Jedro

Vrhovni državni tožilec z navajanjem, da sodišče dejanskega stanja ni popolno in pravilno ugotovilo, ker ni izvedlo določenih dokazov, s čimer naj bi kršilo določbo četrtega odstavka 65. člena ZP-1, izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Lenart je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilca M. M. spoznal za odgovornega za prekršek po tretjem odstavku 40. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (v nadaljevanju ZDCOPMD), za katerega mu je določil globo 150 EUR, prekršek po a) točki petega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), za katerega mu je določil globo 50 EUR, in prekršek po enajstem odstavku 26. člena ZVCP-1, za katerega mu je določil globo 300 EUR, nato pa mu izrekel enotno globo 500 EUR. Okrajno sodišče v Lendavi je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Vrhovni državni tožilec je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve četrtega odstavka 65. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na prekršek po enajstem odstavku 26. člena ZVCP-1, razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec po povzetku dejanskega stanja in storilčevih navedb v zahtevi za sodno varstvo navaja, da bi moralo sodišče zaradi popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja dopolniti dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka z zaslišanjem storilca in policista ter z izvedbo drugih, zlasti listinskih dokazov. Ker je sodišče le ugotovilo, da so bila vsa odločilna dejstva v plačilnem nalogu na podlagi zbranih dokazov zanesljivo in celovito ugotovljena, je po stališču vrhovnega državnega tožilca kršilo določbo četrtega odstavka 65. člena ZP-1. Obenem je sodišče po navajanju zahteve storilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se po mnenju vrhovnega državnega tožilca ni opredelilo do storilčevih navedb oziroma pravne podlage, na podlagi katere je bil kljub prepovedi vožnje za tovorna vozila kot udeleženec v lokalnem prometu upravičen zapustiti avtocesto na izvozu Lenart in nadaljevati vožnjo po regionalni cesti proti Gornji Radgoni.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 dovoljeno vložiti zaradi kršitve materialnega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in zaradi drugih kršitev določb postopka o prekršku, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba oziroma odločba o prekršku.

6. Vrhovni državni tožilec z navajanjem, da sodišče dejanskega stanja ni popolno in pravilno ugotovilo, ker ni zaslišalo storilca in policista ter ni izvedlo listinskih dokazov, s čimer naj bi kršilo določbo četrtega odstavka 65. člena ZP-1, ne more uspeti. Na tak način namreč izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

7. Prav tako ni mogoče pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo podal opis dejanskega stanja, navedel, da je zaposlen v L. d. o. o., ter da mu je policist kljub prepričevanju in dokazilih o razkladanju v Gornji Radgoni v podjetju R. d. o. o izdal izpodbijani plačilni nalog in ga napotil nazaj na avtocesto v smer proti Vučji vasi. Nadalje je storilec v zahtevi za sodno varstvo podal svoje mnenje, da policist ni ravnal pravilno, ter navedel, da mu ZVCP-1 dovoljuje vožnjo po regionalni cesti v smeri Lenart – Gornja Radgona – Radenci, nato pa je prepisal zakonsko besedilo sedmega odstavka 26. člena ZVCP-1 ter prvega in drugega odstavka 112. člena ZVCP-1. K temu je storilec dodal še prepis mnenja Ministrstva za promet glede razlage določbe 112. člena ZVCP-1, nato pa zaključil, da na podlagi teh predpisov v celoti zavrača izpodbijani plačilni nalog kot neutemeljen „oziroma ničen“. Iz opisa dejanskega stanja, ki ga je podal prekrškovni organ, ni razvidno, da bi storilec imel pri sebi tovorni list, take listine pa storilec ni priložil niti zahtevi za sodno varstvo.

8. Okrajno sodišče v Lendavi je izhajajoč iz storilčevih navedb v zahtevi ter navedb v plačilnem nalogu in v opisu dejanskega stana prekrškov ob presoji storilčeve zahteve za sodno varstvo navedlo, da je prekrškovni organ vsa odločilna dejstva ugotovil zanesljivo in celovito, da sta policista storilčeve prekrške osebno zaznala in jih na kraju storitve predstavila storilcu, slednji pa je prejem plačilnega naloga potrdil s svojim podpisom. Zato sodišče meni, da v postopku o prekršku pred prekrškovnim organom ni prišlo do kršitev, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče se je torej seznanilo s storilčevimi navedbami v zahtevi za sodno varstvo, nato s kratko obrazložitvijo zavrnilo storilčevo stališče o neutemeljenosti izpodbijanega plačilnega naloga. Glede na storilčevo posplošeno nestrinjanje s plačilnim nalogom ter golo prepisovanje zakonskega besedila je po presoji Vrhovnega sodišča okrajno sodišče v zadostni meri odgovorilo na storilčeve navedbe v zahtevi za sodno varstvo. Zato bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana.

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb postopka o prekršku, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.