Jedro

Upravnosodna praksa je enotna glede stališča, da vrsta in obseg nedovoljene gradnje nista vprašanji, ki bi bili pomembni za odločitev v zadevi odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora.

Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora po določbi 157. člena ZGO-1 ni odvisna od časa posega in velja za vse (še vedno) nesanirane posege v prostor, ugotovljene v inšpekcijskem postopku, ne glede na čas posega. Določitev nadomestila za nesanirani poseg v prostor namreč ne pomeni posega za nazaj, saj je bila obravnavana gradnja ob izdaji inšpekcijske odločbe še vedno v nasprotju s predpisi (tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips149/2007). Zato je toženka ravnala pravilno, ko je pri opredelitvi kriterijev za ugotavljanje in vrednotenje značilnosti območja izhajala iz predpisov, veljavnih v času izdaje odločbe, na katere se je sklicevala v odločbi, torej tudi Odloka o PUP, ne glede na to, ali je začel veljati po tem, ko je bila gradnja že izvedena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. S 1. točko izreka izpodbijane odločbe je toženka tožniku za nelegalno gradnjo nestanovanjskega objekta na parceli št. 580/1 k.o. ... naložila plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora v znesku 8.769,19 EUR, z 2. točko izreka je določila način plačila navedenega zneska, s 3. točko izreka pa je ugotovila, da posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je organ navedeno odločitev sprejel v postopku po petem odstavku 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Iz pravnomočne odločbe Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Koper - Nova Gorica, številka 06122-1312/2012-12 z dne 7. 6. 2012 je ugotovila, da gre za nelegalno gradnjo troetažnega objekta, maksimalnih tlorisnih dimenzij 10,7 m x 8,7 m, na zemljišču parc. št. 580/1 k.o. ... Ker gradnja ni skladna z namensko rabo prostora, je upravni organ pri izračunu v skladu z določbami Uredbe o kriterijih za izračunavanje nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (v nadaljevanju Uredba) pri točkovanju vrste namenske rabe prostora (T1) upošteval, da gre za nezazidljivo zemljišče (160 točk), pri točkovanju vrste in stopnje varovanja (T3) pa je upošteval, da gre za prvo območje kmetijskih zemljišč (120 točk). Pri izračunu obsega nedovoljene gradnje (F3) je upošteval bruto etažno površino objekta 279,27 m². V nadaljevanju obrazložitve so navedene še ostale okoliščine, ki jih je upravni organ upošteval pri izračunu na podlagi določb Uredbe.

3. Drugostopenjski organ je delno spremenil 2. točko izreka izpodbijane odločbe, v ostalem delu pa je zavrnil tožnikovo pritožbo. Kot neupoštevne ocenjuje tožnikove pritožbene navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje, da ne gre za nelegalno gradnjo. Pojasnjuje, da se tovrstne navedbe nanašajo na pomembna dejstva v inšpekcijskem postopku, ki je pravnomočno zaključen. Glede pritožbene trditve, da je obravnavano gradnjo mogoče uvrstiti med enostavne ali nezahtevne objekte pa pritožbeni organ ugotavlja, da ne gre za pomožni kmetijsko-gozdarski objekt, ker presega tako maksimalno dovoljeno površino (do vključno 150 m²), kot tudi maksimalno višino (do vključno 6m). Sklicuje se na dokumente prvostopenjskega organa in elaborat, ki ga je v spis predložil tožnik, po katerem znaša višina stavbe 12,55 m. Glede izračuna bruto površine objekta se drugostopenjski organ sklicuje na standarde SIST ISO 9836, po katerih je bruto tlorisna površina stavbe skupna površina vseh etaž stavbe. Po navedenih standardih je prvostopenjski organ pravilno upošteval tlorisne površine vseh treh etaž, vključno s podstrešjem.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da toženka ni upoštevala časovnega okvira gradnje spornega objekta, ki je pomemben ne samo pri presoji v smislu potrebnih upravnih dovoljenj za gradnjo objektov v določenem obdobju, temveč tudi v smislu umestitve takšnega objekta v prostor po merilih takrat veljavnih prostorskih aktov. Poudarja, da se v času gradnje predmetnega objekta zemljišč ni ločevalo med kmetijskimi zemljišči prvega in drugega območja. Poleg tega je toženka uporabila določbe Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v Občini Koper (v nadaljevanju Odlok o PUP), ki so začele veljati po izvedbi predmetne gradnje. Pojasnjuje, zakaj meni, da je gradnja objekta izpolnjevala pogoje, ki jih je določal takratni odlok. Meni, da je potrebno razlikovati med investitorjem, ki je gradnjo izvajal na območju, predvidenem za kmetijstvo in osebo, ki je zavestno izvajala gradnjo na prvem območju kmetijskih zemljišč po uveljavitvi Odloka o PUP in kategorizaciji kmetijskega zemljišča.V času gradnje je bila gradnja na navedenem območju dopustna, zaradi česar je nepomembna okoliščina, da gre danes za gradnjo na prvem območju kmetijskih zemljišč.

5. Poleg tega je sporna odmerjena višina nadomestila. Meni, da ni pravilno, da je toženka ocenila, da gre za gradnjo na nezazidljivem zemljišču, saj gre za zazidljivo zemljišče, ker je bila v letu 1985 do 1987 na tem območju možna gradnja gospodarskega poslopja. Glede na navedeno tudi glede vrste in stopnje varovanja zemljišča ni mogoče točkovati s 120 točkami. Poleg tega meni, da bruto etažna površina stavbe ne znaša 279,27 m². Poudarja, da iz elaborata za vpis stavbe v kataster stavb jasno izhaja, da gre za delno vkopan objekt z neuporabnim podstrešjem in ne za troetažen objekt. Tega toženka pri izračunu ni upoštevala. V zvezi s tem predlaga, naj sodišče imenuje izvedenca arhitekturne stroke, ki bo podal strokovno mnenje o tem, kakšna je bruto površina stavbe.

6. Navaja še, da gre za gradnjo enostavnega ali nezahtevnega objekta in ne manj zahtevnega objekta, kot napačno ugotavlja toženka. Med drugim se sklicuje na Uredbo, po kateri bi bilo objekt mogoče razvrstiti kot pomožni kmetijsko-gozdarski objekt, saj je njegova površina manjša od 150 m², pri ugotovitvi glede višine pa toženka ni upoštevala, da gre za delno vkopan objekt. Sodišču predlaga, naj odločbo prvostopenjskega organa odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi obrestmi.

7. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V skladu s prvim odstavkom 157. člena ZGO-1 je investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po petem odstavku istega člena je zavezanec dolžan plačati nadomestilo na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve. Ta izda odločbo po uradni dolžnosti, med drugim, ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi določb od 152. do vključno 155. člena tega zakona.

10. Po presoji sodišča je odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

11. Upravnosodna praksa je enotna glede stališča, da vrsta in obseg nedovoljene gradnje nista vprašanji, ki bi bili pomembni za odločitev v obravnavani zadevi odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. V obravnavani zadevi, ko je bila odločba o odmeri nadomestila po uradni dolžnosti izdana na podlagi pravnomočne inšpekcijske odločbe, izdane zaradi nelegalne gradnje (152. člen ZGO-1), sta že ugotovljena in določena tako vrsta, kot tudi obseg nelegalne gradnje, in sicer gre za nelegalno gradnjo troetažnega objekta, maksimalnih tlorisnih dimenzij 10,70 m x 8,70 m. 12. Prav tako je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora po določbi 157. člena ZGO-1 ni odvisna od časa posega in velja za vse (še vedno) nesanirane posege v prostor, ugotovljene v inšpekcijskem postopku, ne glede na čas posega. Določitev nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora za nesanirani poseg v prostor namreč ne pomeni posega za nazaj, saj je bila obravnavana gradnja ob izdaji inšpekcijske odločbe še vedno v nasprotju s predpisi (tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips149/2007). Zato je toženka ravnala pravilno, ko je pri opredelitvi kriterijev za ugotavljanje in vrednotenje značilnosti območja izhajala iz predpisov, veljavnih v času izdaje odločbe, na katere se je sklicevala v odločbi, torej tudi Odloka o PUP, ne glede na to, ali je začel veljati po tem, ko je bila gradnja že izvedena. Glede na navedeno ni razloga za različno obravnavanje investitorjev, za katere je ugotovljeno (z inšpekcijsko odločbo), da z nedovoljenimi posegi degradirajo in uzurpirajo prostor, ne glede na to, kdaj so poseg izvedli in kateri predpisi so veljali tedaj, kot zmotno meni tožnik. Enako varstvo pravic je investitorjem zagotovljeno s tem, da organ za vse investitorje, za katere je v istem času ugotovljen nedovoljen poseg v prostor, pri odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora uporabi iste predpise.

13. Ker ni sporno, da spada območje, kjer je izvedena nelegalna gradnja, glede na vrsto in stopnjo varovanja na prvo območje kmetijskih zemljišč, je določitev 120. točk (T3) skladna s prvo alinejo 1. točke prvega odstavka 7. člena Uredbe.

14. Prav tako je toženka pri ugotavljanju vrste namenske rabe pravilno ugotovila, da gre po veljavnih predpisih za gradnjo na nezazidljivem zemljišču, kar je tudi utemeljila. Temu pritrjuje tudi tožnik, ko v tožbi navaja, da če bi gradnjo izvajal v času „trenutno veljavnega PUP“, bi bilo to zemljišče mogoče kategorizirati kot nezazidljivo zemljišče. Določitev 160 točk (T1) je zato skladna s 1. točko prvega odstavka 5. člena Uredbe.

15. Tožnik pa tudi ni izkazal, da je toženka nepravilno ugotovila obseg nedovoljene gradnje. Da je stavba troetažna, maksimalnih tlorisnih dimenzij 10,70 m x 8,70 m izhaja iz pravnomočne inšpekcijske odločbe. Tožnikov ugovor, da ne gre za troetažen objekt, zato na odločitev ne more vplivati. Tudi sicer pa je naslovno sodišče v sodbi, opr. št. III U 332/2012 z dne 12. 9. 2013 izrecno pojasnilo, zakaj ni pravilno tožnikovo stališče, da predmetni objekt ni troetažen.

16. Prav tako je pravilno, da se je toženka pri izračunu bruto etažne površine objekta sklicevala na standarde SIST ISO 9836. Ti v točki 5.1.3.1. določajo, da je bruto tlorisna površina stavbe skupna površina vseh etaž stavbe. Etaže so lahko nadstropja, ki so v celoti ali delno pod terenom, nadstropja nad terenom, podstrešja, terase, strešne terase, površine tehničnih in skladiščnih prostorov. Točka 5.1.3.2 pa določa, da se bruto tlorisna površina vsake etaže dobi iz zunanjih dimenzij obodnih elementov v višini tal etaže. Ometi, fasadne obloge in parapeti so všteti. Da bi se pri odmeri bruto tlorisne površine stavbe morala upoštevati tudi uporabnost posamezne etaže, kot meni tožnik, pa iz navedenih standardov ne izhaja. Tožnik pa niti ne navaja, niti ne dokazuje, da bi bila posamezne etaže manjših dimenzij, kot jih je po inšpekcijski odločbi povzela toženka (10,70 m x 8,70 m). To pa ne izhaja tudi iz elaborata A. s.p., ki ga je v upravni spis predložil tožnik in na katerega se je skliceval drugostopenjski upravni organ.

17. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da toženka ni pojasnila, zakaj je obravnavani objekt uvrstila med manj zahteven in ne med pomožni kmetijsko-gozdarski objekt. Drugostopenjski upravni organ je namreč natančno pojasnil, da gre za objekt, ki glede na Uredbo presega tako maksimalno površino objekta, kot tudi maksimalno višino, ki se zahteva za nezahteven pomožni kmetijsko-gozdarski objekt (18. točka Priloge 2). Sodišče se ne strinja, da bi morala toženka upoštevati, da je stavba delno vkopana. V tretji alineji prvega odstavka 2. člena navedena uredba za potrebe razvrščanja objektov glede na zahtevnost izrecno določa, da se pri stavbah kot višina računa največja razdalja od spodnje kote najnižjega prostora stavbe do vrha stavbe. Tožnik pa niti ne navaja, niti ne dokazuje, da bi bila ta 6 m ali manj.

18. Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

19. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.