Jedro

Varnost ljudi v smislu prvega odstavka 20. člena Ustave vključuje tudi varnost pred napadi na njihovo premoženje, ne le ogrožanje življenja in telesne integritete ali zdravja ljudi.

Izrek

Zahteva zagovornice osumljenega R.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper R.H., ki je bil priveden k preiskovalni sodnici Okrožnega sodišča v Novem mestu zaradi utemeljenega suma storitve šestih kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ, odrejen pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zoper pravnomočna sklepa je zagovornica osumljenega R.H. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev postopka. Navaja, da izpodbijana sklepa nista obrazložila, zakaj je pripor neizogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi, kot to predpisuje 20. člen Ustave. Sicer pa trdi, da ponovitvena nevarnost ni podana in pripor tudi ni sorazmeren glede na majhno težo dejanj, ki jih je osumljen. Predlaga, da se pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da prejšnje življenje osumljenca in sedaj obravnavana serija vlomnih tatvin kažejo, da je pripor neogibno potreben za odvrnitev ponovitvene nevarnosti.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen osumljencu in zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva zagovornice osumljenega R.H. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega, drugega in četrtega odstavka 420. člena ter prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik obdolženca vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sklepa. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Zahteva trdi, da je bistvena kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v tem, da sklepa nimata razlogov o neogibnosti pripora. Po določbi drugega odstavka 202. člena ZKP mora sklep o odreditvi pripora obsegati tudi razloge o tem, zakaj je v konkretnem primeru pripor neogibno potreben za varnost ljudi. Toda očitek ni utemeljen: v tretjem odstavku na četrti strani sklepa dežurne preiskovalne sodnice je zaključek, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in premoženja glede na to, da je bil osumljenec zaradi istovrstnih kaznivih dejanj tri leta v prevzgojnem domu, iz katerega je bil odpuščen 5.10.2007, da je na begu iz prevzgojnega doma storil še več istovrstnih kaznivih dejanj, zaradi katerih je v preiskavi, da je bil že obsojen za sicer drugačno kaznivo dejanje, vendar pa ponovno izvrševanje kaznivih dejanj dokazuje, da ga tudi grožnja s preklicem pogojne obsodbe ni odvrnila od ponavljanja kaznivih dejanj in da ne izvršuje kaznivih dejanj zaradi premoženjske stiske, ampak zato, ker popušča negativnim sugestijam okolja. Pritožbeno sodišče je svojo zavrnitev pritožbene navedbe, da pripor ni neogibno potreben, obrazložilo v četrtem in petem odstavku na drugi strani svojega sklepa, v katerem pritrjuje ugotovitvam sklepa preiskovalne sodnice o okoliščinah, ki neogibno terjajo pripor, kot dodatno kriminogeno okoliščino pa navaja še osumljenčevo zlorabljanje alkohola. Oba izpodbijana sklepa torej imata razloge o neogibnosti pripora za varnost ljudi. Če pa zahteva šteje, da narava kaznivih dejanj, za katera naj bi obstajala ponovitvena nevarnost, ne ogroža varnosti ljudi, ampak kvečjemu njihovo premoženje, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da varnost ljudi v smislu prvega odstavka 20. člena Ustave vključuje tudi varnost pred napadi na njihovo premoženje, ne le ogrožanje življenja in telesne integritete ali zdravja ljudi (tako tudi sodba tega sodišča z dne 18.2.1999, opr. št. I Ips 35/99).

Trditev zahteve, da pripor kot poseg v obsojenčevo pravico do prostosti ni v sorazmerju z majhno težo kaznivih dejanj, zaradi katerih je v postopku, izpodbija nasprotni zaključek sodišča, ki je utemeljen na konkretnih okoliščinah, tudi na tem, da naj bi obravnavanih šest dejanj izvršil v zelo kratkem času, v združbi s še dvema neznanima sostorilcema, za ta kazniva dejanja pa je predpisana kazen do pet let zapora. Glede na težo dejanj, ki jih je osumljen R.H. tudi Vrhovno sodišče pritrjuje stališču izpodbijanih sklepov, da je pripor sorazmeren ukrep za odvrnitev nevarnosti, da bo osumljenec na prostosti ponavljal kazniva dejanja take teže. Trditev v zahtevi, da ponovitvena nevarnost obsojenca ni podana, uveljavlja zmotno ugotovitev sodišča o tej nevarnosti, torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Ker zahteva zagovornice za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.