Jedro

Odvetnik ima praviloma pravico do plačila za zastopanja na naroku ne glede na rezultat sodnega postopka, saj gre za obveznost, ki je po svoji naravi obligacija prizadevanja in ne uspeha. Ker pa je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotovilo, da ravnanje odvetnice, zaposlene pri tožniku, ni bilo ustrezno skrbno – gre za izbiro neustreznega pravnega sredstva (s katerim ni bilo mogoče uspeti) in glede na to pomanjkljivo pojasnilo naročiteljici v zvezi s takšnim pravnim sredstvom oziroma njegovim namenom, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 132820/2013 z 22. 8. 2013 in zavrnilo tožbeni zahtevek, tožniku pa naložilo, da mora toženki v 15 dneh povrniti 385,30 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik, ki predlaga spremembo ali razveljavitev izpodbijane sodbe.

Meni, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Dokazne ocene o pravno odločilnih dejstvih sploh ni, manjka dokazna ocena listin, izpovedbe toženke in priče odvetnice M.G. Sodišče izpovedb o odločilnih dejstvih ni povzelo, niti dokazno ocenilo. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je verjelo toženki, da ji ni bila predstavljena možnost, da ima vložitev tožbe zgolj pogajalski namen. Tudi ni navedlo, zakaj naj bi bila izpoved odvetnice neverodostojna. V sodbi bi morali biti navedeni argumenti dokazne (ne)vrednosti za vsak posamezen dokaz, ki bi morali biti logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi.

Ker je dokazna ocena pomanjkljiva, je sodišče dejansko stanje ugotovilo zmotno. Pritožnik navede, katera dejstva so plod pomanjkljive dokazne ocene in zato napačno ugotovljena – gre za ugotovitve o tem, kdaj je bila postavljena ograja, koliko po kontaktu toženke z odvetnico je bila vložena tožba in okoliščine o nameravani vložitvi tožbe za plačilo odškodnine zoper P.J. Pritožnik izpostavlja, katere so tiste okoliščine v toženkini izpovedi, ki kažejo na njeno neverodostojnost. Sodišču prve stopnje očita tudi kršitev razpravnega načela, ker ni upoštevalo, da nekatere trditve niso bile prerekane.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba, izdana v postopku v sporih majhne vrednosti(1), se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Večji del obravnavane pritožbe predstavlja nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Deloma gre za odkrito uveljavljanje pritožbenega razloga iz 2. točke 1. odstavka 338. člena ZPP. Na te pritožbene navedbe višje sodišče ne bo odgovarjalo, ker so glede na pojasnjeno nedopustne in zato niso in ne morejo biti odločilnega pomena (360. člen ZPP). Deloma gre za preoblačenje nedopustnega pritožbenega razloga v (tudi nedopustne) očitke bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Tudi na te pritožbene navedbe višje sodišče ne bo odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena. Deloma pa gre za preoblačenje v očitke bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jih sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

7. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus. Izrek je razumljiv in ne nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe. Obrazložitev pa vsebuje razloge, ki si ne nasprotujejo in so zadostni ter dovolj jasni, še posebej upoštevaje določbo 3. odstavkom 457. člena ZPP, ki določa, da obrazložitev sodbe v sporu majhne vrednosti obsega kratek povzetek dejanskih ugotovitev in navedbo določb procesnega in materialnega prava, na podlagi katerih je bilo odločeno. Izpodbijana sodba nedvomno ustreza tem zahtevam. Očitana kršitev iz 14. točke 2. odstavka ZPP torej ni bila storjena.

8. Enako velja za očitek bistvene kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev izpodbijane sodbe nikakor ni tako pomanjkljiva, da bi bila tožeči stranki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

9. Sodišče v tej zadevi obravnava zahtevek za plačilo odvetniškega honorarja za zastopanje v pravdni zadevi P 223/2012 pred Okrajnim sodiščem v Domžalah. Gre torej za plačilo iz pogodbe o naročilu oziroma mandatne pogodbe v smislu 766. člena in naslednjih Obligacijskega zakonika.

10. Glede na toženkine ugovore je za odločitev o tožbenem zahtevku pomembno, ali je tožnik (oziroma odvetnica, ki je bila pri njem zaposlena) pri opravljanju posla ravnal(a) z ustrezno skrbnostjo in v skladu z naročiteljičinimi interesi. Vse druge okoliščine, s katerimi se obsežno ukvarjata izpodbijana sodba in obravnavana pritožba (kaj je pred obravnavano tožbo v smeri kakšnega drugega morebitnega zahtevka (odškodninskega) naredila in toženki pojasnila odvetnica, kaj je naredila po zaključku spornega postopka,…) za odločitev o tožbenem zahtevku niso odločilnega pomena. Višje sodišče zato na pritožbene očitke, ki se nanašajo na te nebistvene okoliščine (tudi z njimi povezane očitke bistvenih kršitev določb postopka) ne odgovarja, saj niso odločilni.

11. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožba, kakršno je tožnik kot toženkin pooblaščenec vložil v zadevi P 223/2012 pred Okrajnim sodiščem v Domžalah, ne bi mogla biti uspešna. Tak zaključek je pravilen in mu pritožnik materialnopravno niti ne nasprotuje. Vztraja pri tem, da je bila tožba vložena z namenom na sodišču poskusiti s pomočjo mediacije ali na poravnalnem naroku doseči mirno rešitev spora. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da toženka s tem namenom ni bila seznanjena. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem odločilnem dejstvu ni obremenjena s kakšno od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP.

12. Izkaže torej se, da je odločitev sodišča materialnopravno pravilna. Odvetnik ima praviloma pravico do plačila za zastopanja na naroku ne glede na rezultat sodnega postopka, saj gre za obveznost, ki je po svoji naravi obligacija prizadevanja in ne uspeha. Ker pa je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotovilo, da ravnanje odvetnice, zaposlene pri tožniku, ni bilo ustrezno skrbno – gre za izbiro neustreznega pravnega sredstva (s katerim ni bilo mogoče uspeti) in glede na to pomanjkljivo pojasnilo naročiteljici v zvezi s takšnim pravnim sredstvom oziroma njegovim namenom, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

13. Še drugače povedano: Tožnik oziroma pri njem zaposlena odvetnica je toženki v zadevi P 223/2012 odsvetovala sklenitev poravnave, ker da ta ne bo trajno rešila toženkinih težav z dostopom do hiše(2). V pritožbi pravi, da ni nikoli trdil(a), da bi bil izid za toženko po sodnem postopku ugodnejši (da bi torej lahko kakorkoli trajno rešil njene težave z dostopom do hiše), ampak najmanj enako ugoden. To jasno pove, da toženka od sodnega postopka ne bi / ni imela prav nobene koristi. Vsi stroški (tudi tisti, katerih plačilo zahteva tožnik s to tožbo) pa so bili nepotrebni. Z vztrajanjem pri tožbi (kar je predlagal tožnik oziroma pri njem zaposlena odvetnica) bi jih nastalo še več. Celo nepotrebne stroške bi bila toženka dolžna plačati, če bi zahtevala vložitev takšne tožbe, potem, ko bi ji odvetnik nudil celovit in pravilen pravni nasvet in jo poučil o dejanskem stanju ter pravnih vprašanjih, s čimer bi ji omogočil vsebinsko odločitev v lastni zadevi. Ker toženki (precej vprašljiv) namen sodnega postopka ni bil korektno predstavljen, ji ni bila omogočena vsebinska odločitev o lastni zahtevi.

14. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev o tožbenem zahtevku niso bistvenega pomena.

15. Višje sodišče je zaradi opisanega in ker ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Op. št. (1): Kakršen je obravnavani, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, ampak znaša 499,22 EUR (443. člen ZPP).

Op. št. (2): Vsebina poravnave je bila takšna, da je toženka (v postopku P 223/2012 je bila tožnica) sklenila najemno pogodbo s sosedoma - tožencema v postopku P 223/2012, kakršno sta bila ta pripravljena skleniti že ves čas in jima plačala vse stroške postopka.