Jedro

Dejstvo, da je teniško igrišče po naravi stvari namenjeno rekreaciji, samo po sebi še ne pomeni, da služi za opravljanje dejavnosti rekreacije. Če objekt ni namenjen opravljanju dejavnosti, temveč osebni rabi in leži ob objektu za bivanje, pa ga je po „obstoječi namembnosti“ mogoče uvrstiti le v skupino „za stanovanjske namene“.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, št. DT4224-03137/2013-071F z dne 24. 5. 2013 odpravi v delu, ki se nanaša na znesek 821,85 EUR, ki je bil odmerjen za površino 578 m2 (teniško igrišče), in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2013 na naslovu ..., za stanovanjski namen za površini 202,00 m2 v znesku 98,08 EUR in za 38,00 m2 v znesku 18,45 EUR ter za površino 578,00 m2 za namen javnih služb in storitev v znesku 821,85 EUR.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo, s katero je izpodbijal odmero NUSZ za površino 578,00 m2 za namen javnih služb in storitev, zavrnil. Pritožbene ugovore je zavrnil s pojasnilom, da gre za teniško igrišče in da je zato v tem delu odmera NUSZ za zazidano stavbno zemljišče skladna s četrtim odstavkom 6. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (v nadaljevanju Odlok), ki med dejavnosti skupine c – „za namene javnih služb in storitev ter družbenih dejavnosti“ uvršča tudi telesno kulturo in rekreacijo. Zavrnil je tožnikove ugovore, da igrišče ne izpolnjuje kriterijev, določenih s pravili krovne teniške organizacije, saj je z vidika namembnosti pomembno le, da ga je mogoče uporabljati za namen telesne kulture in rekreacije. Da gre za tak namen, pa izhaja iz tožnikovih navedb o njegovi osebni rabi za potrebe rekreacije.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je sporni del opredeljen kot teniško igrišče, čeprav ne izpolnjuje vseh predpisanih standardov. Poleg tega naj bi občani drugih občin ne plačevali višjega NUSZ za dvorišča, na katerih so postavili košarkaške koše in igrajo košarko, ali nogometne gole, mreže za badminton ipd. Zato meni, da je kršeno načelo enakosti pred zakonom. Zatrjuje, da svoj vrt uporablja le zase in ne oddaja dela, ki je opredeljen kot teniško igrišče, v najem in ne omogoča javnosti dostopa na parcelo, niti ni njegova parcela razglašena za javno dobro in ne zemljišče ne objekti na njem niso namenjeni splošni rabi. Sodišču predlaga, naj prvostopenjsko odločbo v izpodbijanem delu razveljavi (pravilno odpravi – op. sodišča) in mu povrne nastale stroške. Če bo sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, pa tožnik predlaga še povrnitev preveč plačanega NUSZ iz preteklih let. Predlaga še, naj se sodišče jasno opredeli do pojmov „družbena dejavnost, javne službe in storitve“.

Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Prvi odstavek 218. člena ZGO-1 določa, da se določbe prve alineje prvega odstavka 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 – v nadaljevanju ZSZ), to je, da ostaja Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju ZSZ/84) v veljavi v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ, uporabljajo samo za tista zazidana stavbna zemljišča, ki jih določa ta člen ZGO-1. Po drugem odstavku istega člena se kot zazidana stavbna zemljišča, za katera se odmeri NUSZ, štejejo zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture.

Med strankama ni sporno, da se odmera NUSZ nanaša na površino teniškega igrišča, teniško igrišče pa je objekt, ne glede na to, kdo ga uporablja. Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/13, 24/13 in 26/13) namreč športno igrišče na prostem iz 14. točke Priloge 2 (nezahtevni in enostavni objekti) opredeljuje kot grajeno ali utrjeno površino, ki ni izvedena v obliki stadiona in nima spremljajočih objektov ali tribun in med te objekte uvršča tudi teniško igrišče. Če je na zemljišču zgrajeno teniško igrišče, ki je po navedenem objekt, gre torej za zazidano stavbno zemljišče in ne za vrt, kot to zmotno meni tožnik. Po drugi strani pa (glede na opisano opredelitev športnih igrišč) zgolj postavitev košarkaškega koša, nogometnega gola ali mreže za badminton na dvorišču, na kar se tožnik v tožbi sklicuje, ne pomeni, da gre za postavitev objekta. Ker ne gre za primerljive položaje, je neutemeljen tudi tožnikov očitek o kršitvi načela enakosti. Za opredelitev teniškega igrišča kot objekta tudi ni potrebno, da bi bilo igrišče dostopno javnosti.

V obravnavanem primeru gre torej za odmero NUSZ za zazidano stavbno zemljišče, zato je tožnik zavezanec za plačilo NUSZ zanj. ZGO-1 namreč plačilo NUSZ predvideva za vsa zazidana stavbna zemljišča, razen za zemljišča, na katerih so zgrajeni objekti gospodarske javne infrastrukture, teniško igrišče pa to ni.

Utemeljen pa je tožnikov ugovor o uvrstitvi njegovega teniškega igrišča med zemljišča, katerih namembnost je opredeljena s skupino c) „za namene družbenih dejavnosti, javnih služb in storitev“ iz 6. člena Odloka, ker teniško igrišče uporablja sam in ni odprto za javnost. ZSZ/84 je dal v 61. členu občinam pooblastilo, da v svojih predpisih določijo merila za obračun nadomestila, med katerimi je namembnost stavbnega zemljišča. Točkovanje zemljišč po tem kriteriju je določeno v 6. členu Odloka, ki stavbna zemljišča na območjih, opredeljenih z 2. členom tega odloka, po namembnosti uvršča v skupine od a) do e). Če obstoječa namembnost zazidanega stavbnega zemljišča ni skladna z namembnostjo, predvideno v prostorskem aktu, pa se v skladu s predzadnjim odstavkom 6. člena Odloka pri točkovanju zazidanih stavbnih zemljišč upošteva obstoječa namembnost. Iz opredelitev teh skupin, prav tako navedenih v 6. členu Odloka, je razvidno, da vse skupine razen skupine e), ki se nanaša na zemljišča za stanovanjske namene, tj. skupine od a) do d), opredeljujejo namembnost poslovnih površin: a) „za gospodarske in poslovne namene“, b) „za storitvene in trgovske namene“, c) za namene javnih služb in storitev ter družbenih dejavnosti“ in d) za kmetijske namene, ki jih opravljajo gospodarske družbe“.

Upravni organ glede na pojasnila občine Medvode uvrstitev tožnikovega zemljišča s teniškim igriščem v skupino c), torej v eno izmed skupin poslovnih površin, utemeljuje s tem, da v to skupino med drugim sodijo tudi zemljišča, ki služijo namenu rekreacije. Gre torej za odmero NUSZ po „obstoječi namembnosti“ (predzadnji odstavek 6. člena Odloka).

Po mnenju sodišča je tako stališče napačno, saj je med poslovne površine po „obstoječi namembnosti“ mogoče šteti le površine, ki služijo opravljanju neke dejavnosti. Dejstvo, da je teniško igrišče po naravi stvari namenjeno rekreaciji, pa samo po sebi še ne pomeni, da služi za opravljanje dejavnosti rekreacije. Če objekt ni namenjen opravljanju dejavnosti, temveč osebni rabi in leži ob objektu za bivanje, pa ga je po „obstoječi namembnosti“ mogoče uvrstiti le v skupino „za stanovanjske namene“ (skupina e) iz 6. člena Odloka), saj Odlok, razen stanovanjskih objektov oz. objektov za bivanje, drugih objektov, ki niso namenjeni poslovni dejavnosti, izrecno ne omenja. Taka razlaga Odloka je skladna tudi z ZGO-1, ki določa obveznost plačila NUSZ za vsa zazidana stavbna zemljišča. To pomeni, da bi se upravni organ moral opredeliti do tožnikovih navedb o tem, da obravnavana površina zazidanega stavbnega zemljišča ni namenjena nobeni dejavnosti temveč osebni uporabi, a se zaradi napačne uporabe določb 6. člena Odloka ni.

Glede na navedeno je sodišče zaradi nepravilne razlage materialnega prava (posledično je bilo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje) tožbi ugodilo, in v okviru tožbenih predlogov izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Sodišče ni odločalo o tožnikovem predlogu za povračilo preveč plačanega NUSZ za pretekla leta, saj predmet tega upravnega spora niso bile odločitve o odmeri NUSZ za pretekla leta, temveč le za leto 2013, za katero pa bo organ NUSZ odmeril ponovno in pri tem upošteval mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka upravnega spora v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa v postopku ni zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).