Jedro

Na pritožbene navedbe glede 1. priče B. B., kateri naj bi se ukvarjal s sumljivimi posli, bil imetnik sumljivega premoženja, utajeval davke in ravnal pri oddaji stanovanj tudi v nasprotju z minimalnimi bivanjskimi standardi, ob tem pa naj bi ta priča obsojencu po telefonu grozila in bila zaradi tega prijavljena na policijo; 2. priče C. C., katere osebne okoliščine naj bi izkazovale njeno splošno nezanesljivost; ter 3. priče D. D., ki naj bi se nahajala v kritičnem času v povsem drugem delu stavbe kot obsojenec, sodišče druge stopnje odgovarja, da ne presegajo obsojencu lastnih dokaznih zaključkov v zvezi z realiziranim dokaznim postopkom, ki so po vsebini nasprotni dokazni presoji v pravnomočni sodbi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II.Obsojenega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zahtevo obsojenega A. A. za obnovo kazenskega postopka zavrglo in obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

2.Zoper navedeni sklep je vložil pritožbo obsojeni, brez navedbe pritožbenih razlogov in brez pritožbenega predloga, smiselno pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi ter njegovi zahtevi ugodi in dovoli obnovo kazenskega postopka.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upravičeno presodilo, da vložnik zahteve za obnovo postopka z navedbo imen novih prič ter zatrjevanjem, da se drugi dokazi nahajajo na PP Ljubljana Šiška, slike kot dokaz pa na njegovem telefonskem aparatu, ki ga hranijo v zaporih, ni zadostil zahtevi po konkretni utemeljitvi zakonskega razloga za obnovo kazenskega postopka po prvem odstavku 410. člena ZKP, in sicer v ključnem delu, ki se nanaša na nova dejstva oziroma nove dokaze v perspektivi njihove vzročne zveze z realno možnostjo, da bi na podlagi novih dokazov prišlo do drugačne presoje v pravnomočni sodbi ugotovljenih dejstev oziroma da bi na podlagi novih dejstev prišlo do drugačne presoje v pravnomočni sodbi uporabljenih dokazov, oboje v smeri, da bi se dosegel za obsojenca ugodnejši izid kazenskega postopka (izrek oprostilne sodbe oziroma obsodilne sodbe po milejšem zakonu). Navedenega pravilnega zaključka prvostopenjskega sodišča niti s pritožbenimi navedbami obsojeni ne more izpodbiti.

5.Pritožbeno zatrjevanje, da v napačnem ravnanju pravosodnega policista tiči vzrok za prepozno vložitev dopolnitve vloge, je sicer brezpredmetno; nosilnega razloga izpodbijanega sklepa ne predstavlja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je dopolnitev vloge obsojeni podal prepozno, pač pa, da ni podal konkretne utemeljitve obnovitvenega razloga. Sodišče druge stopnje pa v zvezi s tem ugotavlja, da v pritožbi obsojeni podaja svojo lastno dokazno presojo izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke, kar utemeljuje z novejšimi mnenji, katerih ne konkretizira, in poudarkom, da je zoper izvedenca podal kazensko ovadbo, ter zatrjuje neverodostojnost v prvostopenjskem postopku zaslišanih prič (B. B., gospe C. C. in D. D.), ob čemer navaja, le deloma določno, nekatere priče (E. E., F. F., nekega "Bosanca" in nekega "Makedonca"), hkrati z napovedjo, da bi pričali v njegovo korist, v zvezi z G. G. pa le, da bi zoper njo moral biti sprožen policijski postopek. Iz pritožbe je očitno razvidno, da se obsojeni ne strinja z zaključkom v prvostopenjski pravnomočni sodbi, da je prav on storilec očitanih kaznivih dejanj.

6.Na pritožbene navedbe glede 1. priče B. B., kateri naj bi se ukvarjal s sumljivimi posli, bil imetnik sumljivega premoženja, utajeval davke in ravnal pri oddaji stanovanj tudi v nasprotju z minimalnimi bivanjskimi standardi, ob tem pa naj bi ta priča obsojencu po telefonu grozila in bila zaradi tega prijavljena na policijo; 2. priče C. C., katere osebne okoliščine naj bi izkazovale njeno splošno nezanesljivost; ter 3. priče D. D., ki naj bi se nahajala v kritičnem času v povsem drugem delu stavbe kot obsojenec, sodišče druge stopnje odgovarja, da ne presegajo obsojencu lastnih dokaznih zaključkov v zvezi z realiziranim dokaznim postopkom, ki so po vsebini nasprotni dokazni presoji v pravnomočni sodbi. Do dela pritožbenih navedb, ki se nanašajo na izvedensko mnenje ter nove personalne dokaze, pa tudi na pričo G. G., se sodišče druge stopnje drugače kot z ugotovitvijo, da so nekonkretizirane, ne more opredeliti.

7.Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP), je pritožbo obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek člena 402 ZKP).

8.Ker obsojeni s pritožbo ni uspel, bi moral na podlagi prvega odstavka člena 98a ZKP plačati stroške kazenskega postopka. Glede na slabe premoženjske razmere, ugotovljene že v prvostopenjskem postopku, pa je sodišče druge stopnje obsojenega oprostilo plačila sodne takse.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 410, 410/1, 413, 413/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.