Jedro

Tožena stranka je v predsodnem postopku ugotovila, da je tožnik v Republiki Hrvaški dopolnil 28 let in 16 dni pokojninske dobe, v Republiki Sloveniji pa v času od 5. 3. 1980 do 10. 7. 1980 4 mesece in 6 dni pokojninske dobe. Ker niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, je tožena stranka tožnikov zahtevek kot neutemeljen zavrnila.

V ZPIZ-2 ni pravne podlage, da bi se čas služenja vojaškega roka, za katerega pri slovenskem nosilcu zavarovanje tudi niso bili plačani prispevki, štel v pokojninsko dobo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ..., št. dosjeja: ... z dne 28. 3. 2022 in št. ..., št. dosjeja: ... z dne 16. 2. 2022 ter na priznanje pravice do starostne pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da se je v podjetju „A.“ v B. zaposlil 5. 3. 1980. Vojaški rok pa je služil v času od 11. 7. 1980 do 12. 9. 1981. Tožnik meni, da bi mu moralo biti v delovno dobo priznano tudi obdobje služenja vojaškega roka. Nadalje še navaja, da delodajalci na Hrvaškem niso plačevali prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se mu prizna pravica do starostne pokojnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 28. 3. 2022, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 16. 2. 2022. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se zavrne tožnikova zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.

6. V zadevi je sporno, ali tožnik v Sloveniji izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v 27. členu določa pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 65 let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe (prvi odstavek 27. člena ZPIZ-2). V četrtem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena, pridobi pravico do starostne pokojnine tudi zavarovanec, ki je dopolnil 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Glede na to, da tožnik uveljavlja priznanje navedene pravice tudi z upoštevanjem pokojninske dobe v Republiki Hrvaški, je za presojo sporne zadeve potrebno uporabiti tudi določbe Uredbe (ES) št. 883/2004 (v nadaljevanju: Uredba)3. 8. Tožena stranka je v predsodnem postopku ugotovila, da je tožnik v Republiki Hrvaški dopolnil 28 let in 16 dni pokojninske dobe, v Republiki Sloveniji pa v času od 5. 3. 1980 do 10. 7. 1980 4 mesece in 6 dni pokojninske dobe. Ker niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, je tožena stranka tožnikov zahtevek kot neutemeljen zavrnila.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listin v spisu izhaja, da je tožnik zahtevo za priznanje starostne pokojnine uveljavljal tudi pri hrvaškem nosilcu zavarovanja, s tem da je bila zahteva zavrnjena. Ob dopolnitvi starosti 60 let in 4 mesece namreč tožnik po hrvaških predpisih ni dopolnil potrebne pokojninske dobe v trajanju 35 let. Je pa hrvaški nosilec zavarovanja 14. 1. 2022 toženi stranki posredoval tožnikovo zahtevo za priznanje starostne pokojnine oziroma sorazmernega dela starostne pokojnine.

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožniku ni uspelo dokazati, da bi v Sloveniji dopolnil daljšo pokojninsko dobo, kot pa jo je ugotovila tožena stranka, torej da bi bil zaposlen več kot 4 mesece in 6 dni. Navedeni podatek namreč izhaja iz matične evidence tožene stranke in iz delovne knjižice. Kot izhaja iz 87. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1)4, so izpisi podatkov iz matične evidence zavarovancev in uživalcev pravic ter potrdila o izplačilih uživalcem pravic, javna listina. Tožnik ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je v Sloveniji, pri takratnem delodajalcu „A.“, dopolnil daljšo delovno in s tem pokojninsko dobo. Tudi na naroku za glavno obravnavo je tožnik pojasnil, da je bil pri navedenem podjetju zaposlen 4 mesece in 6 dni in da so podatki kot so razvidni iz delovne knjižice, pravilni.

11. Glede pritožbenih navedb, da naj se mu kot delovna doba šteje tudi čas služenja obveznega vojaškega roka v času od 11. 7. 1980 do 11. 9. 1981 pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da v ZPIZ-2 ni nobene pravne podlage, da bi se čas služenja obveznega vojaškega roka štel v delovno oziroma v pokojninsko dobo. Kot je to določeno v 129. členu ZPIZ-2, pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravic iz obveznega zavarovanja, obsega čas prebit v obveznem zavarovanju, ki se všteva v zavarovalno dobo po določbah tega zakona, nadalje čas, ki se zavarovancu v skladu s tem zakonom šteje v pokojninsko dobo brez plačila prispevkov in čas prebit v obveznem zavarovanju do uveljavitve tega zakona, ter čas vštet v pokojninsko dobo na podlagi pravnomočne odločbe po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnih do 31. decembra 2012 in čas dopolnjen do 31. decembra 1999, ki se je po ZPIZ-1 všteval državljanu Republike Slovenije v pokojninsko dobo, razen če ni s tem zakonom ali mednarodno pogodbo določeno drugače. V ZPIZ-2 tako ni pravne podlage, da bi se čas služenja vojaškega roka, za katerega pri slovenskem nosilcu zavarovanje tudi niso bili plačani prispevki, štel v pokojninsko dobo.

12. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na neplačevanje prispevkov s strani hrvaških podjetij, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da omenjeno ni predmet tega postopka. Vsa vprašanja, ki se nanašajo na pokojninsko dobo dopolnjeno v Republiki Hrvaški, mora namreč tožnik urejati v navedeni državi, ne pa v Republiki Sloveniji.

13. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je tožnik dopolnil le 4 mesece in 6 dni slovenske pokojninske dobe, pa je sodišče prve stopnje tožniku tudi pravilno pojasnilo, da s tem, ko je dopolnil v Sloveniji manj kot 12 mesecev pokojninske dobe, se njegov zahtevek obravnava po 57. členu Uredbe, po katerem, ne glede na 52. člen Uredbe, nosilcu v državi članici ni treba dodeliti dajatev za dobe, dopolnjene po zakonodaji, ki jo uporablja in ki se upoštevajo pri nastopu zavarovalnega primera, če so navedene dobe krajše od enega leta in če se ob upoštevanju samo teh dob po tej zakonodaji ne pridobi nobene pravice do dajatve. Že omenjeno pokojninsko dobo, ki jo je tožnik dopolnil v Republiki Sloveniji, mora pri odločanju o pravici do starostne pokojnine skladno s 57. členom Uredbe upoštevati hrvaški nosilec pokojninskega zavarovanja.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 UL L 200 z dne 7. 6. 2004. 4 Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami.