Jedro

Pri ugotavljanju dejanskega stalnega prebivališča je bistveno zgolj to, kje posameznik dejansko stalno prebiva in pri tem ni bistvena okoliščina, ali tam prebiva po svoji volji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo ugotovil, da tožnik ne prebiva na naslovu Novo mesto, E., kjer ima prijavljeno stalno prebivališča. Odredil je, da se z dnem, ko postane odločba dokončna, tožniku v register stalnega prebivalstva vpiše sprememba naslova stalnega prebivališča na naslov NM, F. V obrazložitvi odločbe navaja, da je na podlagi obvestila, da tožnik ne prebiva na naslovu, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, prvostopenjski organ uvedel postopek za ugotovitev njegovega dejanskega stalnega prebivališča. Tožnika je povabil na zaslišanje, kjer je izjavil, da ga je dne 29. 12. 2008 iz naslova E., NM, policija nasilno izgnala. Do 1. 2. 2009 je prebival v svojem avtomobilu, nato pa mu je nekdanji sodelavec A.A. ponudil bivanje v svoji hiši na naslovu F. NM Od 1. 2. 2009 vseskozi prebiva pri A.A. Ima pa se namen vrniti v hišo na naslovu E., NM, saj bo prejel ključe od hiše, kot naj bi bilo določeno v sodni odločbi. Stalnega prebivališča ne bo urejal na naslovu F., NM, saj lastnik na tem naslovu ne soglaša s prijavo, sam pa se namerava vrniti na prejšnji naslov. Prvostopenjski organ je v upravnem postopku zaslišal dve priči. Ena od prič je izjavila, da tožnika osebno ne pozna, da pa lahko z gotovostjo trdi, da od meseca julija 2009 ne prebiva na naslovu E., NM, ne ve pa povedati, kje tožnik dejansko prebiva. Nadalje je prvostopenjski organ opravil poizvedbe med drugim pri Policijski postaji Novo mesto, ki mu je sporočila, da je ugotovila, da tožnik biva na naslovu F. V postopku je bil zaslišan policist Policijske postaje Novo mesto, ki je izjavil, da tožnika osebno pozna, ker živi na območju njegovega delovnega okoliša. Izjavil je, da ne prebiva na naslovu E., kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, temveč prebiva kot podnajemnik na naslovu F. V ponovnem zaslišanju je tožnik povedal, da še vedno prebiva na naslovu F., vendar nima več sklenjene najemne pogodbe z A.A., ker ta ne soglaša s tem, da bi se prijavil na omenjenem naslovu. Kljub temu, da v sodni odločbi piše, da bo dobil ključe od hiše na naslovu E., jih še vedno ni prejel. Tožnik je dne 14. 4. 2010 prvostopenjskemu organu dostavil sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. N 1/2010 z dne 2. 3. 2010. Prvostopenjski organ se nadalje pri svoji odločitvi sklicuje na 3. odstavek 3. člena Zakona o prijavi prebivališča, ki določa, da je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. Temeljni namen tega zakona je v tem, da se stanje v registru prebivalstva ujema z dejanskim stanjem bivanja. V postopku ugotavljanja dejanskega bivanja po navedenem zakonskem določilu upravni organ ugotovi naslov dejanskega stalnega prebivališča stranke. Na podlagi izvedenih dokazov je prvostopenjski organ ugotovil, da tožnik prebiva na naslovu F., Novo mesto, zato je odločil, da se z dnem dokončnosti odločbe v registru stalnega prebivalstva tožnika prijavi na naslov novega stalnega prebivališča. V postopku je prvostopenjski organ tudi ugotovil, da tožnik ne prebiva na naslovu E., kjer ima prijavljeno stalno prebivališče. Tožnik je sam izjavil, da dejansko stalno prebiva skupaj z A.A. na naslovu F., kar so potrdile tudi priče. Tako iz pridobljenih podatkov in zbranih dokazil nedvomno izhaja, da tožnik dejansko prebiva na naslovu F. in ne naslovu E. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Drugostopenjski organ se je v svoji določbi med drugim opredelil do pritožbene navedbe, da prvostopenjski organ ni upošteval sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. N 1/2010 z dne 2. 3. 2010, iz katerega je razvidno, da je tožnik dolžan za obdobje od 9. 1. 2010 do 9. 7. 2010 prepustiti predlagateljici B.B. ter svojima sinovoma C.C. in Č.Č. ter D.D. v izključno uporabo stanovanje na naslovu E., za obdobje od 10. 7. 2010 do 2. 9. 2010 pa, da se predlog na prepustitev stanovanja zavrne in da se bo tako dne 10. 7. 2010 lahko ponovno vselil v stanovanje. Drugostopenjski organ v zvezi s tem navaja, da tožnikov morebitni namen ali želja prebivati na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča ali težnje po vrnitvi na ta naslov ne zadošča, da bi obdržal naslov prijavljenega stalnega prebivališča, saj mora predstavljati naslov stalnega prebivališča poleg dejanske naselitve tudi središče življenjskih interesov stranke.

Tožnik v tožbi navaja, da odločba tožene stranke nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožena stranka v obrazložitvi citira zgolj zakonsko besedilo, ki opredeljuje stalno prebivališče, iz obrazložitve pa ne izhaja, kje in iz katerega razloga naj bi tožnik po oceni tožene stranke uveljavljal središče svojih življenjskih interesov na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na tesno in trajno povezavo med posameznikom in naseljem, kjer živi in zakaj teh interesov ne more uveljavljati na naslovu E., Novo mesto. Tožniku je bilo bivanje na naslovu E. onemogočeno na podlagi odločbe organov pregona in sodišča, s tem pa se njegovi življenjski interesi, ekonomske in druge povezave z njegovim stalnim prebivališčem, niso v ničemer spremenile, saj je bil tožnik iz naslova stalnega prebivališča odstranjen zgolj začasno in v nasprotju s svojo voljo. Ne glede na to, da je osnovni namen Zakona o prijavi prebivališča zagotavljanje ažurne evidence o stanju, gibanju in postavitvi posameznikov, pa naslova stalnega prebivališča ni mogoče spreminjati na podlagi začasne odsotnosti, ki je posledica odločitve sodišča in je v nasprotju z voljo posameznika, saj je Zakon o prijavi prebivališča sprejet z namenom, da posamezniku omogoči uresničevanje njegove ustavne pravice do svobode gibanja in izbire prebivališča. Iz koncepta zakona izhaja, da se posameznik lahko prosto giblje in izbira prebivališče, pri čemer pa mora za prijavo izpolnjevati določene pogoje. Tožniku je bila z izrekom prepovedi približevanja in nato z odločitvijo sodišča začasno onemogočena pravica, da prebiva na naslovu svojega stalnega prebivališča, s tem pa mu je bilo začasno onemogočeno uresničevanje njegove ustavne pravice do svobode gibanja in izbire prebivališča. S potekom trajanja ukrepa, ki ga je izreklo sodišče, pa je tožnik pridobil ponovno pravico bivanja na naslovu svojega stalnega prebivališča E. Zaradi tega je utemeljitev tožene stranke, da zgolj namen prebivanja na nekem naslovu za prijavo na tem naslovu ne zadošča, v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in v nasprotju s koncepcijo Zakona o prijavi prebivališča, ki naj bi posamezniku zagotavljal uresničevanje njegove ustavne pravice do svobode gibanja in izbire prebivališča. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, s predložitvijo stroškovnika pa smiselno predlaga tudi, naj sodišče naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri tem, da je odločba pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, navedbe tožnika pa so neutemeljene iz razlogov, ki jih je drugostopenjski organ navedel v svoji odločbi. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka svojo odločitev o tem, da se ugotovi, da tožnik ne prebiva več na naslovu E., Novo mesto, ampak da se vpiše naslov njegovega stalnega prebivališča na naslovu F., Novo mesto, utemeljuje na podlagi 3. točke 3. člena Zakona o prijavi prebivališča. To določilo namreč odloča, da je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih in socialnih ter drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. Sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru med strankama ni sporno, da tožnik od 29. 12. 2008 dalje pa vse do izdaje obeh odločb ne živi na naslovu E., Novo mesto. Med strankama je sporno to, ali je za vpis spremembe stalnega prebivališča bistvena okoliščina, da je tožnik na novem naslovu nastanjen v nasprotju s svojo voljo. S tem v zvezi sodišče meni, da je pri ugotavljanju dejanskega stalnega prebivališča glede na zgoraj citirano določilo bistveno zgolj to, kje posameznik dejansko stalno prebiva in da pri tem ni bistvena okoliščina, ali tam prebiva po svoji volji. To nedvomno izhaja iz primerjave prvotnega zakonskega besedila Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS št. 59/2006 - uradno prečiščeno besedilo), kjer je bilo v 3. točki 3. člena navedeno, da je stalno prebivališče „naselje, kjer se posameznik naseli z namenom, da v njem stalno prebiva...“, medtem ko je v noveli zakona, objavljeni v Uradnem listu RS št. 111/2007, bilo besedilo tega določila spremenjeno tako, da se je 3. točka 3. člena po spremembi glasila: „Stalno prebivališče je naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva...“. Iz tega nedvoumno izhaja, da je bila volja zakonodajalca v tem, da se spremeni sam pojem stalnega prebivališča. Prej je bil bistven tudi namen posameznika, da v določenem naselju živi, po spremembi pa je bistveno zgolj to, da dejansko nekje živi, ne glede na razlog, zaradi katerega živi na določenem naslovu. Iz navedenega razloga sta odločitvi prvostopenjskega in drugostopenjskega organ pravilni, ki izhajata zgolj iz ugotovitve, da tožnik živi na naslovu F., Novo mesto, ne glede na njegov namen, da bi se od tam odselil. V zvezi s tožbeno navedbo, da tožena stranka v svoji obrazložitvi ni pojasnila, kje in iz katerega razloga naj bi tožnik po oceni tožene stranke uveljavljal središče svojih življenjskih interesov na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na tesno in trajno povezavo med posameznikom in naseljem, kjer živi in zakaj teh interesov ne more uveljavljati na naslovu E., pa sodišče meni, da že iz dejstva, da tožnik skoraj eno leto in pol ni živel na naslovu E., Novo mesto, izhaja, da prejšnji naslov ne more biti središče njegovih življenjskih interesov, če pa tam ne živi že tako dolgo časa. Središče njegovih življenjskih interesov je lahko zgolj tam, kjer živi daljše časovno obdobje, torej že ta časovna okoliščina kaže na to, da obstajajo poklicne, ekonomske, socialne in druge vezi z novim naslovom, če pa tam živi že tako dolgo časa. Tudi če bi bile te okoliščine bolj podrobno pojasnjene, bi bila odločitev prvostopenjskega organa še vedno enaka. Zaradi tega ta tožbeni očitek ne more vplivati na pravilnost odločitve.

Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Zavrnitev tožbe se nanaša tudi glede zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Četrti odstavek 25. člena ZUS-1 namreč določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.