Jedro

Ugotovitev o tem, komu je bilo dano naročilo glede dodatnih in presežnih del, je utemeljena z vsebino razmerja med glavnim izvajalcem in naročnikom gradbenih del po gradbeni pogodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 356,98 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 74832/2016 z dne 25. 7. 2016 v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.305,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Tožeča stranka je zoper navedeno sodbo vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne. Priglasila je tudi stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ugotovilo, da je K. d. o. o. kot glavni izvajalec del 26. 2. 2014 s toženo stranko kot naročnikom na osnovi javnega razpisa za oddajo javnega naročila sklenil Gradbeno pogodbo št. 0000014 45142-15/2014 za sklop 1: gradbeno obrtniška dela (Gradbena pogodba z dne 26. 2. 2014), s katero je prevzel vsa gradbena dela potrebna za izvedbo energetske sanacije študentskih domov, s ceno za sklop 1 v višini 875.982,50 EUR, skupaj z DDV 959.284,00 EUR. Izvajalec del K. d. o. o. je nato dne 18. 3. 2014 s tožečo stranko kot podizvajalcem sklenil Gradbeno pogodbo št. ŠD-KK-038/2014 za izvedbo gradbeno obrtniških del (Gradbena pogodba z dne 18. 3. 2014), za pogodbeno ceno 787.703,81 EUR. Obe pogodbi sta bili sklenjeni po načelu »ključ v roke«, s fiksno ceno do predaje izvršenih storitev naročniku. Dela so bila izvedena, tožena stranka pa je s K. d. o. o. dne 7. 11. 2014 sklenila Dokončni obračun o izvedbi energetske sanacije Študentskih domov A. in B. S sklenitvijo slednjega so bila dokončno rešena vsa medsebojna razmerja po Gradbeni pogodbi z dne 26. 2. 2014, s tem pa tudi plačilo dodatnih del in presežnih del. 6. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožena stranka izvedbo dodatnih del izravnave zidu pred polaganjem hidroizolacije pod podzidkom naročila svojemu pogodbeniku, K. d. o. o. ter zato tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko zavrnilo. Tako je presodilo, saj tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi tožena stranka kot naročnik izvedbo dodatnih del naročila prav njej, ne pa glavnemu izvajalcu del, s katerim je bila v pogodbenem odnosu za izvedbo vseh gradbeno obrtniških del. Kot dodatno je navedlo, da je tudi razumljivo, da je dela dejansko izvedla tožeča stranka kot podizvajalec glavnega izvajalca del. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo izvedbe 700 več prebojev v stenah, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo oziroma s popisom del, ki je sestavni del pogodbe, saj je presodilo, da gre za presežna dela. V obeh pogodbah je bilo namreč plačilo dogovorjeno z uporabo klavzule „ključ v roke“, kar pomeni, da vsebuje pogodbena cena tudi vrednost vseh presežnih del. Glede dodatnih del izravnave zidu pred polaganjem hidroizolacije

7. Sodišče prve stopnje je torej kot bistveno ugotovilo, da je tožena stranka kot naročnik del sklenila Gradbeno pogodbo z dne 26. 2. 2014 z glavnim izvajalcem del K. d. o. o. za vsa gradbeno obrtniška dela, potrebna za izvedbo energetske sanacije študentskih domov. Ugotovilo je tudi, da se je med samo gradnjo izkazalo, da objekt nima hidroizolacije, zato je bilo pred izvedbo hidroizolacije treba izvesti še dela izravnave zidu. Sklenilo je, da so predstavljala dela izravnave zidu pred polaganjem hidroizolacije dodatna dela, saj ta dela v sklenjenih Gradbenih pogodbah niso bila zajeta. Dela izravnave zidu pred polaganjem hidroizolacije je opredelilo tudi kot poznejša dela. Sodišče prve stopnje je nadalje sledilo navedbi tožene stranke, da je običajna praksa, da naročnik dodatna dela naroči glavnemu izvajalcu del, kot svojemu pogodbenemu partnerju, ne pa podizvajalcu, s katerim ni v pogodbenem odnosu.

8. Po presoji pritožbenega sodišča je sklepanje sodišča prve stopnje pravilno, saj je skladno s pravili Posebnih gradbenih uzanc (PGU), ki predstavljajo kodificiran običaj s tega področja. Glede dodatnih (poznejših) del namreč velja, da so to tista dela, ki niso bila dogovorjena in niso nujna za izpolnitev pogodbe, naročnik pa zahteva, da se izvedejo (v smislu 8. točke 9. uzance PGU). Dodatna dela zato niso pogodbena dela, saj niso predmet prvotne gradbene pogodbe, temveč je v zvezi z njimi potrebno skleniti novo pogodbo (praviloma v obliki dodatka – aneksa k prvotni pogodbi), s katero se določi tudi cena za ta dela (35. uzanca PGU).1 Naročnik je dolžan v skladu s pravili, ki so se izoblikovala v poslovni praksi, izvajanje poznejših del ponuditi izvajalcu, preden jih odstopi drugemu (prvi odstavek 21. uzance PGU). Glavni izvajalec del je bil K. d. o. o., ki mu je bila tožena stranka, kot svojemu sopogodbeniku, dolžna ponuditi izvajanje poznejših del. Da bi tožena stranka družbi K. d. o. o. ponudila izvajanje teh del ter da bi jih ta odklonila, pa tožeča stranka ni trdila.

9. Tožeča stranka je v zvezi z zatrjevanim naročilom zatrjevala, da naj bi ji izvedbo dodatnega dela izravnave zidu (temelja) pred polaganjem hidrizolacije naročila »tožena stranka oziroma njeni pooblaščeni predstavniki, ki so bili prisotni na 4. operativnem sestanku«. Sodišče prve stopnje je v zvezi dejanskim potekom del ugotovilo, da so bili na rednih tedenskih operativnih sestankih prisotni predstavniki nadzora, investitorja, glavnega izvajalca in podizvajalcev. Nadzornik R. Č. je na teh sestankih kot strokovnjak za gradnjo povedal, katera dela je potrebno izvesti in to strokovno utemeljil (točka 21. obrazložitve izpodbijane sodbe), predstavnik investitorja pa se je strinjal s predlogi nadzora o tem, kaj je treba narediti. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da ni mogoče slediti logiki tožeče stranke, po katerem bi naročilo za izvedbo konkretnih del pomenilo vzpostavitev pogodbenega razmerja med naročnikom in podizvajalcem. Tako še posebej glede na izpovedbo priče S. Š., ki je potrdila, da se je na splošno reklo, da je potrebno dela izvesti. Pritožbenega sodišča zato ne prepriča tožeča stranka s pritožbenimi navedbami, da je bilo naročilo predmetnega dela podano s strani tožene stranke tožeči stranke.

10. Trditve o pisni naročilnici, ki bo poslana šele potem, ko bo že razvidno stanje končnega obračuna, pa prav tako ne utemeljujejo trditve tožeče stranki, da je tožena stranka njej naročila izvedbo teh del. Omenjeni Dokončni obračun o izvedbi energetske sanacije študentskih domov (nadalje: Dokončni obračun) sta namreč sklenila naročnik (tožena stranka) in glavni izvajalec del ( K. d. o. o.), zato to pojasnilo logično kaže na to, da je bilo dodatno delo predmet razmerja med tema strankama.

11. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je glavni izvajalec del dela izvajal po svojih podizvajalcih, med katerimi je bila tudi tožeča stranka. Da je bila tožeča stranka podizvajalec K. d. o. o. glede gradbeno obrtniških del je navedla sama tožeča stranka v dopolnitvi tožbe. Sodišče prve stopnje je zato z logičnim sklepanjem pojasnilo, da je povsem razumljivo, da je tudi predmetna dela izvedel K. d. o. o. preko tožeče stranke kot svojega podizvajalca. Po presoji pritožbenega sodišča zato sodišče prve stopnje s to ugotovitvijo ni preseglo trditvene podlage pravdnih strank.

12. Zmotno pa je tudi stališče pritožnice, da je sodišče prve stopnje na ugotovitvi, da je dela izvedla K. d. o. o. preko tožeče stranke, utemeljilo svoj zaključek, da je bilo naročilo podano družbi K. d. o. o. Ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, komu je bilo dano naročilo glede dodatnih del je utemeljena z zatrjevano vsebino razmerja med družbo K. d. o. o. kot izvajalcem in toženo stranko kot naročnikom del po Gradbeni pogodbi z dne 26. 2. 2014. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dela dejansko izvedla tožeča stranka kot podizvajalec glavnega izvajalca del pa je bila dodana zgolj kot pojasnilo, da trditev tožeče stranke glede izvedbe del, ni v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dodatna dela naročila v izvedbo glavnemu izvajalcu del. 13. Ker tožeča stranka ne vtožuje plačala od glavnega izvajalca del tudi ne more uspeti s trditvijo, da ni bilo ugotovljeno niti zatrjevano, da bi K. d. o. o. tožeči stranki posebej naročil izvedbo teh del. Zakaj je tožeča stranka dela izvedla je bilo logično pojasnjeno z obstojem podizvajalskega razmerja, ali pa ima pravico zahtevati dodatno plačilo od glavnega izvajalca del, za presojo tožbenega razmerja med sedanjima pravdnima strankama ni relevantno.

14. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navajalo tudi, da se je plačilo dodatnih del kompenziralo s pogodbeno kaznijo zaradi zamude glavnega izvajalca del (točka 27. obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje pravočasno navajala, da je dodatna dela plačala glavnemu izvajalcu del in se pri tem sklicevala na končni obračun ter tudi navedla, da končni obračun zajema vsa dela, ne glede na to, ali so v končnem obračunu izrecno navedena.2 Tožena stranka je nadalje na naroku za glavno obravnavo dne 10. 9. 2018 tudi podrobneje pojasnila, da je dodatna dela plačala glavnemu izvajalcu K. d. o. o. na način, da se je cena dodatnih del pobotala z zneskom pogodbene kazni. S pritožbenim očitkom kršitve razpravnega načela (prvi odstavek 7. člena ZPP) zato tožeča stranka ne more uspeti.

15. Kot izhaja iz Posebnih gradbenih uzanc je stališče tožene stranke materialno pravno pravilno, saj se z dokončnim obračunom zajamejo vsa dela, izvedena po pogodbi, vštevši nepredvidena in poznejša dela, ki jih je bil izvajalec dolžan ali pooblaščen izvesti, ne glede na to, ali so zajeta z začasnimi situacijami (118. uzanca PGU). To pa pomeni, da zgolj dejstvo, da dodatna dela v Dokončnem obračunu niso bila izrecno navedena, ne utemeljuje pritožbene trditve tožeče stranke, da ta dela družbi K. d. o. o. niso bila plačana. Tožeča stranka zato s trditvijo, da dodatna dela niso bila izrecno navedena v dokončnem obračunu ne more uspešno utemeljiti niti trditve, da dodatna dela niso bila predmet pogodbenega razmerja med toženo stranko in glavnim izvajalcem del. 16. Sodišče prve stopnje je dela izravnave zidu pred polaganjem hidroizolacije res opredelilo tudi kot nepredvidena dela v smislu 7. točke 9. uzance PGU. Ker je na podlagi trditev obeh pravdnih strank ugotovilo, da dela izravnave zidu pred polaganjem hidroizolacije pod podzidkom niso bila pogodbeno dogovorjena dela, temveč gre za dodatna dela, glede katerih je bila sklenjena nova ustna pogodba, pritožba sicer utemeljeno navaja, da ni šlo za nepredvidena dela v pogodbenem razmerju med tožečo stranko in K. d. o. o. Vendar pa navedena zmotna ugotovitev za odločitev o tožbenemu zahtevku med tožečo stranko in naročnikom del ni bistvena, saj je sodišče prve stopnje kot bistveno pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dodatna dela naročila svojemu sopogodbeniku ( K. d. o. o.) in ne tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da med pravdnima strankama ni nastalo poslovno obligacijsko razmerje, na podlagi katerega bi tožeča stranka od tožene stranke lahko zahtevala plačilo za opravljena dela izravnave zidu pred polaganjem hidroizolacije. Iz tega razloga niso relevantna pritožbena izvajanja, da predmet Gradbene pogodbe z dne 18. 3. 2014 ni bila izgradnja celotnega objekta temveč zgolj posamezne vrste gradbenih del ter da je cena določena z uporabo klavzule „ključ v roke“ obsegala zgolj ta dela.

17. Pritožbeni očitki glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja so, po presoji pritožbenega sodišča, prav tako neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbama prič R. Č. in A. R., ki sta skladno izpovedala, da so bila dodatna dela naročena pogodbenemu izvajalcu K. d. o. o. Glede elektronskih sporočil z dne 4.2. 2015 in 16. 2. 2015 pa je R. Č. kot odgovorni nadzornik tudi prepričljivo pojasnil, da je elektronski sporočili napisal na željo oziroma po pritisku ljudi, ki jih pozna in jim je želel pomagati (tožeče stranke in njenemu podizvajalcu), njegovi prepričljivi izpovedbi pa je sodišče prve stopnje sledilo. Tožeča stranka izpovedbo prič R. Č. in A. R. izpodbija kot neverodostojni, vendar pa sta po presoji pritožbenega sodišča prepričljivi in med seboj tudi nista v nasprotju. Glede njunih izpovedb v zvezi s končnim obračunom tožeča stranka iztrgano povzema njuni izpovedbi, saj je iz izpovedb obeh skladno razvidno, da je bila med K. d.o.o in toženo stranko dogovorjena kompenzacija med terjatvijo iz naslova plačila za dodatno delo in terjatvijo iz naslova pogodbene kazni zaradi zamude. Tožeča stranka tudi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z zaslišanjem priče S. Š., saj je ta izpovedala, da se je na splošno reklo, da je treba dela izvesti ter da so jim bila dela naročena, glede na to, da so oni delali vsa gradbena dela. Sodišče prve stopnje torej njene izpovedbe ni zmotno interpretiralo. Vsako naročilo za izvedbo konkretnih del na operativnem sestanku res ne pomeni vzpostavitve novega pogodbenega razmerja med drugima strankama. Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo tudi predloženi zapisnik 4. operativnega sestanka in ugotovilo, da je bila kot odgovorna oseba za izvedbo te naloge (izvedba vertikalne hidroizolacije) g. B., ki je bil predstavnik K. d. o. o., kar pritrjuje navedbam tožene stranke, da je izvedbo tega dela naročila družbi K. d. o. o. in ne tožeči stranki. Nenazadnje pa je tožeča stranka za plačilo najprej terjala glavnega izvajalca del, kar tudi potrjuje pravilnost sprejete dokazne ocene. Po presoji pritožbenega sodišča je bila torej dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna, očitki glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanje pa niso utemeljeni. Prav tako niso utemeljeni očitki glede procesnih kršitev (kršitev pravice do izjave ter kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP), saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh izvedenih dokazov, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je bila, po presoji pritožbenega sodišča, sprejeta na podlagi vestne in skrbne dokazne ocene vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka.

18. Tožeča stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da dokaznega predloga z zaslišanjem priče O. A. ne bi smelo zavrniti oziroma bi moralo svojo odločitev vsebinsko obrazložiti. Meni sicer še, da vnaprejšnja prognoza sodišča, da neizvedeni dokaz ne bi mogel spremeniti dokazne ocene, ne predstavlja upravičenega razloga za zavrnitev dokazanega predloga. Po presoji pritožbenega sodišča pa tožeča stranka ob upoštevanju že navednega tudi s pritožbenim očitkom glede neizvedenega dokaznega predloga z zaslišanjem priče ne more biti uspešna, saj bi morala najprej prepričljivo pojasniti okoliščine in razloge za svojo trditev, da je tožeča stranka z njo in ne z glavnim izvajalcem del, sklenila ustni dogovor o izvedbi del, katerih plačilo vtožuje. To pa velja še toliko bolj glede na to, da naj bi bil dogovor, da tožeča stranka za toženo stranko opravi dela glede izvedbe izravnave zidu pred polaganjem hidroizolacije, sklenjen na 4. operativnem sestanku, vsebina predloženega zapisnika 4. operativnega sestanka pa te trditve ne potrjuje, saj je bila kot odgovorna oseba glede te naloge naveden g. B. Po presoji pritožbenega sodišča je tožeča stranka, glede na svojo skopotrditveno podlago in (ne)uspeh do tedaj izvedenega dokaznega postopka, nosila breme dodatnih pojasnil in konkretne utemeljitve, s katerimi bi pojasnila posebne okoliščine, da bi bilo lahko razumno pričakovati preobrat v uspešnosti dokazovanja.3 Za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče O. A. je imelo torej sodišče prve stopnje sprejemljive razloge, ki izhajajo konteksta celotne obrazložitve te odločbe. Uveljavljena bistvena kršitev določba postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato, po presoji pritožbenega sodišča, ni podana.

19. Kot nadalje izhaja iz izpodbijane odločbe je zakoniti zastopnik tožeče stranke sodišču sporočil, da se naroka ne more udeležiti zaradi predhodno dogovorjenih aktivnosti v tujini v času od 10. 9. do 13. 9. 2018. Sodišče prve stopnje naroka je sklenilo, da navedeni razlog za neudeležbo zakonitega zastopnika tožeče stranke na naroku dne 10. 9. 2018 ni opravičljiv. Tudi po presoji pritožbenega sodišča zakoniti zastopnik zgolj z navedbo razloga za izostanek z naroka sodišču svoje neudeležbe ni ustrezno opravičil. Ni namreč navedel takšnih razlogov za svojo odsotnost z naroka, ki jih kljub zadostni skrbnosti ni mogel preprečiti. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je več kot dva meseca pred narokom vedel, da ima na navedeni dan narok na sodišču, tako da bi lahko svoje službene obveznosti prilagodil obveznostim na sodišču ali pa moral svojo odsotnost bolje utemeljili in dokazati, da je šlo za nujno in neodložljivo zadržanost. Nenazadnje pa sodišču tudi ni predložil nobenega dokaza glede razlogov za svojo odsotnost. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede neopravičenega razloga za izostanek z naroka je zato zadostna glede na to, da gre zgolj za kratko obvestilo o odsotnosti.

20. Glede na obsežno in ustaljeno sodno prakso, ki sledi stališču teorije,4 da naj bo preložitev narokov omejena na upravičene primere, pa sodišče prve stopnje naroka, zaradi zaslišanja zakonitega zastopnika tožeče stranke utemeljeno ni preložilo. Sodišče je namreč dolžno v javnem interesu zagotavljati koncentracijo in pospešitev postopka in narok preloži zgolj v primeru, če so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, to je opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek,5 pri čemer mora biti opravičilo podprto z dokazom.6 Sicer pa zakoniti zastopnik oziroma tožeča stranka niti nista predlagala preložitve naroka, temveč je zakoniti zastopnik z dopisom z dne 27. 7. 2018 zgolj obvestil sodišče o razlogih za svojo odsotnost. Sodišče prve stopnje zato tudi iz tega razloga ni storilo očitane bistvene kršitve določb postopka.

Glede presežnih del izvedbe prebojev v stenah

21. Glede izvedbe več prebojev v stenah kot je bilo dogovorjeno s pogodbo oziroma s popisom del, ki je sestavni del pogodbe, pa je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da gre za presežna dela. Presežna dela po naravi stvari predstavljajo pogodbena dela, kot določa tudi drugi odstavek 18. uzance PGU. Če je bila torej izvedba prebojev v stenah predmet obveznosti glavnega izvajalca del po Gradbeni pogodbi z dne 26. 2. 2014, česar tožeča stranka v pritožbi niti ne zanika, je po naravi stvari razumljivo, da je bilo predmet njenih pogodbenih obveznosti tudi izvedba večjega število prebojev stenah, kot je bilo prvotno predvideno. Pogodbena dela (v pomenu del, ki so predmet izvajalčeve izpolnitvene obveznosti) so namreč vsa dela (po vrsti in količini), ki jih je treba opraviti, da bi izvajalec dosegel rezultat, ki se ga je s sklenitvijo gradbene pogodbe zavezal doseči.7 Pogodbena dela med naročnikom in glavnim izvajalcem del so bila torej vsa gradbeno obrtniška dela, kot tudi dela izvedbe strojnih in elektro instalacij, potrebnih za energetsko sanacijo študentskih domov. Odločilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da je treba dela glede prebojev v stenah šteti za presežna dela v razmerju med toženo stranko in glavnim izvajalcem del, ki je tožeča stranka s pritožbo ne napada. Tožeča stranka zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami v smeri, da naj bi izvedba prebojev ne bila del njenih obveznost po pogodbi s K. d. o. o. 22. To velja še toliko bolj glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila Gradbena pogodba z dne 26. 2. 2014 sklenjena s klavzulo »ključ v roke«. Določba „ključ v roke“ in podobni izrazi v pogodbi pomenijo, da obsega pogodbena cena tudi vrednost vseh nepredvidenih del in presežnih del in da je izključen vpliv manjkajočih del na pogodbeno ceno (prvi odstavek 34. uzance PGU). Uporaba navedene klavzule v Gradbeni pogodbi z dne 26. 2. 2014, sklenjeni med naročnikom in glavnim izvajalcem del, torej pomeni, da je bil glavni izvajalec dolžan presežna dela izvesti v okviru dogovorjene pogodbene cene. Po presoji pritožbenega sodišča zato tudi ni logično, da bi tožena stranka večjo količino izvedenih del oziroma količino, ki je presegala pogodbeno količino del (5. točka 9. uzance PGU), naročila v izvedbo drugemu izvajalcu, ki bi mu bila dolžna ta dela plačati.

Skupno glede dodatnih in presežnih del

23. V skladu z zgoraj navedenim je zato prepričljivo stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tudi izvedbo dodatnih del oziroma več del naročila svojemu pogodbenemu partnerju in ne tožeči stranki, kot podizvajalcu, s katerim ni bila v pogodbenem odnosu. Res je večina določb obligacijskega prava dispozitivne narave, kar pomeni, da lahko stranki uredita svoj odnos tudi drugače, kot bi izhajalo iz zakonskih določb oziroma drugače kot je običajno, vendar pa nosi v takšnem primeru tisti, ki zatrjuje, da gre za takšen primer, breme dodatne, prepričljive obrazložitve. Trditev tožeče stranke, da je tožena stranka dodatna oziroma presežna dela, katerih plačilo vtožuje v tem sporu, naročila prav njej, ne pa glavnemu izvajalcu del, bi torej terjala dodatna, konkretna pojasnila oziroma logično in prepričljivo obrazložitev, kako so potekali dogovori oziroma zakaj bi tožena stranka sklenila (ustno) pogodbo prav z njo kot nominiranim podizvajalcem. Svojih trditev v tej smeri pa tožeča stranka tudi po tem, ko jo je na njeno nekonkretizirano trditveno podlago opozorila tožeča stranka, ni ustrezno dopolnila. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je dodatna dela tožena stranka naročila svojemu pogodbenemu partnerju oziroma da so bila presežna dela že po naravi stvari del njegovih pogodbenih obveznosti.

Glede poslovodstva brez naročila

24. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi na podredno uveljavljeni pravni podlagi poslovodstva brez naročila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka izvedbo obeh vrst del naročila glavnemu izvajalcu K. d. o. o., izvedla pa jih je tožena stranka (oziroma dejansko njen podizvajalec). Zato je presodilo, da že pojmovno o gestiji ni mogoče govoriti, saj tožeče stranke kot podizvajalca ni mogoče opredeliti kot poslovodjo brez naročila.

25. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da ne gre za primer dovoljene gestije po določbi 199. člen OZ. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče pravilno ugotovilo, da je bila izvedba teh (dodatnih in presežnih) del predmet pravnoposlovnega razmerja med toženo stranko in družbo K. d. o. o. ter da je tožeča stranka dela opravljala kot njen podizvajalec. Ugotovljena pravno poslovna podlaga zato izključuje opredelitev razmerja kot dopustne gestije. Sodišču prve stopnje se zato ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem nujnosti izvedbe teh del, niti z vprašanjem njihove koristnosti za toženo stranko, iz istega razloga pa je pravilno zavrnilo tudi dokaz z izvedencem gradbene stroke. S tem v zvezi v pritožbi uveljavljene kršitve iz prvega odstavka 338. člena ZPP zato niso podane.

26. Pritožbeni razlogi zato niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (355. člen ZPP).

27. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške ter je dolžna toženi stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka je upravičena do povračila stroškov za odgovor na pritožbo v višini 625 točk (tar. št. 21/1 OT) ter do povračila 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) ter 22% DDV. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR (tretji odstavek 12. člena OT), znašajo stroški tožene stranke 356,98 EUR.

28. V primeru zamude s plačilom stroškov pritožbenega postopka, ki se šteje od prvega dne po preteku roka za plačilo, bo morala tožeča stranka toženi stranki, v skladu z določilom 378. člena OZ, plačati še zakonske zamudne obresti.

1 Dr. Nina Plavšak: Gradbena pogodba, prva knjiga, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 233 ter ista avtorica: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str. 1001. 2 Prva pripravljalna vloga tožene stranke 2. stran 5. odstavek (list. št. 65) ter druga pripravljalna vloga tožene stranke 5. stran. 1. odstavek (list. št. 101). 3 Podobno Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 267/2018. 4 Samo okoliščine, ki opravičujejo vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ali podaljšanje roka po 110. členu ZPP so zato lahko zadosten razlog za preložitev razpisanega naroka zaradi obvestila in izkazanih upravičenih razlogov stranke, ki se naroka ne more udeležiti. Tako dr. Aleš Galič: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga GV Založba, 2005, stran 469. 5 Sodba VSRS II Ips 596/2003. 6 Primerjaj II Ips 297/2005, II Ips 322/2000, II Ips 771/2008. 7 dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str. 993.