Jedro

Zahteva izpodbija sklep sodišča prve stopnje v celoti, to je njegov ugodilni in zavrnilni del. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pritožil le toženec, ki je izpodbijal ugodilni del izreka. Ker zoper zavrnilni del izreka ni bila vložena pritožba, je ta del odločitve postal pravnomočen s potekom pritožbenega roka, to je 21.6.1996. Zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena 28.1.1997, kar pomeni, da je bila vložena v delu, ki zadeva zavrnilni del odločbe sodišča prve stopnje, po izteku 3 mesečnega roka, ki je določen s spredaj navedenim določilom 401. člena ZPP. Glede na tako procesnopravno stanje je moralo vrhovno sodišče zahtevo v delu, s katerim se pobija zavrnilni del odločbe sodišča prve stopnje, zavreči kot prepozno (392. člen v zvezi z drugim odstavkom 408. člena ZPP).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže v delu, v katerem se izpodbija zavrnilni del sklepa sodišča prve stopnje, v preostalem delu pa se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku, tako da je (1) ugotovilo, da je toženec motil tožničino soposest, s tem da je 4.4.1995 odpeljal izpred H. E. v C. osebni avto z registrsko številko ..., (2) naložilo tožencu, da je dolžan vzpostaviti prejšnje stanje s tem, da vrne tožnici v 8 dneh osebni avtomobil v neposredno soposest, (3) prepovedalo tožencu, da v bodoče na tak ali podoben način posega v soposest tožnice in (4) naložilo tožencu, da mora povrniti tožnici 91.123,00 SIT stroškov postopka prve stopnje, medtem ko je z drugim odstavkom izreka zavrnilo tožničin višji zahtevek (povezan z ugotovitvijo izključne tožničine posesti in vrnitvijo vozila v izključno posest). Tako odločitev je pojasnilo z ugotovitvijo, da sta bili pravdni stranki soposestnici spornega avtomobila in da je toženec s svojim ravnanjem motil le soposest tožnice (in ne izključne posesti) in da je zato dolžan vrniti tožnici avtomobil le v soposest. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pritožil le toženec ter s pritožbo izpodbijal obsodilni del sklepa sodišča prve stopnje.

Sodišče druge stopnje pa je s svojim sklepom toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Sklepa sodišč prve in druge stopnje izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti Državno tožilstvo Republike Slovenije in sicer sklep sodišča prve stopnje v celoti, sklep sodišča druge stopnje pa v delu, s katerim je potrjen sklep sodišča prve stopnje ter pri tem uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (prvega odstavka 78. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR - v zvezi s 75. in 80. členom) ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zahteva izvaja, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno in da je bilo zaradi tega tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni raziskalo, ali je bilo sporno vozilo v času motitvenega dejanja v posesti ali le v soposesti tožnice. Ker je zunajzakonska skupnost pravdnih strank razpadla marca 1995 in se je zatem tožnica odselila, dopuščajo te ugotovitve domnevo, da je bila tožnica do 4.4.1995 izključna posestnica spornega avtomobila. Te ugotovitve so bistvene za odločitev o posestnem varstvu tožnice. Po naravi stvari pa soposest avtomobila tudi ni mogoča, ker mora imeti voznik v posesti tudi prometno dovoljenje, pravdni stranki pa v času motenja nista živeli več skupaj.

Tožnica je vsaj soposestnica spornega avtomobila. Ker je s sklepom sodišča prve stopnje naloženo tožencu, da je dolžan vzpostaviti prejšnje stanje, ki je lahko le tisto pred motenjem, je negotovo, če bo tožnica lahko dosegla izvršitev 2. točke izreka. Vzpostavitev soposesti pomeni namreč vrnitev stanja, kakršno je bilo pred odselitvijo tožnice iz B. Izrek sklepa sodišča prve stopnje je zato nerazumljiv, ker ne pove določno, kakšna obveznost je tožencu naložena. V zahtevi za varstvo zakonitosti se predlaga, da se sklepa nižjih sodišč razveljavita.

Na zahtevo o varstvu zakonitosti pravdni stranki nista odgovorili (tretji odstavek 390. člena v zvezi z drugim odstavkom 408. člena ZPP).

Zahteva zoper zavrnilni del odločitve sodišča prve stopnje je prepozna, zoper ugodilni del odločitve pa ni utemeljena.

K odločitvi o delnem zavrženju zahteve: Po določilu prvega odstavka 401. člena ZPP lahko pooblaščeni državni tožilec vloži v 3 mesecih zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo. Po drugem odstavku istega člena se rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti šteje: prvič - zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, zoper katero ni bila vložena pritožba - od dneva, od katerega odločbe ni bilo več mogoče izpodbijati s pritožbo; drugič - zoper odločbo, izdano na drugi stopnji, zoper katero ni bila vložena revizija - pa od dneva, ko je bila odločba vročena tisti stranki, kateri je bila vročena pozneje.

Zahteva izpodbija sklep sodišča prve stopnje v celoti, to je njegov ugodilni in zavrnilni del. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pritožil le toženec, ki je izpodbijal ugodilni del izreka. Ker zoper zavrnilni del izreka ni bila vložena pritožba, je ta del odločitve postal pravnomočen s potekom pritožbenega roka, to je 21.6.1996. Zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena 28.1.1997, kar pomeni, da je bila vložena v delu, ki zadeva zavrnilni del odločbe sodišča prve stopnje, po izteku 3 mesečnega roka, ki je določen s spredaj navedenim določilom 401. člena ZPP. Glede na tako procesnopravno stanje je moralo vrhovno sodišče zahtevo v delu, s katerim se pobija zavrnilni del odločbe sodišča prve stopnje, zavreči kot prepozno (392. člen v zvezi z drugim odstavkom 408. člena ZPP).

K zavrnilnemu delu odločbe: Predmet te odločitve je bila zahteva v delu, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku (to je izrek od 1. do 3. točke, ki je povzet v uvodnem delu obrazložitve tega sklepa) ter sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bila potrjena odločba sodišča prve stopnje o glavni stvari. Po presoji vrhovnega sodišča nista bili zagrešeni v zahtevi uveljavljeni kršitvi procesnega oziroma materialnega prava.

Po izvajanjih zahteve je nerazumljiva in nedoločna odločitev v delu, s katerim se nalaga tožencu vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja oziroma tožničine soposesti (ker je bilo vozilo 4.4.1995 odpeljano izpred H. E., nazadnje pa sta bili stranki v soposesti vozila na B. v C.) ter je negotovo, ali bo tožnica lahko dosegla izvršitev 2. točke izreka. Ob ocenjevanju navedenih izvajanj je ugotoviti, da so tožbeni zahtevki v dispoziciji strank (po določilu 2. člena ZPP mora sodišče odločiti v mejah postavljenih zahtevkov ter ne sme prisoditi stranki kaj več ali kaj drugega, kot je zahtevala). Odločitev nižjih sodišč o načinu vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja je identična zadevnemu delu tožbenega zahtevka, saj se od njega razlikuje le po kvantumu (ki se odraža v razmerju med izključno posestjo in soposestjo). Sama odločitev tudi ni nedoločna ali nerazumljiva ter je v skladu z razlogi, navedenimi v obrazložitvah pobijanih odločb. V zahtevi uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP zato ni podana.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje (ki zajema vse odločilne okolnosti, potrebne za pravno presojo spora) je bilo tudi materialno pravo, to je določbe 75., 78. in 80. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) pravilno uporabljeno. V postopkih na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da sta pravdni stranki kot bivša zunajzakonska partnerja souporabljali sporno vozilo vse do 10.3.1995. Zato je pravilen njun zaključek, da sta bili stranki v soposesti avtomobila (soposest takih stvari, kot je avtomobil, pa je tudi tehnično možna ter so drugačna naziranja zahteve neutemeljena). Pravilen pa je tudi nadaljnji zaključek nižjih sodišč, da je toženec s svojim posegom (4.4.1995, ki je bil opravljen znotraj 30-dnevnega roka glede na 10.3.1995 kot čas izvajanja soposesti), motil tožničino soposest na avtomobilu, ker je s svojim ravnanjem tožnici kot soposestnici odvzel to soposest. S tem pa je tožnici onemogočil dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo (80. člen ZTLR). Ugodilni del odločitve nižjih sodišč ima zato pravno podlago v določbah 75. in 78. člena ZTLR. Ker glede na navedeno tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, je moralo vrhovno sodišče zahtevo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno (393. člen v zvezi s 408. členom ZPP).