Jedro

Med strankama ni sporno, da imata tožnika pridobljeno gradbeno dovoljenje za izgradnjo dvoetažnega objekta in da sta najmanj 2 m pod tema etažama zgradila še eno etažo. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da gre v primeru, ko investitor sicer razpolaga z gradbenim dovoljenjem za objekt, vendar tega nato gradi na način, ki ne dopušča odstranitve le neskladno zgrajenih delov objekta in s tem uskladitve s pogoji izdanega gradbenega dovoljenja, za nelegalno (in ne za neskladno) gradnjo. Vendar pa niti iz izpodbijane odločbe niti iz odločbe druge stopnje ne izhajajo dejstva, iz katerih bi izhajalo, da v konkretnem primeru odstranitev najnižje etaže oziroma vzpostavitev stanja, določenega v pridobljenem gradbenem dovoljenju, ni možna oziroma da zanj ni mogoče pridobiti spremembe gradbenega dovoljenja (drugi odstavek 73. člena ZGO-1). Dejansko stanje je zato v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno, sodišče pa ni moglo preveriti zakonitosti presoje tožene stranke, da predstavlja celoten objekt nelegalno gradnjo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Koper-Nova Gorica, št. 06122-2150/2013-17 z dne 6. 9. 2013, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Gradbeni inšpektor je z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) zaradi nelegalne gradnje, tožnikoma naložil, da morata takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo trietažnega objekta na zemljiščih s parc. št. 4318 in 4319, obe k.o. A., maksimalnih osnovnih tlorisnih gabaritov v kleti približno 11,20x13,40 m, v pritličju in nadstropju pa približno12,90x13,40 m. Do dne 5. 2. 2014 morata navedeni objekt odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje. Poleg tega je inšpektor odločil, da se bo v primeru neizpolnitve odrejenih obveznosti začel izvršilni postopek, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo. Za objekt je izrekel tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1. V obrazložitvi odločbe navaja, da sta tožnika za gradnjo objekta pridobila gradbeno dovoljenje št. 351-39/2012-3 (sprememba gradbenega dovoljenja št. 351-681/86-8 iz leta 1987), ki dovoljuje gradnjo dvoetažnega objekta (pritličje in nadstropje), z značilnostmi navedenimi v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Na ogledu je inšpektor ugotovil, da objekt ne ustreza izdanemu gradbenemu dovoljenju. Tožnika namreč gradita trietažni objekt, pri čemer je kota najnižje etaže (kleti) zgrajena najmanj 2 m nižje od dovoljene kote projektirane najnižje etaže. Iz primerjave projekta in značilnosti objekta na ogledu je razvidno, da sta prva in druga etaža po projektu dejansko druga in tretja etaža ne terenu. Klet (dejanska prva etaža) je torej grajena brez gradbenega dovoljenja, torej nelegalno, zato je nelegalna tudi vsa nadaljnja gradnja nad kletjo, izdano gradbeno dovoljenje pa neustrezno in brezpredmetno, saj sta tožnika gradnjo začela brez gradbenega dovoljenja (3. člen ZGO-1). Inšpektor jima je zato v posledici izrekel ukrepe zaradi nelegalne gradnje, na podlagi 152. člena ZGO-1. Tožnika sta zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za infrastrukturo in prostor z odločbo, št. 0612-352/2013/2 (06421125) z dne 22. 11. 2013, zavrnilo. V njej se organ druge stopnje pridružuje presoji organa prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za neskladno gradnjo, pač pa za nelegalno gradnjo. Dodaja, da o neskladni gradnji ni mogoče govoriti, ko investitor sicer razpolaga z gradbenim dovoljenjem za objekt, vendar tega nato gradi na način, ki ne dopušča odstranitve le neskladno zgrajenih delov objekta in s tem uskladitev s pogoji izdanega gradbenega dovoljenja.

Tožnika se z izrečenimi ukrepi zaradi nelegalne gradnje ne strinjata, zato vlagata tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava. V njej priznavata, da imata pridobljeno gradbeno dovoljenje za gradnjo objekta z dvema etažama, dejansko pa sta zgradila objekt s tremi etažami. Menita pa, da v konkretnem primeru ne gre za nelegalno gradnjo, pač pa za neskladno gradnjo (12.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), zato bi jima moral inšpektor izreči ukrepe na podlagi 153. člena ZGO-1 in ne na podlagi 152. člena ZGO-1. Gradbeno dovoljenje je bilo namreč pridobljeno za objekt na lokaciji, na kateri je objekt tudi dejansko zgrajen, že pridobljeno gradbeno dovoljenje pa je zato potrebno „le“ uskladiti z izvedeno gradnjo. Inšpektor ni pristojen za presojo, ali prostorski akt omogoča gradnje kleti ali ne, pač pa bo o tem odločala upravna enota v postopku izdaje (spremembe) gradbenega dovoljenja. Menita, da je v primeru nepridobitve spremenjenega gradbenega dovoljenja, uskladitev objekta z obstoječim gradbenim dovoljenjem možna tudi tako, da se ohranita prvi dve etaži, tretja pa se odstrani, kar predstavlja bistveno milejši ukrep, kot je predviden z izpodbijano odločbo. Ugodnejši ukrep bi moral inšpektor izbrati tudi glede na načelo varstva pravic strank, ki velja v upravnem postopku. Na podlagi vsega navedenega sodišču predlagata, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je poslala celoten upravni spis, ki se nanaša na obravnavano zadevo.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali sta tožnika gradila nelegalno in so jima bili za to zakonito izrečeni ukrepi iz 152. člena ZGO-1 (ustavitev gradnje, odstranitev objekta, vzpostavitev prejšnjega stanja), ali pa le neskladno, to je v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem št. 351-39/2012-3. Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Po 12.2. točki istega člena pa neskladna gradnja pomeni, da je za gradnjo oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje sicer izdano, vendar se gradnja oziroma dela izvajajo oziroma so izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem. V primeru neskladne gradnje je predvideno vodenje inšpekcijskega postopka po 153. členu ZGO-1, ki predvideva, da se investitorju v prvi fazi naloži pridobitev spremenjenega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek), v naslednji fazi, če za spremembo ne zaprosi ali je ne pridobi, pa odstranitev tistega dela objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem in vzpostavitvi stanja, določenega v gradbenem dovoljenju (drugi odstavek).

Med strankama ni sporno, da imata tožnika pridobljeno gradbeno dovoljenje št. 351-39/2012-3 za izgradnjo dvoetažnega objekta in da sta najmanj 2 m pod tema etažama zgradila še eno etažo. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, izraženem v odločbi druge stopnje, da gre v primeru,ko investitor sicer razpolaga z gradbenim dovoljenjem za objekt, vendar tega nato gradi na način, ki ne dopušča odstranitve le neskladno zgrajenih delov objekta in s tem uskladitve s pogoji izdanega gradbenega dovoljenja, za nelegalno (in ne za neskladno) gradnjo. Vendar pa niti iz izpodbijane odločbe niti iz odločbe druge stopnje ne izhajajo dejstva, iz katerih bi izhajalo, da v konkretnem primeru odstranitev najnižje etaže oziroma vzpostavitev stanja, določenega v pridobljenem gradbenem dovoljenju, ni možna oziroma da zanj ni mogoče pridobiti spremembe gradbenega dovoljenja (drugi odstavek 73. člena ZGO-1). Dejansko stanje je zato v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno, sodišče pa ni moglo preveriti zakonitosti presoje tožene stranke, da predstavlja celoten objekt nelegalno gradnjo.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zadeva je na podlagi določbe tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnjena organu prve stopnje v ponoven postopek, da se dejansko stanje popolno ugotovi in na tej podlagi tožnikoma izrečejo ustrezni inšpekcijski ukrepi na podlagi 152. oziroma na podlagi 153. člena ZGO-1. Odločitev je sodišče, na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, sprejelo na seji. Že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in podatkov iz upravnega spisa je bilo namreč očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v tem upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

Tožnika v tožbi nista predlagala, da sodišče odloči o stroških postopka, saj sta zahtevala le povrnitev plačane sodne takse za tožbo, ki jo bo sodišče vrnilo po uradni dolžnosti (c točka Opombe 6.1 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).