Jedro

Namen izvajanja dokazov je v ugotavljanju že zatrjevanih konkretnih dejstev, saj sodišče ne izvaja dokazov s ciljem, da bi stranka na podlagi izvedenih dokazov šele lahko postavila trditve. Če je torej tožena stranka trdila, da je terjatev do tožeče stranke plačala, potem bi morala to konkretizirano zatrjevati ter predložiti potrdila o plačilu, saj je listina najzanesljivejše in najučinkovitejše dokazno sredstvo. Z zaslišanjem strank in prič se zatrjevano plačilo ne more dokazovati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 58620/2010 z dne 22.6.2010 v celoti vzdržalo v veljavi, toženi stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev, ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti po tem, ko je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožeča stranka dokazala tako temelj, kot višino tožbenega zahtevka. Ugovore tožene stranke je ocenilo kot pavšalne.

6. Višje sodišče ugotovitve sodišča prve stopnje v celoti potrjuje kot pravilne in se jim v izogib ponavljanju pridružuje. Ne drži pritožbena navedba, da tožena stranka računa št. 2091113 z dne 31.12.2009 ni prejela. V kolikor bi bile njene trditve resnične, potem ni jasno, na podlagi česa je z dopisom št. 14/2010 z dne 27.1.2010 na navedenem računu popravila valuto na 1.4.2010. Tožena stranka tudi z ničemer ni dokazala, da je „vse, kar je bila dolžna, poravnala“; dokaz z zaslišanjem priče D. P. in direktorja tožene stranke pa sta v te namene neprimeren dokaz. Zaradi tega je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko dokaza z zaslišanjem ni izvedlo. Namen izvajanja dokazov je v ugotavljanju že zatrjevanih konkretnih dejstev, saj sodišče ne izvaja dokazov s ciljem, da bi stranka na podlagi izvedenih dokazov šele lahko postavila trditve. Če je torej tožena stranka trdila, da je terjatev do tožeče stranke plačala, potem bi morala to konkretizirano zatrjevati ter predložiti potrdila o plačilu, saj je listina najzanesljivejše in najučinkovitejše dokazno sredstvo. Z zaslišanjem strank in prič se zatrjevano plačilo ne more dokazovati, kar velja tudi za (sicer neresnično) trditev tožene stranke, da računa št. 2091113 z dne 31.12.2009 ni prejela.

7. Ker po določbi drugega odstavka 213. člena ZPP sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, ki so po njegovem mnenju potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev, tudi ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je bila toženi stranki kršena pravica do dokazovanja. Upoštevajoč navedeno je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Ta je namreč pravilna. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP ).

8. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.