Jedro

Določba 84. člena ZD daje v primeru, ko nastane dvom o pravi oporočiteljevi volji, prednost zakonitemu dedovanju pred oporočnim.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (glede napotitve na pravdo) spremeni tako, da se v tem delu glasi: Dediče C.M., B.F., C.Ma. in C.F. se napoti na pot pravde zoper dedinjo A.Š. na ugotovitev, da je zapustnik z lastnoročno oporoko z dne 14.2.1999 zapustil tudi vrednostne papirje, ki jih je imel v času smrti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu s sklepom dedinjo A. Š. napotilo na pot pravde zoper dediče C.M., B.F., C.Ma. in C.F. na ugotovitev, da lastnoročna oporoka zapustnika z dne 14.2.1999 ne velja za celotno zapustnikovo premoženje in da je potrebno vrednostne papirje zapustnika, ki jih je imel v času smrti razdeliti med dediče, na podlagi zakonitega dedovanja.

Zoper navedeni del sklepa vlaga pritožbo dedinja A.Š..

Poudarja, daje izrek v nasprotju z obrazložitvijo. V izreku sodišče napotuje pritožiteljico na pravdo, da se v njej ugotovi, da oporoka ne velja za celotno zapustnikovo premoženje in da je potrebno vrednostne papirje zapustnika razdeliti med dediče na podlagi zakonitega dedovanja. Dejstvo, da zapustnik z oporoko ni razpolagal s celotnim premoženjem, je namreč razvidno že iz same oporoke. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo na podlagi trditev dedičev, da je pokojni mislil, da vrednostni papirji pomenijo nepremičnine. Zato bi morali biti napoteni na pot pravde dediči, ki zatrjujejo nekaj, kar ni zapisano v oporoki. Oporočitelj je v oporoki namreč navedel vse premoženje, s katerim je razpolagal, ni pa naštel vrednostnih papirjev. Ni potrebno dokazovati dejstev, da premoženje, s katerim oporočitelj ne razpolaga z oporoko, dedujejo dediči, ker to izhaja že iz samega zakona.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Nobenega nasprotja med izrekom in razlogi izpodbijanega sklepa ni. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj kljub vsebini oporoke, v kateri niso omenjeni vrednosti papirji zapustnika, šteje za manj verjetno pravico pritožnice in je takšen zaključek utemeljilo na trditvah ostalih dedičev, da je zapustnik štel vrednotne papirje kot premičnine. Takšni prvostopni razlogi izključujejo nasprotje z vsebino izreka odločitve, saj jo - nasprotno - formalnologično in vsebinsko podpirajo.

Ne soglaša pa pritožbeno sodišče z materialnopravno interpretacijo ugotovljenih dejanskih okoliščin izpodbijanega sklepa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. V konkretnem primeru je sporno dejansko vprašanje, ki se nanaša na vsebino lastnoročne oporoke zapustnika. Med dediči gre torej za sporo vsebini oporoke, in sicer ali je zapustnik z oporoko naklonilo poročnemu dediču tudi vrednostne papirje (kot izhaja iz podatkov spisa - 37 delnic Leka). V oporoki delnice niso omenjene, navedene paso premičnine, pri čemer dediči C.M., C.Ma. in C.F. zatrjujejo, da je zapustnik vseskozi mislil, da vrednostni papirji pomenijo premičnine. V situacijah, ko je kot v konkretnem primeru, sporna interpretacija vsebine oporoke, je sicer potrebno kot razlagalno metodo uporabiti teorijo volje zapustnika, kar pomeni, da oporočnih zapisov ni nujno vselej razlagati dobesedno, temveč je potrebno ugotavljati, kakšna je bila dejanska oziroma prava volja zapustnika. Pri tem ZD uzakonja dve pravili za razlago določil oporoke. V skladu z določbo 1. odstavka 84. člena ZD je potrebno določila oporoke razlagati po pravem oporočiteljevem namenu (že omenjena teorija volje). Primer, ko pa nastane dvom o vsebini prave oporočiteljeve volje, pa rešuje določba 2. odstavka istega člena, ki zapoveduje, da se je potrebno drža titistega, kar je ugodnejše za zakonitega dediča. Zakonska ureditev torej v dvomu vendarle daje prednost zakonitemu dedovanju. Kot že povedano, izhaja iz vsebine sporne oporoke, da zapustnik v njej ni posebej navedel vrednostnih papirjev, temveč je izrecno naštel "le" nepremičnine, premičnine in denar (gotovino). Zato je na prvi pogled - upoštevaje zgoraj navedeno zakonsko pravilo in upoštevaje dobesedno razlago oporoke vendarle iz nje razvidno, da predmet oporočnega dedovanja ne morejo biti vrednostni papirji. Pravico zakonite dedinje A. Š., ki se zavzema za opisani zaključek, torej za to, da so zapustnikovi vrednostni papirji lahko le predmet zakonitega dedovanja in da torej tudi njej pripada zakoniti dedni delež na njih, je zato vsekakor potrebno šteti za verjetnejšo od pravice ostalih drugih zgoraj navedenih dedičev, ki menijo, da je zapustnik oporočno razpolagal tudi z vrednostnimi papirji in da zato tudi ti ne morejo biti predmet zakonitega (razen nujnega) dedovanja, temveč oporočnega. Sodišče je ob povedanem v izpodbijanem delu sklepa spregledalo opisano materialnopravno ureditev in posledično zmotno uporabilo materialnopravni predpis 1. odstavka 213. člena ZD.

Ob pravilni uporabi navedenih zakonskih določb je potrebno šteti za manj verjetno pravico ostalih dedičev in njih napotiti na pravdo, kjer bodo lahko dokazovali, da pa je kljub zapisu v oporoki, vendarle zapustnik laično štel vrednostne papirje za premičnine in da je tudi ta del zapustnikovega premoženja predmet oporoke, vendar pa bodo morali za takšne trditve predlagati tudi prepričljive dokaze. Zato je moralo sodišče druge stopnje ugoditi pritožbi in spremeniti odločitev sodišča prve stopnje tako, da je na pot pravde napotilo dediče C.M.,B.F., C.Ma. in C.F. zoper dedinjo A.Š. na ugotovitev, da je zapustnik z lastnoročno oporoko z dne 14.2.1999 zapustil tudi vrednostne papirje, ki jih je imel v času smrti (4. točka 358. člena ZPP v zvezis 163. členom ZD).