Jedro

Odločitev o stroških, ki je predmet izpodbijanega sklepa, je akcesorna odločitvi o glavni stvari in deli njeno pravno usodo, z odpravo odločbe o glavni stvari je tako odpadla tudi podlaga oziroma temelj za izdajo izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za okolje in prostor, št. 35105-121/2018-2550-588 z dne 30. 6. 2021, se odpravi ter se zadeva vrne v ponovno odločanje Ministrstvu za naravne vire in prostor.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.535,74 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila zahtevo tožnikov za povračilo stroškov, ki so jo podali kot stranski udeleženci v integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja za objekt z vplivi na okolje: ..., investitorja A., d. o. o., Ljubljana (v predmetni zadevi stranka z interesom). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka – po tem, ko je že zavrnila zahtevo stranke z interesom za izdajo gradbenega dovoljenja za sporni objekt z vplivi na okolje – ugotovila, da navedbe tožnikov (takrat stranskih udeležencev) v predmetnem upravnem postopku niso pripomogle k njeni odločitvi. Iz tega razloga meni, da tožniki niso uspeli s svojim zahtevkom, kljub temu, da je bila izdana odločba, s katero je bila zahteva za izdajo spornega gradbenega dovoljenja v integralnem postopku zavrnjena. Do končne odločitve je prišla namreč na podlagi ugotovitve, da predmetna gradnja ni skladna s predpisi s področja varstva kulturne dediščine; to vprašanje pa ne sodi med pravice in pravne koristi, ki so jih bili tožniki (takrat stranski udeleženci) upravičeni varovati v predmetnem upravnem postopku. Tako udeležba tožnikov kot stranskih udeležencev na odločitev toženke ni imela nikakršnega vpliva; ker je bilo predmetno gradbeno dovoljenje zavrnjeno iz že pojasnjenih razlogov, po vsebini ni obravnavala niti njihovih vlog.

2. Tožniki se z odločitvijo toženke ne strinjajo in vlagajo tožbo, v kateri navajajo, da je slednja napačno interpretirala 114. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj so sami kot udeleženci v predmetnem upravnem postopku v celoti uspeli. Izpodbijani sklep je v tem delu tudi v nasprotju s samim seboj in nezmožen preizkusa. Pojasnjujejo, da iz citiranega člena ZUP niti ne izhaja, da bi se toženka pri utemeljevanju svoje odločitve lahko oprla na „nepotrebnost“ stroškov, prav tako pa so v svojih vlogah opozarjali tudi na neskladnost projekta s predpisi s področja varstva kulturne dediščine (in to celo v času pozitivnega mnenja ZVKD z dne 27. 1. 2020). V ta namen so predložili celo strokovno mnenje. Sodišču predlagajo, naj odpravi izpodbijani sklep in samo odloči o stvari, podredno pa, da vrne zadevo toženki v ponovni postopek. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov tega postopka.

3. Toženka se v odgovoru na tožbo v bistvenem sklicuje na razloge, ki jih je navedla že v izpodbijanem sklepu. Navaja tudi, da predmetna tožba ni bila vložena v zakonskem roku. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrže kot prepozno oziroma podredno zavrne kot neutemeljeno.

4. Stranka z interesom se v odgovoru na tožbo pridružuje razlogom, ki jih je v odgovoru na tožbo navedla toženka, ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

5. Naslovno sodišče je s sklepom, I U 1291/2021-8 z dne 28. 2. 2022, tožbo zavrglo, saj je presodilo, da je bila ta vložena prepozno. Štelo je namreč, da gre v konkretni zadevi za nujno zadevo v skladu s takrat veljavnim 100.h členom Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP). Vrhovno sodišče je s Sklepom, I Up 88/2022 z dne 28. 9. 2022, ugodilo pritožbi tožnikov zoper sklep tega sodišča z dne 28. 2. 2022, slednjega razveljavilo in zadevo vrnilo naslovnemu sodišču v ponovni postopek (1. točka izreka). Odločilo je tudi, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (2. točka izreka). Iz obrazložitve navedenega sklepa Vrhovnega sodišča med drugim izhaja, da je bila tožba vložena zoper sklep o stroških, ki je sicer res vezan na odločitev v glavni stvari, vendar pa je predmet posebnega sodnega varstva, pri katerem ni videti razlogov, iz katerih bi ga bilo treba šteti za nujnega ali prednostnega. Česa takega ni mogoče izpeljati niti iz določb ZIUZEOP, saj se posebne vsebinske določbe iz poglavja 23.A tega zakona, vezane na izdajo integralnega gradbenega dovoljenja, v ničemer ne nanašajo na stroške, tako pa ne pride v poštev niti uporaba člena 100.h tega zakona. Naslovno sodišče ob upoštevanju predstavljenega stališča Vrhovnega sodišča ob ponovljenem predhodnem preizkusu tožbe šteje, da je ta vložena pravočasno. V konkretni zadevi upoštevajoč predstavljeno stališče ne gre za nujno zadevo, tožba pa je bila tako vložena v roku iz prvega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in je pravočasna; rok za njeno vložitev se je namreč iztekel 1. 9. 2022 (v času poletnega poslovanja sodišča, tj. od 15. julija do 15. avgusta, procesni roki v nenujnih zadevah ne tečejo), tožba pa je bila vložena dne 27. 8. 2022. Ker so izpolnjene tudi ostale procesne predpostavke, je sodišče v nadaljevanju pristopilo k vsebinski obravnavi tožbe.

_K I. točki izreka:_

6. Tožba je utemeljena.

7. V predmetni zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka zavrnila zahtevo tožnikov za povračilo stroškov v integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja za objekt z vplivi na okolje: ... Slednji postopek je bil zaključen s toženkino odločbo, št. 35105-121/2018/570 z dne 30. 3. 2021 (v nadaljevanju odločba o glavni stvari).

8. Naslovno sodišče je s sodbo, I U 682/2021-67 z dne 7. 4. 2022, odločbo o glavni stvari odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

9. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je akcesorni zahtevek, ki deli pravno usodo odločitve o glavni stvari oz. je nanjo vezan (tako tudi Vrhovno sodišče v sklepih, I Up 88/2022 z dne 28. 9. 2022, I Up 222/2017 z dne 7. 2. 2018, ter, X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015). Na navedeno ne more v ničemer vplivati dejstvo, da je bilo v konkretni zadevi o stroških integralnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja odločeno z ločenim (izpodbijanim) sklepom, zoper katerega je možno samostojno pravno varstvo, ne pa z odločbo o glavni stvari. Z odpravo odločbe o glavni stvari je bil namreč navedeni upravni postopek vrnjen v stanje pred izdajo te odločbe, to pa pomeni, da bo moral upravni organ v ponovnem postopku ponovno odločati tudi o (vseh) stroških postopka. Navedeno posledično pomeni, da odprava odločbe o glavni stvari vpliva tudi na odločitev v predmetni zadevi.

10. Sodišče je s predstavljenimi izhodišči za odločanje v zadevi seznanilo vse stranke postopka, jim posredovalo sodbo tega sodišča, I U 682/2021-67 z dne 7. 4. 2022, ter jih pozvalo k opredelitvi. Tožniki so v nadaljnji pripravljalni vlogi navedli, da vztrajajo pri odpravi izpodbijanega sklepa in vrnitvi zadeve v ponovno odločanje toženki, za kar izkazujejo tudi pravni interes. Toženka in stranka z interesom se na poziv sodišča nista odzvali, prav tako ne tudi na posredovano jima vlogo tožnikov.

11. Po povedanem sodišče sodi, da odprava odločbe o glavni stvari narekuje tudi odpravo izpodbijanega sklepa. Odločitev o stroških, ki je predmet izpodbijanega sklepa, je namreč akcesorna odločitvi o glavni stvari in deli njeno pravno usodo, z odpravo odločbe o glavni stvari pa je tako odpadla tudi podlaga oziroma temelj za izdajo izpodbijanega sklepa, kar narekuje ugotovitev, da je bilo v postopku za izdajo tega sklepa kršeno materialno pravo (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). V posledici navedenega je sodišče, na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. Sodišče ni sledilo predlogu tožnikov, da o stvari odloči samo, saj narava stvari tega ne dopušča (odločitev o stroških je, kot že navedeno, vezana na odločitev o glavni stvari, to pa bo morala v ponovnem postopku po sodbi tega sodišča, I U 682/2021-67 z dne 7. 4. 2022, sprejeti toženka). V skladu s tretjim in četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je sodišče zadevo zato vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala ta, sledeč pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in stališčem, ki se tičejo postopka, o zadevi ponovno odločiti.

12. Ker je sodišče izpodbijani sklep moralo odpraviti že na podlagi odprave odločbe o glavni stvari, dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, pa tako ni bilo predmet presoje, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne 0bravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

_**K II. točki izreka:**_

13. Tožniki so zahtevali povrnitev stroškov postopka.

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, so tožniki po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičeni do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnike pa je v postopku zastopala odvetniška družba, zato se jim priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 10% za pripravljalno vlogo z dne 17. 1. 2023 (4. člen Pravilnika), vse povečano za 22% DDV (odvetniška družba je zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 382,47 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnikov, podano v okviru tožbe in pripravljalne vloge, je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage ni najti.

15. Tožniki so stroške priglasili tudi v okviru pritožbe zoper sklep tega sodišča, I U 1291/2021-8 z dne 28. 2. 2022. Odločitev o teh stroških je bila s sklepom Vrhovnega sodišča, I Up 88/2022 z dne 28. 9. 2022, pridržana za končno odločbo. Ker so tožniki s pritožbo in tožbo uspeli, so na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 upravičeni tudi do povrnitve potrebnih stroškov v zvezi s pritožbo. Na podlagi 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni.

16. Tožniki so v zvezi s pritožbo priglasili stroške konference s stranko v višini 50 točk, pritožbe v višini 500 točk, zastopanja 78 nadaljnjih strank v višini 1000 točk, obrazloženega dopisa stranki o sodbi v višini 50 točk, materialne stroške v višini 26 točk (2 %), vse povečano za 22 % DDV, ter sodne takse.

17. Sodišče je tožnikom odmerilo in priznalo stroške na podlagi zgoraj navedenih določb ZPP in v času vložitve pritožbe (tj. oprave storitve) veljavne Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/15, 28/18, 22/19; v nadaljevanju OT). Tako je tožnikom za sestavo pritožbe priznalo priglašenih 500 točk (4. točka tar. št. 30), za zastopanje več strank (več kot 30) pa povišanje v višini 200 % (tretji odstavek 7. člena OT), kar predstavlja priglašenih 1.000 točk. Sodišče je tožnikom priznalo tudi priglašene stroške za poročilo stranki v višini 50 točk (3. točka tar. št. 39). Ob upoštevanju tako priznanih stroškov je sodišče odmerilo tudi izdatke (11. člen OT), in sicer v skupni višini 25,5 točke (2% od 1000 točk, 1% od presežka nad 1000 točk, tj. od 550 točk). Skupaj priznani stroški pritožbe tako znašajo 1.575,5 točk, kar skupaj z 22% DDV znaša 1.153,27 EUR.

18. Stroškov konference s stranko v višini 50 točk sodišče tožnikom ni priznalo, saj je takšna odvetniška storitev zajeta že v priznani odvetniški storitvi za sestavo pritožbe in kot taka ni samostojna storitev v smislu tar. št. 39 OT1. Sodišče je zavrnilo tudi presežek nad priznanimi izdatki, saj za priznanje tega podlage v veljavnih predpisih ni najti.

19. Po povedanem je sodišče odločilo, da je toženka dolžna tožnikom povrniti stroške postopka v skupnem znesku 1.535,74 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnikov je sodišče zavrnilo.

20. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ), pri čemer je rok za izpolnitev 15 dni od prejema te sodne odločbe (313. člen ZPP).

21. Plačana sodna taksa za postopek bo tožnikom vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Smiselno je takšno stališče razvidno tudi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 2419/2018 z dne 11. 3. 2019.