Jedro

Tožnikov položaj je bil ob zaposlitvi v družbi X po prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja družbe Y popolnoma enak, kot položaj delavcev, ki jim zaradi prevzema na delo k drugem delodajalcu preneha delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu. V obeh primerih gre za ukinitev določene dejavnosti, za prenehanje potrebe po delu vseh delavcev, ki so v tej dejavnosti delali, za nadaljevanje dela na istih delih, istih delovnih sredstvih in v istih delovnih prostorih pri novem delodajalcu. V obeh primerih je razlog za prehod ekonomske narave in v obeh primerih s tem soglašata oba delodajalca. V konkretnem primeru je bil dogovor o prevzemu delavcev dosežen že pred uvedbo stečajnega postopka, tako da ni razumnega oziroma stvarnega razloga, da bi se položaj delavcev obravnaval drugače kot položaj delavcev, ki preidejo k drugemu delodajalcu na podlagi sporazuma med delodajalcema, kljub temu da je bil sporazum o prezaposlitvi delavcev dosežen šele po uvedbi stečajnega postopka. Pri presoji dolžine odpovednega roka in višine odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožniku podana s strani družbe X, je treba upoštevati tudi delovno dobo pri prejšnjem delodajalcu, družbi Y. Tožba s tožbenim zahtevkom, s katerim je tožnik zahteval delno razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer v delu, ki se nanaša na ugotovitev dejstev v zvezi s trajanjem odpovednega roka, se zavrže. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranska izjava volje, v katero sodišče ne sme posegati ali je spreminjati, odloča le o njeni zakonitosti. Morebitne navedbe oziroma ugotovitve delodajalca v odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti nimajo neposrednega učinka za delavca

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1.a točki izreka razveljavi ter se tožba z zahtevkom na „razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29.11.2006 pod točko 2 v pogledu štetja zaposlitve pri delodajalcu, pod točko 3 v pogledu odpovednega roka in pod točko 5 v pogledu ugotovitve delovne dobe ter števila plač, ki jih je potrebno upoštevati pri obračunu in izplačilu odpravnine in ugotovitev, da znaša odpovedni rok 150 dni in da tožeči stranki pripada odpravnina za 29 let delovne dobe v višini 1/3 povprečne mesečne plače, ki jo je prejemal v zadnjih treh mesecih dela“ zavrže. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (točke 2, 3a, 4a, 5a) potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno spremenilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29.11.2006 v 2., 3. in 5. točki glede štetja delovne dobe, odpovednega roka in osnove za obračun odpravnine, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo z iztekom 45 dnevnega odpovednega roka, ampak z iztekom 150 dnevnega odpovednega roka dne 30.4.2007. Toženi stranki je naložilo, da tožniku manjkajočo delovno dobo vpiše v delovno knjižico do vključno 29.4.2007, mu izplača zapadlo plačo v znesku 5.357,34 EUR za čas od 14.1.2007 do 29.4.2007 s pripadajočimi davki in prispevki ter obrestmi, kar je zahteval iz tega naslova več, pa je zavrnilo ter razliko v odpravnini v znesku 11.570,94 EUR s pripadajočimi obrestmi, v presežku pa je zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Odločilo je, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.340,33 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bil tožnik dvakrat prevzet na delo k drugemu delodajalcu – dne 1.4.1993 in 11.11.1996. Posledično je tudi višino plač in odpravnine napačno določilo. Kršilo naj bi pravila pravdnega postopka, ker ni zaslišalo pravočasno predlagane priče B.O., stečajnega upravitelja družbe V.C. d.o.o., v stečaju, ki bi osvetlil dogajanje v zvezi z zaposlitvami delavcev ob uvedbi stečaja. O tem bi lahko izpovedal tudi J.K., direktor družbe V. d.d., prav tako pravočasno predlagan za pričo. Tožnik je bil do 1.4.1993 zaposlen v družbi V.C. d.o.o., delovno razmerje pa mu je prenehalo zaradi stečaja. Nato se je zaposlil v družbi V. d.d. oziroma njenem pravnem predniku V.D. d.o.o.. Z uvedbo stečaja je bilo pravno nasledstvo prekinjeno. Družba V.D. ni prevzela delavcev na podlagi sporazuma s prejšnjim delodajalcem. Sporazum, ki je vezan na stečajno podjetje, je bil sprejet 19.4.1993, torej 18 dni po uvedbi stečaja. Tudi sklepi stečajnega upravitelja so bili sprejeti po uvedbi stečajnega postopka in torej po prenehanju delovnega razmerja tožniku. Prav tako na delovnopravni položaj tožnika ne morejo vplivati ravnanja tretjih, v tem primeru sindikatov, Vlade RS in Sklada RS za razvoj. Premoženje družbe V.C. d.o.o. v stečaju je leta 1996 kupila družba I. d.o.o., ki ni bila v nikakršni povezavi z V. d.d. ali s katerokoli drugo družbo, v kateri je bil pred tem zaposlen tožnik. V I. d.o.o. tožnik ni bil prevzet zaradi ukinitve dejavnosti v V. d.d., ampak ga je dne 11.11.1996 družba zaposlila kot novi lastnik proizvodnih sredstev, družba V. d.d. pa je obstajala naprej in posluje še danes. Pritožba nadalje meni, da ni nikakršne kontinuitete, če ni ne pravnega nasledstva ne prevzema delavcev. Sodišče prve stopnje jo ugotavlja brez podlage in ne obrazloži, kdo jo je tožniku zagotovil. Ni šlo za prevzem po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo, ki je začela veljati šele 1.7.1993, torej tri mesece po zaposlitvi tožnika pri V. d.d.. Pred tem zakonske podlage za prevzem niti ni bilo. Torej pogojev za prevzem delavcev v aprilu 1993 ni bilo, pa tudi ne v letu 1996, čeprav sodišče kot podlago za slednje navaja izvensodno poravnavo z dne 22.10.1996, ki ni zajela vseh zaposlenih v V. d.d., pač pa le delavce po seznamu, ki ga sodišče ni vpogledalo, ker ga v spisu ni, pač pa se nahaja v drugem spisu, to je Pd 138/2004. Lastništva družbe V. d.d. v trenutku stečaja dne 1.4.1993 sodišče ni ugotavljalo, glede na ustanovitev v letu 1989 pa je gotovo, da ni bila ustanovljena zaradi stečaja družbe V.C. d.o.o.. Sodišče prve stopnje tudi ni zavzelo stališča do večkratnih prekinitev delovne dobe in jih nekritično označi za kratkotrajne. V zvezi s tem opozarja na sodbo VDSS opr. št. Pdp 447/2004, v kateri je zavzeto stališče, da se v primeru prekinitve delovnega razmerja šteje le obdobje zaposlitve pri zadnjem delodajalcu. Z izpodbijano sodbo je po mnenju pritožnika kršeno načelo enakega varstva pravic, saj je sodišče določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Zakona o delovnih razmerjih in Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo interpretiralo arbitrarno in jih uporabilo retroaktivno. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev zahtevka v celoti ter zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo pravilno. Da je podana delovnopravna kontinuiteta, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 80/2007. Listine, na katere se opira izpodbijana sodba dokazujejo, da je šlo pri vseh spornih zaposlitvah za dejanski prevzem delavcev. Tožnik predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba v pretežnem delu ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo in materialno pravo pravilno uporabilo. Tudi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni zagrešilo. Spregledalo je le pomanjkanje pravnega interesa za vložitev tožbe po 1. točki zahtevka.

Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bila podana s tem, da sodišče ni zaslišalo pravočasno predlaganih prič B.O. in J.K., je neutemeljen. Sodišče po lastni presoji odloči o tem, kateri dokazi se bodo izvedli za ugotovitev odločilnih dejstev. To pravico mu daje 2. odstavek 213. člena ZPP. Zato ne krši določb postopka, če ne izvede vseh predlaganih dokazov. Kršitev bi bila podana le v primeru, če bi zavrnilo pravočasno podan dokazni predlog, ne da bi obrazložilo, zakaj ga je zavrnilo (2. odstavek 287. člena ZPP) in bi to vplivalo na zakonitost odločitve. Te kršitve pa sodišče prve stopnje ni storilo. Obrazložilo je, da so izvedeni dokazi nudili zadostno podlago za odločitev, zato izvedba ostalih predlaganih dokazov (zlasti tudi zaslišanja B.O.), ni bila potrebna (str. 9 obrazložitve).

Tožnik je v tem delovnem sporu zahteval razveljavitev 2., 3. in 5. točke odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29.11.2006 in sicer „v pogledu uveljavljanja pravic za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede obdobja za štetje zaposlitve pri delodajalcu, v pogledu odpovednega roka in v pogledu ugotovitve osnove za izračun odpravnine“ ter ugotovitev, da je pri uveljavljanju pravic potrebno šteti, da znaša odpovedni rok 150 dni in da znaša odpravnina za 30 let delovne dobe 1/3 mesečne plače, ki jo je tožnik prejemal v zadnjih treh mesecih dela. Sodišče prve stopnje je temu delu zahtevka ugodilo tako, da je spremenilo (in ne razveljavilo, kot je zahteval tožnik) odpoved pogodbe o zaposlitvi v 2., 3. in 5. točki izreka in sledilo tožnikovemu zahtevku za priznanje 150 dnevnega odpovednega roka in za priznanje osnove za obračun odpravnine za 29 let delovne dobe v višini 1/3 mesečne plače, ki jo je tožnik prejemal v zadnjih treh mesecih dela. Višji oziroma drugačen zahtevek je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka ugotavlja, da je tožnik zahteval razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na ugotovitev o dejstvih, zahteval pa je tudi ugotovitev (novih) dejstev. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranska izjava volje – v tem primeru delodajalca – ki povzroči prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. V izjavo volje sodišče ne more posegati in je sme spreminjati. Ker je prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, torej prenehanje pravnega razmerja med strankama, edini učinek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavec lahko v skladu s 3. odstavkom 204. člena ZDR zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V sporu zato sodišče odloča le o zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Druge odločitve in ugotovitve delodajalca v podani odpovedi za delavca nimajo neposrednega učinka. Tožena stranka je v točkah 2, 3 in 5 redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovila, da se tožniku delovna doba pri delodajalcu šteje od 11.11.1996 dalje; kdaj je začel teči odpovedni rok, ki ne more biti krajši od 45 dni; in kaj predstavlja osnovo za obračun odpravnine. Tožnik je imel v okviru citiranega 3. odstavka 204. člena ZDR možnost uveljavljati nezakonitost prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dnem izteka 45 dnevnega odpovednega roka in zahtevati obstoj delovnega razmerja do izteka 150 dnevnega odpovednega roka (kar je tudi storil v 2. točki zahtevka), medtem ko je razliko v odpravnini, kot posledico trajanja delovnega razmerja pri delodajalcu in plače, do katerih je upravičen do izteka odpovednega roka, lahko uveljavljal na podlagi 4. odstavka 204. člena ZDR (kar je prav tako storil v 3. in 4. točki zahtevka). Varstvo pravic zoper „odločitve“ delodajalca, ki predstavljajo le ugotovitev dejstev, ni predvideno. Za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi v delu, ki neposredno sam po sebi nima nikakršnih pravnih posledic za tožnika in za ugotovitev dejstev (in ne obstoja pravice ali pravnega razmerja), tožnik nima pravnega interesa, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbo s takim zahtevkom zavreči. Ker tega ni storilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 274. člena ZPP odločitev v 1. točki izreka razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo.

Tožnik je v tem delovnem sporu nadalje zahteval ugotovitev, da na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati že z iztekom 45 dnevnega odpovednega roka, ampak šele 30.4.2007, zato mu mora tožena stranka priznati delovno dobo do 29.4.2007 (ni sicer jasno, zakaj ne do 30.4.2007), jo vpisati v delovno knjižico ter mu izplačati neizplačane plače za obdobje od 14.1.2007 do 29.4.2007 in razliko v odpravnini.

Odločilno dejstvo za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je vprašanje trajanja tožnikove zaposlitve pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je kljub večkratni zamenjavi delodajalca treba šteti, da tožnik od 13.7.1976 ni spremenil zaposlitve. Pritožbeno sodišče s tem soglaša. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so pravilne, saj so podprte z listinami, so naslednje: tožnik se je dne 13.7.1976 zaposlil v T.D. Kasneje se je podjetje preimenovalo v V.C. d.o.o. (v nadaljevanju V.C. d.o.o.). V delovnem razmerju je ostal do 4.4.1983, ko je odšel na služenje vojaškega roka. Vrnil se je dne 12.3.1984 in ostal na delu vse do 1.4.1993, ko je bil nad delodajalcem uveden stečaj. Od 2.4.1993 do 11.5.1993 je bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, nakar se je dne 12.5.1993 zaposlil v družbi V.D. d.d., ki se je dne 20.5.1993 preimenovala v V. d.d.. Zaposlitev je trajala do 30.11.1993, nato pa spet od 1.2.1994 do 10.11.1996. V vmesnem obdobju je bil tožnik prijavljen na Zavodu za zaposlovanje. Z dnem 11.11.1996 se je zaposlil v I. d.o.o., kasneje V.V. d.d., kjer je ostal vse do prenehanja delovnega razmerja z dne 14.1.2007. Tožniku je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 29.11.2006. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je delavec upravičen do odpovednega roka (92. člen ZDR) in odpravnine (109. člen ZDR), ki sta oba odvisna od delovne dobe, napolnjene pri delodajalcu. V skladu s 4. odstavkom 92. člena ZDR se za delovno dobo pri delodajalcu šteje tudi delovna doba pri njegovih pravnih prednikih.

Med strankama ni bilo sporno, da je obdobje od 13.7.1976 do 1.4.1993 obdobje zaposlitve pri istem delodajalcu. T.D., kjer se je zaposlil tožnik dne 13.7.1976 in podjetje V.C. d.o.o., kjer mu je dne 1.4.1993 prenehalo delovno razmerje, sta ista pravna oseba. DO T.D. in njene temeljne organizacije so se preoblikovale v družbeno podjetje V.C., p.o., kar izhaja iz vpisa v sodni register z dne 27.9.1989. Družbeno podjetje se je nato statusno preoblikovalo v d.o.o., kar izhaja iz vpisa v sodni register z dne 19.12.1990. Preoblikovanje podjetja V.C., p.o. je bilo izvedeno na podlagi sklepa delavskega sveta z dne 12.12.1990 in pogodbe o vlaganju, ki je bila istega dne sklenjena med tem podjetjem in družbo V.D. d.o.o..

Med strankama tudi ni bilo sporno, da je bil tožnik od 11.11.1996 dalje zaposlen pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Sporno pa je, ali je mogoče obdobja prejšnjih zaposlitev upoštevati pri uveljavljanju pravic, izhajajočih iz napolnjene delovne dobe pri delodajalcu. Zlasti pritožba izpostavlja vprašanje zaposlitve tožnika v družbi V. d.d. (prej V.D. d.d.) za čas od 12.5.1993 do 30.11.1993 in za čas od 1.2.1994 do 10.11.1996 ter razmerje te družbe do družb V.C. d.o.o. (tožnikova zaposlitev pred 12.5.1993) in I. d.o.o. (tožnikova zaposlitev po 10.11.1996). Obe spremembi zaposlitve je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo in tudi utemeljilo svoj zaključek o naravi prehoda tožnika od enega k drugemu delodajalcu.

Pritožba ima prav, da med navedenimi družbami ni pravnega nasledstva. Vendar pa je treba upoštevati, da gre za zaposlitev v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. Že pred uveljavitvijo Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93), ki je v 11. členu določala pogoje prevzema delavcev v drugo organizacijo (podobno pa tudi kasnejša SKPgd), se je institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS že v zadevi opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13.5.1997, pa tudi v zadevi opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15.1.2008, zato je sklicevanje pritožbe na zadevo opr. št. Pdp 447/2004 neutemeljeno, ker ne gre za identičen primer. Prevzem na delo k drugemu delodajalcu je ZTPDR uredil kot posebno pravno obliko opravljanja drugih del po odredbi delodajalca, kar je v širšem smislu pomenilo razporeditev delavca. To pa pomeni, da je treba prevzem na delo k drugemu delodajalcu obravnavati kot nadaljevanje (istega) delovnega razmerja.

S 1.4.1993 je bil nad družbo V.C. d.o.o. uveden stečajni postopek. Z dnem uvedbe stečaja je tožniku in vsem ostalim delavcem že na podlagi zakona delovno razmerje prenehalo (1. odstavek 93. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur. l. SFRJ, št. 84/89).Delavci, ki jim je delovno razmerje zaradi stečaja prenehalo, so se po dogovoru med sindikatom ..., Vlado RS in Skladom RS za razvoj zaposlili v dveh družbah – V.P. d.o.o. in V. d.d.. Sporazum o urejanju vprašanj v zvezi z družbo V.C. d.o.o. v stečaju je bil sklenjen dne 19.4.1993 in je predvideval zaradi sanacije družbe V.C. d.o.o. ustanovitev treh novih družb – prva naj bi prevzela proizvodnjo papirja, druga proizvodnjo celuloze, tretja pa vzdrževanje. Čeprav iz citiranega sporazuma izhaja, da naj bi se nove družbe šele ustanovile, pa izvedeni dokazi kažejo, da je bila proizvodnja papirja prenesena na družbo V.P. d.o.o., ki je bila ustanovljena dne 16.7.1992, proizvodnja celuloze pa na družbo V.D. d.o.o. (kasneje d.d.), ki je bila ustanovljena že 18.1.1990. Čeprav stranke niso predložile najemnih pogodb, na podlagi katerih se je v navedenih dveh družbah nadaljevala proizvodnja papirja in celuloze, to izhaja iz izvensodne poravnave z dne 22.10.1996, pa tudi iz 4. člena pogodbe med V.C. d.o.o. v stečaju in I. d.o.o. z dne 18.7.1996. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je bila ustanovitev družbe V.D. d.o.o. vpisana v sodni register dne 18.1.1990. Družba se je dne 24.11.1992 preoblikovala v delniško družbo, dne 20.5.1993 pa je spremenila firmo v V. d.d.. To je razvidno iz vpisa v sodni register z dne 20.5.1993. Tožnik k družbi V.D. d.d. ni prešel na podlagi pogodbe o prevzemu delavcev, ki bi jo sklenila prejšnji in novi delodajalec. Vendar pa je pravilna smiselna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaradi okoliščin, v katerih je prišlo do zaposlitve v družbi V.D. d.d., treba šteti, da tožnik ni spremenil zaposlitve. V družbi V.C. d.o.o. v stečaju je namreč zaradi stečaja prišlo do prenehanja proizvodnje celuloze in zaradi tega do prenehanja dela vseh delavcev, ki so v tej proizvodnji delali, vključno s tožnikom, kar med strankama ni sporno. Družba, ki je prevzela proizvodnjo celuloze na podlagi najemne pogodbe in po posredovanju Vlade RS, Sklada RS za razvoj in Konfederacije sindikatov ..., je V.D. d.d., ki je zaposlila tožnika po prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja. Po določbi 7. člena sporazuma z dne 19.4.1993 se je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve najemniku proizvodnje celuloze zavezalo na osnovi pogodbe zagotoviti subvencijo za zaposlitev vsakega posameznega delavca, prezaposlenega v to podjetje, ki bi zaradi sanacije podjetja V.C. d.o.o. ostal brez zaposlitve. Zato je sporazum predvideval začasno brezposelnost. Zaposlovanje delavcev, ki so zaradi stečaja ostali brez zaposlitve, je v družbo V.D. d.d. potekalo postopno, kar opravičuje tožnikovo prekinitev dela in prijavo na Zavodu za zaposlovanje v času od 2.4.1993 do 11.5.1993. V tem času veljavni Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91) je namreč v 48. členu predvideval sofinanciranje odpiranja novih delovnih mest, nadomestitev dela stroškov za ohranitev produktivnih delovnih mest in druge vrste subvencij in pomoči podjetjem, ki so zaposlovala brezposelne osebe v okviru aktivne politike zaposlovanja. Ta prekinitev ni pretrgala delovnopravne kontinuitete, saj do nje ni prišlo po volji tožnika, ampak zaradi ohranitve zaposlitve delavcev, ki jim je zaradi stečaja prenehalo delovno razmerje in zaradi nadaljevanja proizvodnje celuloze v novi družbi. Zato niti ni odločilno, da je bil sporazum sklenjen 19.4.1993, torej po uvedbi stečajnega postopka. Tudi prekinitev delovnega razmerja v času od 1.12.1993 do 30.11.1994 delovnopravne kontinuitete ni mogla pretrgati, saj je po prekinitvi tožnik s 1.2.1994 nadaljeval z delom v isti družbi, tedaj že preimenovani v V. d.d..

Prav tako pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je podana delovnopravna kontinuiteta med zaposlitvama tožnika v podjetju V. d.d. in I. d.o.o.. Do prehoda je prišlo dne 11.11.1996. Nepomembno je pri tem razmerje med družbo I. d.o.o. in družbo V.C. d.o.o. v stečaju (nakup podjetja v letu 1996). Odločilnega pomena je razmerje med družbo V. d.d. in I. d.o.o.. Z izvensodno poravnavo z dne 22.10.1996 je bilo dogovorjeno nadaljevanje proizvodnje celuloze v družbi I. d.o.o.. Izvensodna poravnava je nadomestila poseben sporazum o prevzemu delavcev (6. člen). Kot izhaja iz zadnje alineje 1. člena, 2. in 3. člena izvensodne poravnave z dne 22.10.1996, je delavce družbe V.P. d.o.o. in V. d.d. prevzela družba I. d.o.o., ki se je kasneje preimenovala v družbo V.V. d.d.. Z izvensodno poravnavo je bilo tudi dogovorjeno, da I. d.o.o. vstopi v že sklenjena pogodbena razmerja na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Nobenega dvoma ne more biti, da je prevzela tudi tožnika, saj je družba I. d.o.o. sklenila dogovor s sindikatom ... dne 12.11.1996, v katerem se je zavezala skleniti delovno razmerje z vsemi delavci družb V. d.d. in V.P. d.o.o. tako, da se njihove pravice ne bodo zmanjšale. Enako pa to izhaja tudi iz obvestila direktorja družbe V. d.d. z dne 25.10.1996 in iz 2. točke dnevnega reda sestanka med predsedstvom sindikata in prokuristom I. d.o.o. (zapisnik z dne 12.12.1996). Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni moglo vpogledati v seznam delavcev, ki naj bi jih od V. d.d. prevzel I. d.o.o., ker ga v spisu ni, je sicer utemeljen, vendar pa brezpredmeten. Da je tožnik na seznamu prevzetih delavcev dokazuje že dejstvo, da je bil delavec V. d.d., ki je z 11.11.1996 nadaljeval z delom v družbi I. d.o.o..

Glede na navedeno je presoja sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati pri trajanju odpovednega roka in odmeri odpravnine celotno tožnikovo delovno dobo oziroma vse njegove zaposlitve od 13.7.1976 dalje, pravilna. Zato je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati z iztekom 45 dnevnega odpovednega roka, ampak je z upoštevanjem 150 dnevnega odpovednega roka v skladu s 4. alinejo 2. odstavka 92. člena ZDR veljala do 30.4.2007. Sodišče prve stopnje je sicer v skladu z zahtevkom tožniku priznalo trajanje delovnega razmerja le do 29.4.2007 in tudi plačo le do tega dne, vendar pa je to zaradi vezanosti na zahtevek moralo storiti.

Tožnik je upravičen tudi do razlike v odpravnini. Sodišče prve stopnje jo je pravilno odmerilo glede na napolnjeno delovno dobo. Ob prenehanju delovnega razmerja je tožnik napolnil 29 let, 3 mesece in 15 dni delovne dobe. Po določbi 3. alineje 2. odstavka 109. člena ZDR pripada delavcu, ki je pri delodajalcu zaposlen nad 15 let, za vsako leto dela odpravnina v višini 1/3 povprečne mesečne plače, ki jo je delavec prejel ali bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je znašala povprečna plača, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, 1.614,55 EUR, zato bi bil za napolnjenih 29 let dela upravičen do odpravnine v višini 15.607,32 EUR. Ker je že prejel 4.036,38 EUR je upravičen do razlike v višini 11.570,94 EUR. Ta znesek je sodišče prve stopnje tožniku tudi prisodilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu sodbo (točke 2, 3a, 4a, 5a) sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo k njeni rešitvi ni pripomogel, zato tudi tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.