Jedro

Dejansko opravljanje druge formacijske dolžnosti kot tiste, ki je bila podlaga za določitev plače, ne predstavlja temelja za spremembo odločbe o prevedbi plače. Delavec je upravičen do razlike v plači glede na dejansko delo v primeru, ko je formalno sicer razporejen na eno dolžnost, dejansko pa opravlja delo na drugi dolžnosti.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča v III. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek prisojenih pravdnih stroškov zviša na znesek 1.710,23 EUR (namesto 1.687,05 EUR).

Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (točka II izreka).

Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se odločba št. ... z dne 26. 8. 2008, ki jo je tožena stranka izdala tožniku, v prvi točki spremeni tako, da se tožnika razvrsti v 41. plačni razred ter s pripadajočimi dodatki in sicer od 1. 8. 2008 dalje in da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 8. 2008 dalje obračunati bruto razliko v plači, odvesti pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati neto razliko v plači med dejansko izplačano plačo, in sicer za čas od 1. 8. 2008 do 28. 2. 2009 med plačo z upoštevanjem 33. plačnega razreda in plačo z upoštevanjem 41. plačnega razreda, ki bi jo tožnik moral prejemati in za čas od 1. 3. 2009 dalje med plačo z upoštevanjem 40. plačnega razreda in plačo z upoštevanjem 41. plačnega razreda, ki bi jo tožnik moral prejemati, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti posamezne plače do plačila, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške tega postopka v višini 1.687,05 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka sodbe). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe, ki se nanaša na zahtevek iz naslova dodatka za stalnost in dodatka za delovno dobo (I. točka izreka sklepa).

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških (III. točka izreka), in sicer iz razloga kršitve določb pravdnega postopka oziroma zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila vrednost spornega predmeta določena nepravilno, zato je že na naroku 31. 1. 2011 uveljavljala kršitev pravdnega postopka po 286.b členu (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) ter vztrajala pri določitvi vrednosti, kot je bila podana v vlogi z dne 20. 12. 2011, to je 16.337,78 EUR, kar je izkazala s predloženim izračunom zatrjevane razlike v plači. Sodišče prve stopnje je toženi stranki urnino za narok dne 4. 5. 2012 priznalo le v višini 50 točk, čeprav je narok trajal več kot pol ure, od 9.52 ure do 10.30 ure, začeti pa bi se moral ob 9.30 uri, kar pomeni, da bi zaradi čakanja moralo biti priznano 50 točk, kot jih je tudi priglasila v stroškovniku. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, stroške pa naloži v plačilo toženi stranki oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje ne strinja in navaja, da je ta v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom in odstopa od ustaljenega odločanja v primerljivih zadevah. Sodišče je napačno utemeljevalo zavrnitev zahtevka za razveljavitev oziroma spremembo odločbe o uvrstitvi v plačni razred s sklicevanjem na avtentično razlago 49.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJZ, Ur. l. RS, št. 35-1743/2011). Meni, da te razlage ni mogoče uporabiti za konkretni primer. Tožniku je bila res izdana prevedbena odločba, zoper katero je v dopustnem roku podal ugovor. Tožnikov ugovor se je nanašal na izpodbijanje razporeditve glede na dejansko delo, ki ga je v tem času opravljal. Navaja, da je bil tožnik do izdaje izpodbijane odločbe v letu 2008 zgolj formalno razporejen na dolžnost vzdrževalca, dejansko pa je opravljal dolžnost letalskega tehnika. Tožena stranka bi morala tožnika prevesti glede na dejansko dolžnost, ki jo je tožnik opravljal, ne pa zgolj formalno prevajati dolžnost in plačo za dolžnost, ki je ni opravljal. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da tožnik ni opravljal primerljivih del kot A.A. in A.B.. Navedeni priči in tožnikov nadrejeni so izpovedovali, da so tožnikova dela in naloge povsem primerljiva z deli in nalogami, kot jih opravljata navedena delavca. Meni, da je po opisu del in nalog po formaciji njegova dela in naloge, ki jih je opravljal, mogoče uvrstiti v dolžnost letalski tehnik II pod zaporedno številko 53. Ta dolžnost je bila tudi nezasedena. Sodišče bi moralo poleg primerjave del, ki jih opravljajo tožnik, A.A. in A.B., upoštevati opis del in nalog dolžnosti letalski tehnik II in na ta način ugotavljati, ali je dela in naloge tožnika mogoče uvrstiti v dolžnost letalski tehnik II. Sodišče pa ni preverjalo vsebine navedene dolžnosti in je v tem delu nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi sicer iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sta bila imenovana delavca formalno razporejena na eno dolžnost, dejansko pa sta opravljala dolžnost letalskega tehnika II. Enako tudi tožnik ni opravljal dolžnost vzdrževalca, pač pa je vseskozi opravljal dela in naloge priprave letala, pri čemer je potrebno poudariti, da so oborožitveni sistemi del, ki so specifika tožnikovega dela, del priprave letala. Tožnik na dolžnosti vzdrževalca, kljub opravljanju enakih dolžnosti kot sodelavca, ni imel priznanih dodatkov, katera je tožena stranka priznavala za dolžnosti letalskih tehnikov. Tožena stranka je diskriminatoren odnos do tožnika deloma popravila s formalno prerazporeditivijo iz dolžnosti vzdrževalca na dolžnost letalskega tehnika orožarja ARM, vendar pa navedena dolžnost ne zajema vseh del in nalog, ki jih tožnik dejansko opravlja. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila in v celoti prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo (z izjemo dela, ki se nanaša na stroškovno odločitev sodišča prve stopnje).

O pritožbi tožnika: V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja spremembo odločbe z dne 26. 8. 2008, s katero je bila opravljena prevedba tožnikove plače ob prehodu v nov plačni sistem po ZSPJS in uvrstitev v 41. plačni razred glede na delo, ki ga je dejansko opravljal (na formacijski dolžnosti letalski tehnik II). Uveljavlja tudi izplačilo razlike v plači med plačo, ki jo je prejemal glede na formacijsko dolžnost, na katero je bil v spornem obdobju formalno imenovan z odločbo tožene stranke (formacijska dolžnost vzdrževalec) in plačo, ki bi jo moral prejemati za delo na formacijski dolžnosti, kjer je delo dejansko opravljal (formacijska dolžnost letalski tehnik II).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek v delu, kjer tožnik zahteva spremembo odločbe z dne 26. 8. 2008 in razvrstev v 41. plačni razred, ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločba o prevedbi osnovne plače in njeni uvrstitvi v plačni razred pravilna in zakonita ter v skladu z določbami ZSPJS. Zavrnilo je tudi zahtevek za izplačilo razlike v plači za čas od 1. 8. 2008 do 28. 2. 2009 med plačo, ki jo je tožnik prejel z upoštevanjem 33. plačnega razreda po odločbi z dne 26. 8. 2008 in za čas od 1. 3. 2009 dalje med plačo z upoštevanjem 40. plačnega razreda ter zahtevano plačo z upoštevanjem 41. plačnega razreda, ker je ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da opravlja delo na zatrjevani formacijski dolžnosti letalski tehnik II, kot primerljiva delavca. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje v celoti strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa še dodaja: Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bil tožnik z ukazom z dne 4. 8. 2001 imenovan na dolžnost letalski tehnik III orožar v organizacijski enoti Generalštab A./ ... Vod za ... Oddelek za ...; - da je tožnik na podlagi odločbe z dne 4. 8. 2001 prejemal plačo s količnikom 3,60; - da je bil tožnik z ukazom z dne 22. 7. 2004 od 1. 8. 2004 imenovan na dolžnost vzdrževalec pod številko ... formacije št. ... v ... enoti, ki se opravlja v nazivu vodnik; - da je bila tožniku z odločbo z dne 16. 11. 2004 za čas od 1. 8. 2004 dalje priznana plača s količnikom 3,60; - da je bil tožnik z ukazom z dne 25. 8. 2008 s 1. 8. 2008 z dolžnosti vzdrževalec preveden na dolžnost podčastnik vzdrževalec, ki se opravlja v nazivu vodnik; - da je bil z izpodbijano odločbo z dne 26. 8. 2008 tožnik razporejen v 33. plačni razred z upravičenostjo do osnovne plače v višini 1.655,93 EUR.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da so bila pri prevedbi tožnikove plače z odločbo z dne 26. 8. 2008 pravilno upoštevana določila ZSPJS in sicer 49.a, 49.b, 49.c in 49.č člen. Tožena stranka je upoštevala, da znaša nominalni znesek osnovne plače tožnikovega delovnega mesta oziroma naziva 1.060,54 EUR in je ta znesek prevedla v 22. plačni razred, nominalni znesek tožnikove osnovne plače pa 1.503,76 EUR, katerega je prevedla v 31. plačni razred. Ob upoštevanju določbe 1. odstavka 49.č člena ZSPJS in dejstva, da je bil tožnik pred prevedbo razporejen na dolžnost vzdrževalec, ki se opravlja v nazivu vodnik, katera je po prvem odstavku 4. člena Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 71/2008) uvrščena v 24. plačni razred, je tožena stranka tožnika uvrstila v 33. plačni razred. Pri prevedbi je tožena stranka izhajala iz količnika, določenega v zadnji dokončni odločbi o plači z dne 16. 11. 2004 in je upoštevala tudi dodatke po Uredbi o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih (Ur. l. RS, št. 35/96 in nadaljnji), in sicer dodatek za vrednotenje posebnih obremenitev in prepovedi v višini 15 %, dodatek za omejitev pravice do stavke v višini 0,10 količnika, dodatek za delo v upravi v višini 45 % količnika, dodatek v skladu z dogovorom o načinu usklajevanja plač v javnem sektorju za leto 2001 višini 0,12 količnika, dodatek za vrednotenje posebnih pogojev dela in odgovornosti v višini 20 % po 135. členu Zakona o obrambi in zaščiti (Ur. l. RS, št. 15/91 in nadaljnji) in 10 % povečanje osnovne plače na podlagi 58. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadaljnji).

Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dejansko opravljanje druge formacijske dolžnosti kot tiste, ki je bila podlaga za določitev plače, ne predstavlja temelja za spremembo odločbe o prevedbi plače. Tožnik je namreč zatrjeval, da bi morala tožena stranka njegovo plačo prevesti glede na formacijsko dolžnost letalski tehnik II, ki naj bi jo dejansko opravljal do prevedbe in ne glede na dolžnost vzdrževalec, na katero je bil formalno razporejen z odločbo z dne 22. 7. 2004. Takšno stališče je, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, napačno. Prevedba plače ob prehodu v nov plačni sistem dne 1. 8. 2008 se namreč opravi glede na zadnjo dokončno in pravnomočno odločbo o razporeditivi na delovno mesto (dolžnost) oziroma zadnjo dokončno in pravnomočno odločbo, s katero je določena plača. Navedeno izhaja iz avtentične razlage 49.a člena ZSPJ, kjer je navedeno, da je določbe 49.a člena ZSPJS treba razumeti tako, da se ob prevedbi nominalnih zneskov osnovne plače delovnega mesta oziroma naziva upošteva količnik, ki je bil za delovno mesto oziroma naziv določen v individualnem delovno pravnem aktu javnega uslužbenca, zadnjem veljavnem v mesecu pred prvim izplačilom plač po tem zakonu. Če v individualnem delovno pravnem aktu javnega uslužbenca količnik za določitev osnovne plače delovnega mesta ni bil določen, se upošteva količnik, določen v aktu delodajalca, zadnjem veljavnem v mesecu pred prvim izplačilom plač po tem zakonu. Ob prevedbi nominalnih zneskov osnovne plače javnega uslužbenca se upošteva količnik za določitev osnovne plače javnega uslužbenca, ki je bil določen v individualnem delovno pravnem aktu javnega uslužbenca, zadnjem veljavnem v mesecu pred prvim izplačilom plač po tem zakonu. Neutemeljeno pritožba navaja, da avtentična razlaga 49.a člena ZSPJS zanj ne pride v poštev. Tožnik je bil pred prevedbo z odločbo z dne 22. 7. 2004 imenovan na dolžnost vzdrževalec, z odločbo z dne 16. 11. 2004 pa mu je tožena stranka priznala plačo s količnikom 3,60. Zoper slednjo je tožnik sicer vložil ugovor, ki pa je bil z odločbo z dne 26. 3. 2010 zavrnjen, sodnega varstva tožnik ni uveljavljal. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri prevedbi pravilno upoštevala količnik, ki je bil določen v zadnji dokončni odločbi o plači z dne 16. 11. 2004, saj je ta veljavna podlaga za prevedbo plače. Prav tako je tožena stranka prevedbo lahko zakonito izvedla le glede na zadnjo dokončo odločbo o razporeditvi na dolžnost. Pritožbene navedbe, ki takšen zaključek izpodbijajo, so zato neutemeljene.

V zvezi z zahtevkom na izplačilo razlike v plači glede na dejansko delo je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je delavec upravičen do razlike v plači glede na dejansko delo v primeru, ko je formalno sicer razporejen na eno dolžnost, dejansko pa opravlja delo na drugi dolžnosti. Tožnik je v postopku zatrjeval, da je dejansko opravljal delo na formacijski dolžnosti letalski tehnik II, zato bi moral prejemati plačo, kot je določena za to dolžnost (plačo s količnikom 4,0 po formaciji št. 6328). Kot primer delavcev, ki sta opravljala enaka dela in naloge kot tožnik, razporejena pa sta bila na dolžnost letalski tehnik II in sta prejemala plačo po količniku 4,0, je navedel delavca A.A. in A.B..

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil A.A. z ukazom z dne 22. 7. 2004 razporejen na dolžnost letalski tehnik II in imenovan v naziv štabni vodnik in z odločbo z dne 16. 11. 2004 razporejen v plačni razred s količnikom 4,0. Z odločbo z dne 26. 8. 2008 je bil razporejen v 41. plačni razred. A.B. pa je bila z ukazom z dne 22. 7. 2004 razporejena na dolžnost tehnik za tehnične priprave – letala in imenovana v naziv štabni vodnik in z odločbo z dne 16. 11. 2004 razporejena v plačni razred s količnikom 4,0. Z odločbo z dne 26. 8. 2008 pa je bila razporejena v 41. plačni razred.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je tožnik od 1. 8. 2004 dalje, to je po razporeditvi na dolžnost vzdrževalec, opravljal predvsem delo povezano z oborožitvijo zrakoplovov in da je opravljal tudi takšne naloge kot delavca A.A. in A.B., vendar le kot pomoč in ne v pretežnem delu. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo.

Da je tožnik opravljal predvsem delo, povezano z obrožitvijo zrakoplovov, izhaja tudi iz njegovega zaslišanja. V zvezi s vsebino njegovega dela je namreč tožnik na zaslišanju izpovedal, da opravlja pripravo letal in helikopterjev za bojno delovanje, vzdržuje sredstava, ki so namenjena za bojno delovanje in jih testira. Izpovedal je tudi, da poleg navedenega opravlja tudi dela letalskega tehnika na letalih ... po elektriki, v zvezi s katerimi je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da so to dela v manjšem obsegu in še to v obliki pomoči. Za takšen zaključek je imelo sodišče prve stopnje podlago v skladni izpovedi prič A.A., A.B. in A.C. in delovnih nalogih za leto 2007 in 2008. A.A. je na zaslišanju pojasnil, da je tožnik bolj intenzivno delal z orožarji, občasno pa je delal tudi na njihovem oddelku na elektroopremi. A.B. je v zvezi s tožnikovim delom povedala, da je tožnik prej opravljal delo z orožarji, ker pa so imeli pomanjkanje kadra, je večkrat priskočil na pomoč. A.C., tožnikov poveljnik od leta 2001 do 1. 2. 2008 in od 1. 2. 2009 do 1. 8. 2009, pa je na zaslišanju pojasnil, da je tožnik delal v oddelku za obrožitev in katapultne sedeže. V zvezi s primerjavo tožnikovega dela z delom A.B. in A.A. je povedal, da z njegovim neposrednim delom nimata ničesar, ker ne gre za isto področje niti za obseg del. Da tožnikovo osnovno delo predstavlja delo letalskega tehnika orožarja potrjuje tudi izjava A.C. z dne 27. 6. 2008 (B15) in pojasnilo A.D. z dne 16. 7. 2008 (A7), o čemer je A.D. izpovedoval tudi na zaslišanju, ko je pojasnil, da je tožnik opravljal naloge po oborožitvi sistemov letal Pilatus, naloge na letalih ..., sodeloval je pri bojnih streljanjih z letali P. – postavitev oborožitve, harmonizacija, oboroževanje mitraljezov in lanserjev, vzdrževanje oborožitve na splošno.

Glede na ugotovitve, da je tožnik naloge, kot sta jih opravljala delavca A.A. in A.B., opravljal v manjšem obsegu glede na celoten obseg nalog, ki jih je opravljal, in še to v obliki pomoči, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da dejansko opravlja delo na enaki formacijski dolžnosti kot navedena delavca. Pritožbene navedbe, ki takšen zaključek izpodbijajo, so tako neutemeljene.

Netemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je mogoče dela in naloge, kot ji je opravljal tožnik, uvrstiti v dolžnost letalski tehnik II in je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je takšno presojo napravilo prav preko presoje vsebine del, ki sta jih opravljala delavca A.A. in A.B. in glede katerih je tožnik sam zatrjeval, da opravljajo primerljiva dela.

Ker ostale pritožbene navedbe tožnika za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranka Tožena stranka v pritožbi v zvezi z odmero stroškov postopka utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno določilo vrednost spora, s tem, ko ni upoštevalo izračuna razlike v plači, ki ga je predložila tožena stranka. Iz spisa izhaja, da je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 20. 12. 2011 predlagala, da sodišče prve stopnje določi vrednost spornega predmeta v višini 16.337,78 EUR, kot znaša izračun razlik v plači za obdobje, kot ga vtožuje tožnik. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 13. 1. 2012 sprejelo sklep, da se vrednost spora opredeli tako, kot ga je opredelil tožnik, in sicer na vrednost 5.000,00. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik tožbeni zahtevek na izplačilo razlik v plači sicer res postavil opisno, vendar bi moralo sodišče prve stopnje glede na to, da je tožena stranka vrednosti spora, kot ga je določil tožnik, izrecno nasprotovala in podala tudi dejanski izračun opisno navedenega zahtevka, pri določitvi vrednosti upoštevati tudi navedeni izračun. Od določitve vrednosti spornega predmeta je namreč odvisna odmera stroškov. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejstvo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vrednosti spora, kot ga je po izračunu zatrjevala tožena stranka, ni vplivalo na pravilnost odmere stroškov postopka. Ob upoštevanju 40. člena ZPP o limitiranju dajatev na dobo petih let in preračuna vtoževanih razlik v plači v neto zneske (tožena stranka je izračun razlik v plači podala v bruto zneskih) je vrednost spora po tar. št. 18/1 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/03, s spremembami, v nadaljevanju: OT) še vedno znotraj razpona nad 10.000 do 20.000 točk, kot je to upoštevalo sodišče prve stopnje pri določanju nagrade za odgovora na tožbo po tar. št. 15/1/a OT, sestavo pripravljalnih vlog po tar. št. 15/2 OT in zastopanje na naroku za glavno obravnavo po tar. št. 15/3/b. Utemeljeno pa tožena stranka v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko ji ni priznalo urnine za čakanje na narok za glavno obravnavno dne 4. 5. 2012 v višini 50 točk, kot jih je priglasila v stroškovniku. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 4. 5. 2012 izhaja, da se je glavna obravnava začela ob 9.52 uri, stranki pa sta bili vabljeni ob 9.30. V skladu s 7. členom OT pripada odvetniku urnina za vsake začete pol ure za čakanje na narok za obravnavo ali drug narok, ki se je pričel z zamudo, za čakanje med posvetovanjem organa ali podobne izgube časa. Tožena stranka je torej v skladu s citirano določbo uporavičena še do urnine za začete pol ure čakanja na narok za obravnavo dne 4. 5. 2012 v višini 50 točk, kot jih je priglasila v stroškovniku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pri stroškovni odločitvi upoštevalo odmero priglašenih stroškov tožene stranke sodišča prve stopnje, pri čemer je upoštevalo, da je tožena stranka upravičena še do povrnitve urnine za začete pol ure čakanja na obravnavo dne 4. 5. 2012 v višini 50 točk. Potrebni stroški tožene stranke pred sodiščem prve stopnje tako ob upoštevanju 1. odstavka 154. člena in 155. člena ZPP, 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (Ur. l. RS, št. 20/97 in nadaljnji) in Odvetniške tarife znašajo skupaj 3650 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.675,35 EUR. Z upoštevanjem 2 % materialnih stroškov do skupne vrednosti storitve do 1000 točk (9,18 EUR) in 1 % od presežka (12,16 EUR) in stroškov priče A.E. (13,54 EUR), znašajo skupni stroški tožene stranke 1.710,23 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi o pravdnih stroških delno spremenilo tako, da je znesek prisojenih pravdnih stroškov zvišalo na znesek 1.710,23 EUR (namesto 1.687,05 EUR).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela v neznatnem delu, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe. Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožnik, ker s pritožbo ni uspel in ker njegov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe.