnici dne 15. 11. 2005 najprej posredovala tako antidatirano odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 7. 2005 kot antidatiran sporazum o znižanju odpravnine z dne 7. 7. 2005, ki ju je treba obravnavati skupaj in le z namenom sporazumne ureditve vseh medsebojnih pravic in obveznosti. Takšen zaključek ni v nasprotju z izvedenimi dokazi.

8. Revizija v zvezi z odpovedjo z dne 4. 7. 2005 uveljavlja tudi, da je bila ta izražena (v pisni obliki) in zavezuje obe stranki. Revizijsko sodišče glede na okoliščine konkretnega primera, ki so posebne, zavrača te revizijske navedbe. Dokazni zaključek, na katerega je revizijsko sodišče vezano, je namreč, da ta odpoved ni bila podana tožnici kot samostojna odpoved, temveč le z namenom sporazumne ureditve pravic in obveznosti med strankama, do česar pa ni prišlo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, sodišče druge stopnje pa se strinjalo s takšnim dejanskim zaključkom, da je bila odpoved tožnici dana v pregled (skupaj s predlogom sporazuma) in da nobena od strank odpovedi z dne 4. 7. 2005 ni štela kot zavezujoče oziroma kot odpovedi, ki bi sama po sebi (samostojno) imela pravne učinke. To nenazadnje jasno izhaja že iz nadaljnjih postopkov obeh strank. Tožena stranka je namreč zaradi tega, ker s tožnico ni uspela skleniti sporazuma, le-tej dne 18. 11. 2005 vročila obvestilo o nameravani odpovedi in dne 22. 11. 2005 tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, tožnica pa odpovedi z dne 4. 7. 2005 v postopku pred prvo sodbo sodišča prve stopnje Pd 452/2005-16 z dne 12. 9. 2006 ni izpodbijala, temveč je v prvi pripravljalni vlogi celo izrecno navedla, „da je predmet tega spora odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 22. 11. 2005, ko ji je bila odpovedana pogodba na delovnem mestu vodje kuhinje in ponujena sklenitev nove pogodbe,...“. Do kasnejše spremembe tožbe in dodatnega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi z dne 4. 7. 2005 je prišlo zaradi napotkov sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu Pdp 1460/2006-2 z dne 1. 6. 2007, ki pa nisi bili ustrezni.

9. Pač pa se glede na navedene zaključke revizijsko sodišče strinja z revizijskim ugovorom, da bi moralo sodišče zaradi presoje, da odpoved z datumom 4. 7. 2005 ni imela pravnih učinkov, tožbo v tem delu zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa za izpodbijanje takšne odpovedi. Po tretjem odstavku 204. člena ZDR (tudi v povezavi s 181. členom ZPP) delavec lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar le v primeru, če je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi s pravnimi učinki takšne odpovedi. V tem primeru ni bilo tako, saj je bila tožnici odpoved posredovana skupaj („v paketu“) s sporazumom za plačilo odpravnine, na njeno željo, le z namenom sporazumne in dokončne ureditve medsebojnih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja in tega, da bo tožnica vseeno pridobila pravice na zavodu za zaposlovanje. Ker v nadaljevanju stranki nista sporazumno uredili medsebojnih pravic in obveznosti, je bilo obema znano, da odpoved z 4. 7. 2005 nima učinkov samostojne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na to v tem delu ni bilo razlogov za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti te odpovedi po 181. členu ZPP oziroma tretjem odstavku 204. člena ZPP, to pa je imelo v skladu s 379. členom ZPP za posledico delno razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje in zavrženje tožbe z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti te odpovedi. Revizijsko sodišče dodaja, da bi bila odločitev enaka tudi v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da gre za pravno zavezujočo odpoved, saj je bil zahtevek za ugotovitev nezakonitosti te odpovedi podan po poteku tridesetdnevnega prekluzivnega roka.

K odločitvi o odpovedi z dne 22. 11. 2005 in ostalih zahtevkih

10. V zvezi z odločitvijo sodišč druge in prve stopnje o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi z dne 22. 11. 2005 in ostalih zahtevkih tožnica sodišču očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodbe glede presoje utemeljenosti odpovednega razloga ni mogoče preizkusiti. Ta očitek ni utemeljen, saj je sodišče druge stopnje jasno navedlo, da se strinja s presojo sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, in sicer zato, ker je tožena stranka ukinila delovna mesta v kuhinji (tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu vodja kuhinje), pri čemer sta razloge za takšno odločitev in prenos izvajanja priprave hrane pojasnili priča C. R. in direktor tožene stranke.

11. Utemeljen je tudi materialno pravni zaključek sodišč druge in prve stopnje, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in podpisa nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZDR delavec obdrži le pravico pred pristojnim sodiščem izpodbijati utemeljenost odpovednega razloga. Sodna presoja je torej v takšnem primeru omejena in tudi ne vključuje presoje pravočasnosti odpovedi. To je pravilno poudarilo že sodišče druge stopnje. Odpovedni razlog je obstajal, saj so z ukinitvijo delovnih mest v kuhinji tožene stranke prenehale potrebe po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (1. alineja prvega odstavka 88. člena ZDR).

12. Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožena stranka menzo in s tem dejavnost priprave hrane za delavce prenesla na zunanjo izvajalko, zaradi česar bi v skladu s 73. členom ZDR pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja tožnice morale preiti na zunanjo izvajalko N. B. s.p.. Ker je tožnica izrecno odklonila prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalki prevzemnici, bi ji tožena stranka v skladu s petim odstavkom 73. člena ZDR lahko izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Dejstvo, da tega ni storila, ni šteti v škodo tožene stranke, saj ne vpliva na ugotovitev, da je prenehala potreba po tožničinem delu po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 6. 2001. 13. Tožnica se v reviziji neutemeljeno sklicuje na določbo 118. člena ZDR, saj zahtevka za odškodnino po tej določbi ni postavila in sodišče o odškodnini sploh ni odločalo. Sodišče druge stopnje v kratkem pojasnilu v zvezi s tem tudi ni izhajalo iz te zakonske določbe, temveč iz splošnih načel odškodninskega prava.

14. Tudi ob ugotovitvi utemeljenega odpovednega razloga (torej celo v primeru drugačne odločitve v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 11. 2005) ne bi bilo podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku tožnice za vrnitev na delo vodje kuhinje po pogodbi z dne 26. 9. 2001, saj je ta pogodba s podpisom nove pogodbe prenehala veljati, tožnica pa nove pogodbe ni izpodbijala.

15. Glede na navedeno je v skladu s 378. členom ZPP revizijsko sodišče v preostalem delu revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je tožnica z revizijo uspela le v minimalnem obsegu, krije sama svoje stroške revizijskega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP, v povezavi s 165. členom ZPP).